Jedro

Ob ugotovitvi, da se je tožnica izselila iz spornega stanovanja zaradi ravnanja bivšega moža - stranskega intervenienta in zato prenehala uporabljati to stanovanje, je pravilna pravna presoja, da zaradi neuporabe stanovanja ni izgubila stanovanjske pravice, ko je: 1) na tak način prišlo do njene neuporabe stanovanja že pred odločitvijo o imetništvu stanovanjske pravice po razvezi tožnice in stranskega intervenienta; 2) bila tožnica določena za imetnico stanovanjske pravice s sklepom nepravdnega sodišča, od katerega pravnomočnosti še ni potekel desetletni rok za prisilno izvršitev judikatnih terjatev; 3) niso bile ugotovljene kakšne druge okoliščine, zaradi katerih bi tožnica izgubila stanovanjsko pravico.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora s tožnico skleniti prodajno pogodbo za prodajo dvosobnega stanovanja v Novi Gorici s površino 55,73 m2 in korekcijskim faktorjem 1,00 ter številom točk 255 za pogodbeno ceno, izračunano skladno z določilom 119. in 121. člena Stanovanjskega zakona, upoštevajoč vrednost točke na dan 22.4.1993, plačljivo v roku 60 dni od sklenitve pogodbe - ter izstaviti ustrezno listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na navedenem stanovanju na ime tožnice, ker bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo stranskega intervenienta kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kot popolne in pravilne, prav tako pa tudi njegovo pravno presojo. Odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da tožnica ni izgubila stanovanjske pravice, ki jo je pridobila po sklepu nepravdnega sodišča. Na podlagi tega sklepa lahko v desetih letih realizira izselitev stranskega intervenienta, ki se zato ne more sklicevati na njeno neuporabo stanovanja. Tožena stranka tudi ni dokazala kakšnih drugih okoliščin, zaradi katerih bi tožnici stanovanjsko razmerje prenehalo.

Zoper to pravnomočno sodbo je stranski intervenient vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge iz 1. do 3. točke 1. odst. 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča in tožena stranka na vročeno revizijo nista odgovorili, Državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija formalno opredeljeno ne zatrjuje nobene procesne kršitve, vsebinsko pa zatrjuje dve taki kršitvi.

Na račun postopka pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odst. 385. člena ZPP) gre revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami stranskega intervenienta, temveč je pritožbo le zavrnilo in pavšalno ugotovilo, da je prvostopno sodišče pravilno odločilo. To pomeni očitek kršitve iz 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 365. člena ZPP, ki pa ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse bistvene pritožbene razloge stranskega intervenienta - če jim ni pritrdilo, pa to seveda ne pomeni kršitve postopka.

Na račun postopka pred sodiščem prve stopnje gre revizijski očitek, da je v sodbi prve stopnje protispisno dejstvo, da se je morala tožnica izseliti iz obravnavanega stanovanja zaradi neznosnih razmer. Predvsem ta očitek niti ni tako formuliran, da bi bil lahko utemeljen kot očitek procesne kršitve iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP (ker mora biti v reviziji navedeno, katera dokazna utemeljitev neke dejanske ugotovitve v sodbi nižjega sodišča je v nasprotju z vsebino konkretne, v reviziji citirane dokazne listine oz. zapisnika o izpovedbi). Iz izpeljave in konteksta tega revizijskega očitka (namreč utemeljitve, da je zaključek sodišča o tožničini izselitvi zaradi neznosnih razmer sprejet v dvomu na podlagi dokazov, ki ne utemeljujejo te ugotovitve), pa je sploh jasno, da gre v resnici za grajo dokazne ocene in s tem za izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki je v revizijskem postopku prepovedano (3. odst. 385. člena ZPP).

S preostalimi revizijskimi razlogi na račun sodbe sodišča prve stopnje se ni mogoče ukvarjati, ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odst. 385. člena ZPP) in ne pravno sredstvo zoper sodbo prve stopnje. Prav tako je neupoštevno revizijsko sklicevanje na pritožbene razloge, ker je revizija samostojno pravno sredstvo zoper sodbo druge stopnje in ne ponovitev pritožbe zoper sodbo prve stopnje.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Ob ugotovitvi, da se je tožnica izselila iz spornega stanovanja zaradi ravnanja bivšega moža - stranskega intervenienta in zato prenehala uporabljati to stanovanje, je pravilna pravna presoja, da zaradi neuporabe stanovanja ni izgubila stanovanjske pravice, ko je: 1) na tak način prišlo do njene neuporabe stanovanja že pred odločitvijo o imetništvu stanovanjske pravice po razvezi tožnice in stranskega intervenienta; 2) bila tožnica določena za imetnico stanovanjske pravice s sklepom nepravdnega sodišča, od katerega pravnomočnosti še ni potekel desetletni rok za prisilno izvršitev judikatnih terjatev (1. odst. 379. člena ZOR v zvezi z 11. točko 50.člena Zakona o izvršilnem postopku in 158. členom SZ, Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS 18/91-I); 3) niso bile ugotovljene kakšne druge okoliščine, zaradi katerih bi tožnica (ob hkratni neuporabi obravnavanega stanovanja) izgubila stanovanjsko pravico - in je zlasti ostala nedokazana trditev tožene stranke (postavljena v njeni pritožbi zoper prvo prvostopno sodbo v tej pravdi), da je toženki prenehala stanovanjska pravica, ker stanuje v drugem primernem stanovanju - saj je bilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, v izpodbijani sodbi druge stopnje pa sprejeto, da je imela tožnica za zatrjevano drugo stanovanje le podstanovanjsko pogodbo.

Povsem neutemeljeno, brez podlage v določbah prejšnjega ZSR (Zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS 35/82 in 14/84) je revizijsko stališče stranskega intervenienta, da nikoli ni bil oviran v izvrševanju svoje stanovanjske pravice - neutemeljeno zato, ker po pravnomočni sodni odločitvi, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice za obravnavano stanovanje, njegova uporaba tega stanovanja nikakor ni imela narave izvrševanja stanovanjske pravice.

Glede na doslej že povzete dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, še zlasti pa tiste ugotovljene okoliščine, ki so poudarjene na začetku te strani (pod 1-3), je neutemeljeno tudi nadaljnje stališče stranskega intervenienta, da bi bilo treba njemu v prid (in s tem tožnici v škodo) upoštevati njegovo uporabo obravnavanega stanovanja vsaj po določbah 50. člena ZSR (torej kot uporabo brez pravnega naslova). Zaradi enakih razlogov je neutemeljeno tudi revizijsko stališče, da je treba položaj stranskega intervenienta presojati tudi po 149. členu SZ - ta je podstanovalcu (Đ), ki je več kot dve leti pred uveljavitvijo SZ uporabljal celo stanovanje, dal vse pravice, katere bi imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice.

Po obrazloženem se je izkazalo, da revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena, nič drugačne ocene materialnopravne pravilnosti te sodbe pa ni narekoval niti širši, po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) opravljeni preskus sodbe v tej smeri.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.