Jedro

Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je pomembno le, ali je s sklepom sodišče presodilo vse ustavne in zakonske pogoje za pripor obdolženca in v izreku določno zapisalo, da je odločilo o obdolženčevem priprtju. V izpodbijanem sklepu sta sodišči opravili celovito in samostojno presojo utemeljenosti suma in pripornega razloga, ter se opredelili do vprašanja sorazmernosti in neogibnosti pripora. Enako je iz izreka izpodbijanega sklepa mogoče določno razbrati, da naj se obdolženca pripre. Zato je za zakonitost izpodbijanega sklepa povsem nepomembno, ali bi moralo sodišče zaradi prenehanja veljavnosti prejšnje odločbe o priporu tega kvečjemu ponovno "odrediti" z novim sklepom (in da torej ne bi smelo izreči, da se odrejeni pripor "podaljša"). Obdolženčev pravni položaj in obseg pravnih sredstev, ki so mu na voljo, ostaja nespremenjen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 20. 6. 2022 ob vloženi obtožnici obdolženemu A. A., kateremu se očita storitev kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28. 6. 2022 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve 19. in 20. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijana sklepa zunajobravnavnega senata in višjega sodišča razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec, ki ocenjuje, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane. Strinja se z razlogi obeh sodišč v zvezi s prepozno podanim predlogom tožilstva za podaljšanje pripora in prepozno izdanim sklepom senata o podaljšanju pripora, ki jih potrjuje ustaljena sodna praksa. Odločitev o izločitvi dokazov je bila sprejeta šele po pravnomočnosti sklepa o podaljšanju pripora, zato na njegovo zakonitost ne more vplivati. Izpodbijana sklepa imata jasno in konkretno opredeljene razloge o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo tako sum kot tudi priporni razlog. V delu, v katerem zagovornik nasprotuje tem razlogom, pa pod videzom zatrjevanih bistvenih kršitev kazenskega postopka uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolženemu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Kršitev 19. in 20. člena Ustave vložnik utemeljuje z navedbo, da je sodišče pripor obdolžencu podaljšalo nezakonito po tem, ko se je iztekel in bi obdolženec že moral biti izpuščen na prostost, zavod za prestajanje kazni zapora pa ga je brez obstoja odločbe zadržal v priporu. Navaja, da se pripor lahko zakonito podaljša le v času, ko je zakonito odrejen, sicer bi ga moralo sodišče ponovno odrediti, ne pa podaljšati dva dneva po izteku časa, za katerega je bil podaljšan.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa nista relevantni ne zamuda z vložitvijo predloga za podaljšanje pripora, ne prekoračitev roka, v katerem mora o predlogu odločiti zunajobravnavni senat. Za odločitev v tej zadevi prav tako ni pomembno, ali je bila obdolžencu med 18. 6. 2022 (od 11.20 ure) dalje pa do priprtja na podlagi izpodbijanega sklepa zakonito odvzeta prostost ali ne. Očitno je tudi, da je dne 18. 6. 2022 ob 11.20 prenehal pravni temelj za pripor, podan s sklepom II Ks 15726/2022-70 z dne 17. 5. 2022, in da je lahko izpodbijani sklep za obdolženca učinkoval šele od vročitve sklepa dalje, torej po izdaji dne 20. 6. 2022. 7. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je pomembno le, ali je s sklepom sodišče presodilo vse ustavne in zakonske pogoje za pripor obdolženca in v izreku določno zapisalo, da je odločilo o obdolženčevem priprtju. V izpodbijanem sklepu sta sodišči opravili celovito in samostojno presojo utemeljenosti suma in pripornega razloga, ter se opredelili do vprašanja sorazmernosti in neogibnosti pripora. Enako je iz izreka izpodbijanega sklepa mogoče določno razbrati, da naj se obdolženca pripre. Zato je za zakonitost izpodbijanega sklepa povsem nepomembno, ali bi moralo sodišče zaradi prenehanja veljavnosti prejšnje odločbe o priporu tega kvečjemu ponovno "odrediti" z novim sklepom (in da torej ne bi smelo izreči, da se odrejeni pripor "podaljša"). Obdolženčev pravni položaj in obseg pravnih sredstev, ki so mu na voljo, ostaja nespremenjen.

8. Vložnik zatrjuje kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sta sodišči utemeljen sum temeljili na nezakonitih dokazih, ki so bili kasneje ob reševanju ugovora zoper obtožnico s sklepom zunajobravnavnega senata tudi izločeni. Posledično utemeljen sum in priporni razlog ponovitvene nevarnosti nista (več) podana. Te kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, zato se nanjo ne more sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

9. Vložnik nadalje nasprotuje obstoju utemeljenega suma z navedbo, da se ga oškodovanci ne bojijo, saj sta se mati in partnerka kot priviligirani priči odpovedali pričanju, oče pa je izjavil, da se ne počuti podrejenega. S tem vložnik nasprotuje obstoju zakonskega znaka podrejenega položaja, kar je vprašanje dejanskega stanja in s tem nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Končno vložnik izpodbija še obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Navaja, da se je zunajzakonska partnerka izselila iz skupnega bivališča, da je bila njena ogroženost ocenjena kot nizka, ter da cilj staršev ni, da bi bil obdolženec v priporu, temveč da nadaljuje s psihiatričnim zdravljenjem.

11. Presoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti je v domeni sodišča, zato so navedbe o oceni ogroženosti ter željah staršev nerelevantne, zato z njimi vložnik ne more uspeti. Še posebej, ker sta sodišči v konkretnem primeru navedli več okoliščin, vezanih tako na očitano kaznivo dejanje, kot tudi več subjektivnih okoliščin, ki utemeljujejo sklep po ponovitveni nevarnosti. V zvezi s slednjimi je bilo ugotovljeno, da je obdolženec zoper svoja starša in zunajzakonsko partnerko že pred ravnanji pod obtožbo izvajal nasilje, kar je razvidno tako iz pravnomočnega sklepa o izreku varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja v zavodu in iz izdanih plačilnih nalogov zaradi kršitve določb Zakona o varstvu javnega reda in miru, poleg tega iz razlogov izpodbijanih sklepov izhaja, da je obdolženec odvisnik od psihoaktivnih zdravil in zaradi tega tudi nepredvidljiv. Da obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, je ugotovljeno tudi z izvedenskim mnenjem izvedencev psihiatrične stroke. Glede na takšne razloge zato tudi preselitev partnerke ne more biti takšna okoliščina, ki bi lahko sama po sebi vplivala na obstoj ponovitvene nevarnosti.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.