14. 10. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 1. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča št. IV K 177/92 z dne 3. 10. 2001 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjsko sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca in sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe tretjega odstavka 340. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) iz kazenskega spisa izločilo številne listine in podatke, navedene v točki 1 in 2 izreka sklepa prvostopenjskega sodišča.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da zoper njega teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Meni, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je določene dokaze, za katere je presodilo, da so bili pridobljeni nezakonito, v skladu s 83. členom ZKP izločilo. Po pritožnikovem mnenju je Višje sodišče ob odločanju o pritožbi državnega tožilca in njeni ugoditvi kršilo njegovo pravico do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave. Pritožnik navaja, da se zaveda, da še ni izčrpal vseh pravnih sredstev, vendar predlaga predčasno obravnavo ustavne pritožbe na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Meni, da je ta kršitev še toliko bolj očitna, ker jo je zagrešilo instančno sodišče in pri tem sodečemu (razpravnemu) senatu celo ukazalo, da je privilegirano pričo dolžno vabiti na vsako glavno obravnavo. S tem naj bi višje sodišče nad privilegirano pričo izvajalo neznosen pritisk, naj že končno izpove zoper svojega bližnjega. Brez intervencije Ustavnega sodišča naj bi mu nastale nepopravljive posledice. V ustavni pritožbi pritožnik tudi razlaga smisel in namen ekskluzije ter pojasni, v čem je njegovo videnje neskladja med tretjim odstavkom 340. člena ZKP in Ustavo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in ga vrne v novo odločanje.

B.

3.Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Po drugem odstavku 51. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta za pritožnika nastale nepopravljive posledice.

4.Ustavno sodišče ugotavlja, da glede izpodbijane odločitve Višjega sodišča v Mariboru o razveljavitvi sklepa, ki se nanaša na izločitev dokazov iz kazenskega spisa, ni podan pogoj izčrpanosti pravnih sredstev iz 51. člena ZUstS. Presoja o tem, ali so bili v kazenskem postopku predlagani ali izvedeni dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo zavarovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali dokazi, na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov, je sestavni del presoje, ki jo mora opraviti sodišče prve stopnje pred izrekom sodbe. Morebitne kršitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem je dovoljeno uveljavljati v postopku s pritožbo zoper sodbo (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ter z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

5.Prav tako niso podane predpostavke za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po drugem odstavku 51. člena ZUstS. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-62/96 z dne 11. 4. 1996 (OdlUS V, 68) opozorilo, da je smisel zahteve po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe med drugim ta, da se Ustavnemu sodišču omogoči kar največja zanesljivost presoje. To je namreč v zapletenih ustavnopravnih vprašanjih mogoče doseči le, če kot zadnji razsodnik v zadevi razpolaga s popolno argumentacijo sodišč, predvsem pa Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi. Poleg tega lahko Ustavno sodišče učinkovito opravi svojo funkcijo le v primeru, ko drugi državni organi, ki odločajo pred njim, opravijo svoj del naloge. Odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem pravnih sredstev je zato dopustno le izjemoma. Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso očitne, tj. take, da bi bila izključena vsaka razumna možnost drugačnega sklepa (tako že v sklepu št. Up-62/96), obravnavani primer ni tak.

6.Dokler presoje (kot je navedeno v točki 4 obrazložitve tega sklepa) ne opravi tudi drugostopenjsko sodišče v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, ni mogoče šteti, da so zoper odločitve sodišč, ki zadevajo izločitev dokazov v kazenskem postopku, sploh izčrpana redna pravna sredstva v smislu prvega odstavka 51. člena ZUstS. Ker je predčasna obravnava ustavne pritožbe dovoljena le pred izčrpanjem izrednih, ne pa tudi pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev, v tem primeru ne morejo biti izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 51. člena ZUstS za predčasno obravnavo ustavne pritožbe.

7.Ker ni izpolnjena procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer