Jedro

Člen 214/5 ZPP določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Po členu 7/1 ZPP morajo stranke navajati vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izjeme od razpravnega načela opredeljuje člen 7/2 ZPP. To pomeni, da je na strankah dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva (tudi s pomočjo sodnika preko instituta materialno procesnega vodstva - člen 285 ZPP), pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana dejstva. Dejstva (primernost določenega tipa objektivov za določen tip fotoaparata, nakup tehničnih predmetov od vzhodnoevropskih državljanov) v postopku niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje kot splošno znanih dejstev ne bi smelo upoštevati oziroma ugotavljati, saj ni šlo za primer iz člena 7/2 ZPP. Sodišče prve stopnje je s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 7/1 ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico, da se o teh dejstvih izjavi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega teh dejstev ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Splošno znana dejstva so tista, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe in sicer ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj.

Cilj člena 236.a ZPP je uresničevanje načela ekonomičnosti postopka, ki pa ne more iti v škodo načela kontradiktornosti in neposrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu, da se predlagane priče neposredno zaslišijo, le pribavilo izjave teh prič, katerim pa kasneje ni verjelo, je kršilo omenjeni načeli, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP in členom 5/1 ZPP, s tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obstoj delovnega razmerja tudi po 28. 11. 2011, vrnitev na delo k toženi stranki, prijavo v obvezna zavarovanja, obračun in izplačilo pripadajoče plače ter regresa za letni dopust, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik osebno in po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka, poleg tega pa tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Ker tožnik očitanega ravnanja (tudi, če bi ga zares storil) ni storil v svojstvu policista niti pri policijskem delu, očitano ravnanje pa z njegovim delom tudi ni z ničemer povezano, to ravnanje nikakor ne bi moglo predstavljati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. oziroma 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. To ravnanje namreč ne more predstavljati kršitve pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. tožnik sicer očitanega dejanja ni storil. Tožnik ni bil dolžan dokazovati, da je bil lastnik tehničnih predmetov, ki so mu bili ob vlomu v njegovo hišo odtujeni. Ni šlo za poskus storitve kaznivega dejanja goljufije, saj mu je zavarovalnica priznala zavarovalnino za večji del predmetov. Tudi Vrhovno državno tožilstvo RS je kazensko ovadbo zoper njega v celoti zavrglo, kar kaže na neobstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja in utemeljenega suma za storitev tega kaznivega dejanja. Napačno je sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije že samo s tem, da ni uspel dokazati, da je imel v lasti vse predmete, za katere zatrjuje, da so bili odtujeni. Na podlagi te okoliščine se še ne more sklepati na storitev kaznivega dejanja. Poleg tega je sodišče prve stopnje obstoj določenih dejstev ugotavljalo s stopnjo verjetnosti in ne s stopnjo prepričanja. Sodišče prve stopnje je preširoko tolmačilo standard splošno znanih dejstev. Kolikor ni verjelo pisnim izjavam prič, bi moralo te priče zaslišati. Tožnik je predložil pisne izjave prič po napotilu sodišča in ni vedel, da jim sodišče ne bo verjelo. S tem, ko jih sodišče ni zaslišalo (na njih pa tudi ni oprlo sodbe), je kršilo načelo kontradiktornosti, tožniku pa onemogočilo dokazovanje v postopku. Sodišče prve stopnje je brez navedb tožene stranke podajalo zaključke o več dejanskih vprašanjih, to je storilo na škodo tožnika in na te zaključke oprlo svojo sodbo. Sodišče prve stopnje je samo nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke, zato se tožnik o tem niti ni mogel izjasniti. Tožniku ni jasno, kaj želi sodišče povedati z ugotovitvijo, da iz fotografij izhaja, da kabinet ni bil razmetan in da naj policisti ne bi slikali zgornjega nadstropja. Sodišče je preuranjeno in neutemeljeno zaključilo, da tožnik tehničnih predmetov ni imel zato, ker je zatrjeval, da je te predmete kupil pri Poljakih, ki naj računov ne bi izdajali, ker naj bi pri podaji zapisnika o kazenski ovadbi natančno opisal odtujene predmete oziroma da mu kamera ni bila odtujena, zato ker vlomilci niso odnesli torbice za kamero. Brez podlage in brez navedb tožene stranke je sodišče zaključilo, da tožnik prenosnika znamke A. ni imel. Tožnik je v svoji izpovedbi potrdil, da je imel vse odtujene predmete, to pa izhaja tudi iz pisnih izjav prič. Nasprotnega dokaza o imetništvu predmetov ni bilo. Tožena stranka svojih navedb o posameznih predmetih, ki naj bi jih tožnik ne imel, ni konkretizirala. Zgolj anonimna ovadba ne more biti dokaz, da je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije. Tožena stranka ni podala trditev in dokazov o tem, da naj tožnik predmetov ne bi imel, vse to pa je sodišče prve stopnje nezakonito nadomestilo z lastno interpretacijo v škodo tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je s sklepom z dne 13. 10. 2011 podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4) po prvi in drugi alinei člena 111/1 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po členu 211/1 Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Iz navedenega sklepa (tožnikova pritožba zoper omenjeni sklep je bila zavrnjena s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 1. 2011 - A6) izhaja, da je tožnik ob prijavi vloma v njegovo stanovanjsko hišo (2. 12. 2010) navedel neresnične podatke o odtujenih predmetih, za katere je vedel, da mu niso bili odtujeni. S tem je lažno prikazoval okoliščine policiji in zavarovalnici, ta pa mu je zato izplačala zavarovalnino, tako da si je tožnik s tem svojim ravnanjem pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 8.144,93 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku iz člena 110/2 ZDR, da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora, da je upoštevala tožnikovo zahtevo glede obveščanja sindikata o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik storil dejanje, ki mu je bilo očitano v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prijava odtujenih predmetov, ki jih ni imel, ob vlomu in v okviru odškodninskega zahtevka zavarovalnici), s katerim je izpolnil vse znake kaznivega dejanja goljufije in da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgornjimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ob tem ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 4/1, 5/1 in 7. členom ZPP, absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku subjektivnega roka 30 dni, ki ga opredeljuje člen 110/2 ZDR. Do vloma v tožnikovo hišo in do prijave predmetov, ki naj bi bili tožniku odtujeni, je zares prišlo že v letu 2010 (vlom 2. 12. 2010, prijava policiji 2. 12. 2010, prijava zavarovalnici 6. 12. 2010), vendar pa je bila Policijska postaja B. (kjer je tožnik opravljal delo na delovnem mestu „višji policist - pomočnik komandirja“) šele 13. 9. 2011 (B19) seznanjena z dejstvom, da se na Vrhovnem državnem tožilstvu RS obravnava pisna prijava oziroma kazenska ovadba, ki je bila podana s strani zavarovalnice, zoper policista PU C., saj je bila s tem dopisom policijska postaja pozvana tudi na dostavo določene dokumentacije (dnevni razpored dela za tožnika za 7 dni v decembru). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je Vrhovno državno tožilstvo RS kazensko ovadbo zoper tožnika sestavilo 21. 9. 2011 (B19), da je Policijska postaja D. seznanila kadrovsko službo generalne policijske uprave s spornim ravnanjem tožnika 30. 9. 2011 (B24), pred tem pa je dne 27. 9. 2011 na MNZ, Sekretariat, Urad za upravljanje s človeškimi viri, naslovila tudi predlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B23). Glede na to je utemeljeno zaključilo, da generalni direktor policije, ki je bil pristojen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pred 30. 9. 2011 (B24) ni mogel vedeti za razlog za sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za tožnika. Prav gotovo pa je pristojni organ tožene stranke razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovil z dnem 6. 10. 2011, ko je izdal pooblastilo javnemu uslužbencu za razgovor s tožnikom (B3). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 13. 10. 2011, pravočasna. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna tudi v primeru, če bi se štelo, da je rok zanjo pričel teči z dnem, ko je Vrhovno državno tožilstvo Policijsko postajo D. zaprosilo za posredovanje določene dokumentacije (B19). Ta dopis je Policijska postaja D. prejela 13. 9. 2011, to pa pomeni, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v 30-dnevnem roku tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka že s tem datumom ugotovila razlog za izredno odpoved in za storilca. Po prepričanju pritožbenega sodišča sicer omenjeni dopis ni vseboval dovolj podatkov za ugotovitev razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej, da je bilo konkretno ravnanje tožnika takšna kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni zakonit oziroma utemeljen razlog za podajo takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da naj bi generalni direktor policije že v marcu 2011 izvedel za okoliščine, da naj bi bil tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja, kar naj bi določala pravila o obveščanju in poročanju v policiji. Samo obvestilo o dogodku namreč še ne pomeni, da je s tem pristojni organ ugotovil razlog za izredno odpoved in za storilca (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 166/2010 z dne 7. 11. 2011). Z ozirom na to sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ker se ni izrecno opredeljevalo do pravil o obveščanju in poročanju v policiji, še posebej ob dejstvu, da tožnik tega akta v zvezi s pravočasnostjo sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru svojih navedb niti ni izrecno izpostavil. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni kršila pravice do zagovora. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bilo tožniku vabilo na zagovor z obrazloženim razlogom, zaradi katerega je nameravala tožena stranka tožniku izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, vročeno v petek, 7. 10. 2011 (A2, B4). Ker je bil tožnik na ta zagovor vabljen za sredo, 12. 10. 2011 in ker je tožnik predlagal preložitev zagovora (B5), zato ker je v bolniškem staležu in ker mu je bilo vabilo na zagovor vročeno le dva delovna dneva pred razpisanim zagovorom (tožnik svoji prošnji za preložitev zagovora zdravniškega potrdila ni priložil), je tožena stranka njegovi prošnji ugodila in zagovor prestavila na četrtek, 13. 10. 2011, s čimer je tožniku omogočila, da je imel za pripravo na zagovor na razpolago tri delovne dneve, kot to določa člen 83/2 ZDR. Tožnik se zagovora z dne 13. 10. 2011 ni udeležil, na ta zagovor pa je pristopila njegova pooblaščenka (ki jo je sicer tožnik prvič pooblastil za zastopanje 11. 10. 2011 - B7; isti dan preklical pooblastilo - B9; pooblastil drugega pooblaščenca - B10; dne 13. 10. 2011 pa ponovno pooblastil svojo prvotno pooblaščenko - B13), vendar pa niti tožnik niti njegova pooblaščenka ponovnega predloga za preložitev zagovora nista utemeljila z ustreznimi dokazili, iz katerih bi izhajalo, da je tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da se prav zaradi tega tožnik ne bi mogel osebno udeležiti zagovora in se zagovarjati. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka ni bila dolžna ponovno prelagati tožnikovega zagovora. Ob upoštevanju navedenega in ker je ZDR določil kratek rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tožena stranka se je tega roka morala držati, ker bi bila sicer izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila podana po izteku zakonsko določenega subjektivnega roka, že iz tega razloga nezakonita), tudi po oceni pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila tožnikovo pravico do zagovora. Z ozirom na dejstvo, da je bil v vabilu na zagovor podan tudi podroben opis spornih ravnanj tožnika, bi lahko tožnik (tudi s pomočjo pooblaščenca oziroma pooblaščenke) podal tudi pisni zagovor (na kar je bil v vabilu tudi izrecno opozorjen), česar pa ni storil. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da se je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage tožene stranke opredeljevalo do njegovih ravnanj glede sprememb pooblaščencev v postopku pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo opozorila na pooblastilna razmerja tožnika z odvetnico A.A. in odvetnikom B.B., v spis je v zvezi s tem predložila dokazila, katera je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo glede ugotavljanja dejstva, če je bil tožniku pri toženi stranki pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočen zagovor.

Pritožbeno sodišče pa zaključuje, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ugotovilo, da je tožnik s spornim dejanjem kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki je imelo vse znake kaznivega dejanja goljufije. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na ugotovitev, da predstavljajo določena dejstva splošno znana dejstva. Tako je na primer kot splošno znano dejstvo štelo dejstvo, da so objektivi tipa AF primerni za fotoaparat znamke E., objektivi tipa ... pa za fotoaparat znamke F. oziroma da objektive enega tipa (npr. E.) ni možno namestiti na fotoaparat drugega tipa (npr. F.). Prav tako je kot splošno znano dejstvo štelo dejstvo, da državljani vzhodnoevropskih držav na parkiriščih in podobnih prostorih prodajajo različno tehnično blago, pri čemer računa za blago, ki ga prodajajo, nikoli ne izstavijo (izvor takšnega blaga običajno niti ni znan), saj to blago prodajajo kot fizične osebe in ne v okviru gospodarske dejavnosti. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da je tožnik, ki je bil ljubitelj fotografije, vedel, da treh objektivov (ki naj bi mu bili po njegovi prijavi odtujeni ob vlomu v njegovo hišo) ne more namestiti na kasneje kupljeni fotoaparat znamke F., oziroma da tožnik (kljub njegovemu drugačnemu zatrjevanju in izpovedbi, da je od tujih državljanov prejel račune za tehnično blago, ti računi pa so mu bili ob vlomu tudi odtujeni skupaj z garancijskimi listi, kar vse je hranil v zaklenjenem črnem kovčku) teh naprav od tujih državljanov ni kupil in z njimi ob vlomu ni razpolagal. Člen 214/5 ZPP določa, da dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati. Po členu 7/1 ZPP morajo stranke navajati vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Izjeme od tega razpravnega načela opredeljuje člen 7/2 ZPP. To pomeni, da je na strankah dolžnost, da navedejo vsa odločilna dejstva (tudi s pomočjo sodnika preko instituta materialno procesnega vodstva - člen 285 ZPP), pri čemer pa se razbremenijo dokazovanja tistih dejstev, ki se štejejo za splošno znana dejstva. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da navedena dejstva (primernost določenega tipa objektivov za določen tip fotoaparata, nakup tehničnih predmetov od vzhodnoevropskih državljanov) v postopku niti niso bila zatrjevana, kar pomeni, da jih sodišče prve stopnje kot splošno znanih dejstev niti ne bi smelo upoštevati oziroma ugotavljati (podobno tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 244/2011 z dne 21. 5. 2012), saj ni šlo za primer iz člena 7/2 ZPP. Glede na to je pravilna ugotovitev tožnika, da je sodišče prve stopnje s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s členom 7/1 ZPP, s tem pa je kršilo tožnikovo pravico, da se o teh dejstvih izjavi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Poleg tega teh dejstev po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva. Splošno znana dejstva so tista, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe in sicer ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj (tako komentar k členu 214 ZPP; Pravdni postopek; Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 374). Možnost uporabe (oziroma neuporabe) določenih tipov fotografskih objektivov za določeno znamko fotoaparatov nikakor ne more biti splošno dejstvo v smislu člena 214/5 ZPP. Podobno velja tudi za prodajanje tehničnega blaga s strani državljanov vzhodnoevropskih držav.

Prav tako je sodišče prve stopnje bistveno kršilo tožnikovo pravico do izjave in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker ni zaslišalo prič, ki jih je tožnik predlagal za zaslišanje. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da predloži pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, ki jih je zatrjeval in o katerih bi lahko te priče izpovedovale na naroku (C.C., D.D., E.E., F.F.,...). Sodišče prve stopnje pa tem izjavam, ki (vsaj delno) pritrjujejo zatrjevanim dejstvom tožnika, ni verjelo z obrazložitvijo, da so napisane slogovno in oblikovno enako in vsebinsko dokaj podobno. Glede na to je (tudi ob upoštevanju izjave G.G.) zaključilo, da je tožnik te izjave pripravil sam, kar naj bi izhajalo tudi iz tega, da so v teh izjavah uporabljeni nekateri izrazi oziroma kratice (VDT - Vrhovno državno tožilstvo), ki jo po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča običajni državljani ne poznajo in ne uporabljajo.

Cilj člena 236.a ZPP je uresničevanje načela ekonomičnosti postopka, ki pa ne more iti v škodo načela kontradiktornosti in neposrednosti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu, da se predlagane priče neposredno zaslišijo, le pribavilo izjave teh prič, katerim pa kasneje ni poklonilo vere, je po stališču pritožbenega sodišča kršilo zgoraj omenjeni načeli, s čimer je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s členom 4/1 ZPP in členom 5/1 ZPP, s tem pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP. Tožnik je navedene kršitve prvič uveljavljal šele v pritožbi, vendar pa s to pritožbeno navedbo ni bil prekludiran (člen 286.b/1 ZPP), saj mu ni mogoče očitati, da bi te kršitve lahko uveljavljal v času postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik namreč sploh ni mogel vedeti, da sodišče pisnih izjav prič ne bo upoštevalo in jih štelo za neverodostojne. Tožena stranka na navedene izjave ni podala nikakršnih vsebinskih pripomb, prav tako pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bile te pisne izjave prič kakorkoli sporne oziroma neverodostojne. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev sodišča prve stopnje, da tem izjavam ne verjame, ker naj bi jih predložil tožnik (kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik to storil na poziv sodišča), ker so napisane slogovno in oblikovno enako, vsebinsko pa dokaj podobno in ker so v njih uporabljene tudi določene kratice (VDT - Vrhovno državno tožilstvo), ki jih običajni državljan ne pozna in ne uporablja, ni prepričljiva, kljub G.G. izjavi, da je osnutek te izjave imel tožnik s seboj na prenosnem računalniku in da je tožnik to izjavo prebral, natisnjen tekst pa je G.G. podpisal. Glede na to, da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi imela tožena stranka glede spornih izjav kakršnekoli pripombe (iz teh izjav pa izhaja, da je tožnik posedoval določene tehnične predmete, ki naj bi mu bili ob vlomu v njegovo hišo odtujeni), bi moralo sodišče prve stopnje z neposrednim zaslišanjem teh prič razčistiti, če so sporne pisne izjave dejansko podale zgoraj navedene priče in če je vsebina teh pisnih izjav resnična.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bilo dokazno breme za zakonitost sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na toženi stranki (člen 82/2 ZDR). Tako je bila tožena stranka dolžna dokazati (poleg pravočasnosti in postopkovne pravilnosti v zvezi z izdajo sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) tudi, da je bila ta odpoved podana tožniku iz zakonitega razloga, torej da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in je imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alinea člena 111/1 ZDR) oziroma da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alinea člena 111/1 ZDR). Na toženi stranki je bilo, da zato poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, še posebej ob dejstvu, da je tožnik navajal in dokazoval, da so očitki tožene stranke o tem, da naj bi bil odpovedni razlog podan, neutemeljeni. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče odloča v postopku individualnega delovnega spora na podlagi prepričanja o obstoju pravno odločilnih dejstev, ne pa na podlagi verjetnosti obstoja teh dejstev. To pomeni, da bi se moralo prvostopenjsko sodišče prepričati, da je tožnik razpolagal (oziroma imel v posesti) predmete, za katere je le s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da naj bi jih imel v posesti. Poleg navedenega pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, ali je neznana oseba vlomila v stanovanjsko hišo tožnika (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in zaključilo, da je do vloma dejansko prišlo, čeprav to dejstvo med strankama niti ni bilo sporno. Tožniku namreč v izredni odpovedi ni bilo očitano, da bi podal neresnično prijavo o vlomu v njegovo hišo, temveč to, da naj bi prijavil odtujitev določenih predmetov, ki naj jih dejansko ne bi imel (s čimer naj bi si pridobil protipravno premoženjsko korist pri zavarovalnici).

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek tožnika, da mu tožena stranka, tudi če bi storil očitano dejanje, izredne odpovedi ne bi mogla podati zakonito, ker za to ne bi bilo pogojev iz prve oziroma druge alinee člena 111/1 ZDR. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so lahko tudi ravnanja, kot je bilo očitano tožniku, razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil pri policiji na vodstvenem delovnem mestu, njegovi etični standardi kot policista in kot vodstvenega delavca bi morali biti zato še na višjem nivoju, kot pri običajnih delavcih, z očitanim ravnanjem, ki bi ga tožnik storil naklepno oziroma iz hude malomarnosti pa bi lahko kršil tudi pogodbeno oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, še posebej ob dejstvu, če bi imela ta kršitev vse znake kaznivega dejanja (kot je bilo v konkretnem primeru tožniku tudi očitano; podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 255/2010 z dne 7. 11. 2011, sodba opr. št. VIII Ips 450/2008 z dne 20. 2. 2010, sklep VDSS opr. št. Pdp 169/2012 z dne 24. 5. 2012,...). Na podlagi 35. člena ZDR se je bil tožnik dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri toženi stranki, materialno ali moralno škodujejo oziroma bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tožnik kot delavec policije na vodstvenem delovnem mestu je bil dolžan ravnati odgovorno in skladno z veljavnimi predpisi tudi izven delovnega časa. To pomeni, da bi lahko ravnanje, ki je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi, z vidika ciljev in interesov, ki jih mora zasledovati policija, predstavljalo toženi stranki veliko moralno škodo, ne glede na to, da naj bi bilo to dejanje storjeno izven tožnikovega delovnega časa. Če bi bilo torej ugotovljeno, da je tožnik dejansko storil dejanje, ki mu je bilo očitano v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bila takšna izredna odpoved zakonita ne glede na to, da naj bi tožnik to dejanje storil izven delovnega časa.

Ker je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane sodbe storilo bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz obrazložitve predmetnega sklepa in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka vsaj preuranjeno odločilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po neposrednem zaslišanju prič, katerih pisne izjave je štelo za neverodostojne, po izvedbi morebitnih preostalih dokazov, ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage strank tega individualnega delovnega spora in pravila o dokaznem bremenu (člen 82/2 ZDR) ugotoviti tudi (poleg ugotovitve o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dejstvu, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče), ali je tožnik policiji in zavarovalnici, s katerimi naj v času vloma v njegovo stanovanjsko hišo ne bi razpolagal dejansko prijavil določene predmete, kar bi lahko privedlo do zaključka, da je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi oziroma drugi alinei člena 111/1 ZDR. Kolikor bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik to dejanje storil, bo moralo ponovno ugotoviti tudi, če je za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz člena 110/1 ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je sicer pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bil glede na izvedene dokaze za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi zgoraj omenjeni pogoj iz člena 110/1 ZDR (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.