Jedro

Pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče izkazati s sklicevanjem na staro in opuščeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetnici dne 2. 7. 2009 vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka :

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije z dne 8.10.2007, s katerim je prvostopni organ ugotovil, da tožnik ni bil izbran za zasedbo prostih delovnih mest ... in ... v Specializiranem oddelku v Skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala na Vrhovnem državnem tožilstvu RS. Tožena stranka je z odločbo z dne 14. 11. 2007, tožnikovo pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih ( Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je v tožbi predlagal zaslišanje prič, sodišče prve stopnje pa je odločalo na seji in ni pojasnilo, zakaj je njegov dokazni predlog zavrnilo. Zato meni, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri sodišče prve stopnje vedno opravi glavno obravnavo, če je ta predlagana oziroma, če je predlagana izvedba dokazov. Sklicuje se na akte Vrhovnega sodišča: sklep I Up 207/2000 z dne 23. 10. 2003, sodbo I Up 89/2000 z dne 11. 10. 2001 in sklep II Ips 152/2003 z dne 4. 3. 2004. Navaja še, da izpodbijana odločitev odstopa tudi od prakse Ustavnega sodišča, in sicer odločbe Up-2195/06. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani odstop od sodne prakse glede spornega vprašanja obvezne oprave glavne obravnave, v obravnavanem primeru ni podan. Revident odstop utemeljuje s sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča iz leta 2001 in leta 2003, ki so bile izdane na podlagi tedaj veljavnih določb Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000). Izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi novega Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki je začel veljati dne 1. 1. 2007. Za razliko od ZUS, ki je v 2. odstavku 50. člena določal, da sodišče odloča na seji, če je bilo dejansko stanje v postopku izdaje upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa obravnave niso zahtevale, sedaj ZUS-1 v določbi 59. člena to vprašanje ureja drugače. Če namreč dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi, če je sicer dejansko stanje med strankama sporno, vendar je izpolnjen kateri od pogojev iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje torej ni vezano na predlog strank za opravo glavne obravnave. Če pa je predlog podan, ni dovolj, da stranka le zatrjuje sporno dejansko stanje oziroma le predlaga izvedbo dokazov. Vrhovno sodišče je namreč na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v številnih odločbah zavzelo stališče, da je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, da se dopolni ugotovljeno dejansko stanje, dokazni predlog pa mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost dokazov, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza mogoče ugotoviti in utemeljiti v čem in kako naj bi vplivale na odločitev ( kot npr. odločbe: I Up 644/2007 z dne 18. 10. 2007, I Up 763/2004 z dne 28.11.2007, X Ips 1772/2006 z dne 27.11.2008, X Ips 595/2008 z dne 23. 4. 2009). V obravnavanem primeru tožnik v tožbi tem zahtevam ni zadostil. Te pomanjkljivosti pa tudi ne more odpraviti z revizijskimi navedbami, s katerimi je sicer konkretiziral pomanjkljiv tožbeni dokazani predlog. Prav tako tožnik ne more z uspehom izkazati izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 s sklicevanjem na staro in opuščeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, ki se je spremenila še pred uveljavitvijo ZUS-1, ker je sledila praksi Ustavnega sodišča in je tudi skladna s prakso Ustavnega sodišča (odločbe Up-778/04 z dne 16. 12. 2004, Up-812/05 z dne 17. 3. 2006, Up-47/06 z dne 15. 5. 2007).

7. Tudi revidentovo sklicevanje na sklep II Ips 152/2003, ki se nanaša na materialno procesno vodstvo v pravdnem postopku, na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati. Za razliko od pravdnega postopka, kjer sodišče prve stopnje (okrajno ali okrožno) praviloma odloča na podlagi glavne obravnave (prvi odstavek 4. člena ZPP), se glavna obravnava v upravnem sporu opravi le, če so za to izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 51. člena ZUS-1, o čemer odloči sodišče. 8. Glede na navedeno revident zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

9. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).