Jedro

Tožena stranka je objektivizirano utemeljila izgubljeno zaupanje v tožnika. Tožnik je s kršitvijo, ki predstavlja kaznivo dejanje tatvine, kršil ključno pogodbeno obveznost, to je prepoved škodljivega ravnanja - 37. člen ZDR-1. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je izkoristil okvaro aparata, pri tem pa je ob dejstvu, da delodajalca o tem ni obvestil, povsem prezrl premoženjske interese delodajalca. S tem v zvezi sodišče prve stopnje tudi pravilno razloguje, da tožnikova kršitev ni bagatelna in se tudi ne more zgoditi vsakemu povprečnemu delavcu. Ni namreč mogoče dopuščati prakse, po kateri delavci nesankcionirano za lasten namen odtujujejo delovna sredstva delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2021, nadalje zahtevo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v roku 8 dni, ga za čas od poteka odpovednega roka do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati plačo v višini 1.040,00 EUR bruto, ki bi jo prejel, če bi delal, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu plačati stroške postopka (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 388. člena ZPP. Navaja, da je v postopku priznal, da je v posest vzel več parov rokavic, kot jih je v danem trenutku potreboval, vendar pa sodišče pri tem nepravilno ni upoštevalo dejstva, da je vse rokavice nato hranil v svoji omarici in izključno za rabo v okviru svoje zaposlitve. Ne drži, da A. A. ni potrdil, da je strošek presežne porabe rokavic plačljiv. Iz izpovedi te priče namreč izhaja, da je tožniku dejal, da obstaja možnost, da bodo rokavice začeli zaračunavati, kar je tožnik zaradi duševne manjrazvitosti razumel tako, kot je pač razumel. Zmotna je tudi ugotovitev, da naj bi tožnik vedel, da se rokavice izdajajo iz avtomata na ime B. B. in ne na njegovo ime. Če bi imel tožnik dejansko naklep, da rokavice odtuji, in če bi se zavedal, da je avtomat v okvari in da izdaja rokavice na račun sodelavca B. B., ne bi kartice prislonil na avtomat. Jasno je tako, da so se dejstva, da je avtomat v okvari in da izdaja rokavice na račun B. B., zavedali le njegovi sodelavci, ne pa tudi tožnik. Tožnik je bil tudi zmotno prepričan, da bo moral rokavice plačati. Tožnik ima podpovprečne intelektualne sposobnosti, kar je ključna okoliščina, ki pa je sodišče prve stopnje sploh ni preučevalo. Da so njegove temeljne intelektualne sposobnosti znižane, izhaja tudi iz izvida klinične psihologinje z dne 5. 4. 2022. Sodišče ne more obstoja naklepa pri tožniku ugotavljati zgolj na podlagi njegovih obraznih izrazov, ki naj bi bili vidni na posnetku nadzorne kamere in na podlagi domnevne opustitve obrambe pred ravnanji sodelavcev, ki naj bi mu v nahrbtnik dajali rokavice. Sodišče bi moralo zaradi tožnikovih osebnih okoliščin za ustrezno presojo njegovih ravnanj, postaviti izvedenca, ki bi ugotovil, ali je bilo njegovo ravnanje posledica naklepa ali pa je vzrok v tem, da tožnik ni bil sposoben razumeti, da počne nekaj proti pravilom delodajalca. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, prav tako ni zaslišalo prič, ki so bile prisotne pri domnevni izvršitvi kaznivega dejanja, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. K tožnikovi zmoti so prispevala tudi nejasna navodila tožene stranke glede pridobivanja in rabe rokavic iz avtomata. Tožena stranka tako ni dokazala, da dejansko obstaja navodilo, da lahko delavci vzamejo zgolj določeno število rokavic v določenem časovnem obdobju. Celo sama je navedla, da število rokavic, ki jih delavci lahko vzamejo, ni nikjer omejeno. Sodišče je tudi zmotno ocenilo tožnikovo izpovedbo. Tožnik ni molčal zato, ker bi hotel kaj zamolčati, temveč ker sodni postopek sodi v kategorijo socialnih situacij, v katerih se počuti izgubljenega. Nepravilna je tudi dokazna ocena sodišča, da prilastitev rokavic dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik dan po obravnavanem dogodku vzel dodatna dva para rokavic. Tožnik je namreč zatrjeval, da je šlo za drugo vrsto rokavic (rokavice za dež), ki jih je potreboval za delo v dežju. Odločitev o izredni odpovedi tudi ni sorazmerna z očitano kršitvijo. Tožniku bi tožena stranka lahko podala le pisno opozorilo, saj pred obravnavanim dogodkom tožnik nikdar ni kršil delovnih obveznosti. Vztraja tudi, da je šlo po vrednosti domnevno ukradenih rokavic za bagatelno kaznivo dejanje. Za zakonito izredno odpoved ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik se je v zagovoru opravičil in je bil tudi pripravljen poravnati strošek rokavic, česar vsega sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 5. 5. 2021 iz vending aparata v objektu "C". brez realne potrebe vzel in odtujil najmanj 20 parov zaščitnih rokavic z namenom, da si jih protipravno prilasti, s čimer je izpolnil vse znake kaznivega dejanja majhne tatvine po 204. členu KZ-1. Tožbeni zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka uspela dokazati kršitev pogodbene obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kršitev pa je bila taka, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno glede na izvedene dokaze ugotovilo, da v tožnikovem ravnanju obstajajo znaki kaznivega dejanja majhne tatvine, da je tožnik ravnal naklepno ter pri tem ni bil v zmoti (ne pravni, ne dejanski).

7. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva. Vsa odločilna dejstva je sodišče prve stopnje, upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP, pravilno ugotovilo, pri čemer je za vsako od njih tudi navedlo preverljive, vzdržne, razumne in argumentirane razloge. Zlasti je tudi izpovedi tožnika in zaslišanih prič povsem pravilno dokazno ovrednotilo. Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dne 5. 5. 2021 iz avtomata pri toženi stranki vzel večje število (19 oziroma 20) parov zaščitnih rokavic. Tožnik v postopku ni dokazal, da je rokavice nato hranil v svoji omarici in izključno za rabo v okviru svoje zaposlitve, zaradi česar sodišče prve stopnje tega zatrjevanega dejstva, pravilno ni upoštevalo. Nasprotno iz dokaznega postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je tožnik rokavice po spornem dogodku odnesel domov in da tega toženi stranki ni povedal vse dokler mu slednja na zagovoru ni pokazala videoposnetka. V zvezi z ugotovitvijo, kam je tožnik odnesel rokavice, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi tožnika, ki je bila, kot je to izčrpno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, povsem neprepričljiva, prav tako pa ni bila potrjena niti z izvedbo drugih dokazov (npr. posnetkom videonadzorne kamere, zaslišanji prič). Sodišče prve stopnje tako s tem v zvezi v ničemer ni zmotno ocenilo tožnikove izpovedbe. Zakaj jo je ocenilo za neverodostojno je tudi zelo natančno in jasno pojasnilo. Pri tem pa je, glede na neposredno zaznavo še posebej utemeljeno izpostavilo, da je bilo v postopku očitno, da je tožnik molčal oziroma se ni spominjal zgolj dejstev, ki bi mu šla v škodo. To pa pomeni, da ne drži, da je tožnik ravnal tako, ker bi se v sodnem postopku počutil izgubljenega, temveč takšno ravnanje izkazuje povsem zavesten način njegove obrambe. V nasprotnem primeru bi namreč tožnik molčal oziroma se ne bi spominjal niti dejstev, ki so mu šla v korist. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase ali v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne izpovedi pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in logično pojasnilo, zakaj izpoved tožnika ocenjuje za neverodostojno.

8. Ni podana v pritožbi očitana kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo vseh, s strani tožnika predlaganih prič. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ki niso potrebni, ker je odločilno dejstvo, ki ga dokazujejo, že dokazano; ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno; ali niso primerni za ugotovitev določenega dejstva. Sodišče je razumno ocenilo, da zaslišanje preostalih sodelavcev, ki so bili prisotni ob spornem dogodku, ni bilo potrebno, razloge za to odločitev pa je tudi natančno pojasnilo v točki 5 obrazložitve, s temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih ne ponavlja. Dodaja zgolj, da se je tako pravilno odločilo glede na to, kako je tožnik ta dokazni predlog substanciral. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik niti ni trdil, da bi mu prav te priče (sodelavci, ki so bili prisotni ob dogodku) povedale, da bo moral rokavice plačati, temveč je nasprotno pojasnil, da mu je to povedal sodelavec A. A., slednjega, ki ga je prav tako za zaslišanje predlagal tožnik, pa je sodišče zaslišalo.

9. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Presoja o tem, ali je tožnik ravnal naklepno ali ne je namreč pridržana sodišču in ne izvedencu. Tožnik ni trdil, da je bila v času kršitve delovnih obveznosti njegova sposobnost za razsojanje in razumevanje pomena posledic njegovih ravnanj povsem izključena, zato posledično sodišče tudi utemeljeno ni angažiralo izvedenca medicinske stroke. Ugotavljanje zmožnosti razumevanja svojih ravnanj tudi sicer pomeni ugotavljanje dejstev po pravilih dokaznega postopka, sodišče pa je ugotovitev v zvezi s tem lahko in tudi je utemeljeno sprejelo na podlagi preostalih izvedenih dokazov (zaslišanja tožnika in predloženih listin, iz katerih ne izhaja, da tožnik ne bi bil zmožen razumeti pomena svojega ravnanja). Tudi če bi sodišče pri tožniku ugotovilo zmanjšano zmožnost razumeti pomen svojega ravnanja in njegovih posledic zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti, pa to še ne pomeni, da kaznivo dejanje samo zato ne bi moglo biti storjeno z direktnim naklepom. Celo bistveno zmanjšana voljna sposobnost, za razliko od neprištevnosti, krivde ne izključuje.1 Sodišče prve stopnje je pri presoji o tem, ali je tožnik lahko razumel, da njegovo ravnanje ni pravilno, v točki 17 obrazložitve ustrezno in prepričljivo ocenilo tožnikove osebne okoliščine (podpovprečne intelektualne sposobnosti), o katerih se je lahko prepričalo ob zaslišanju in torej ob neposredni zaznavi, zato nasprotno pritožbeno zatrjevanje ne drži. Nenazadnje ne gre spregledati niti neizpodbijane ugotovitve, da je bil tožnik najmanj od leta 2017 dalje vključen v organiziran delovni proces, ki je od njega zahteval sposobnost razumevanja določenih delovnih opravil, kar zagotovo ne bi bil, če njegova zmožnost razumevanja ne bi bila ustrezna. Tožnik se s tem v zvezi v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izvid klinične psihologinje z dne 5. 4. 2022. Iz izvida, ki ga tožnik prilaga šele v pritožbi, izhaja, da je bil le-ta izdan šele po zaključku glavne obravnave. Predmetni dokaz na pritožbeni stopnji sojenja ne more biti upoštevan, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Tudi sicer pa iz njega ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti, da počne nekaj proti pravilom delodajalca, nasprotno, izhaja, da navodila razume in jim sledi. Tudi iz zagovora in zaslišanja tožnika je jasno razvidno, da se slednji zna braniti na različne načine in prirejati resnico, tako tudi njegove intelektualne sposobnosti niso tako slabe, kot želi predstaviti, kar vse je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja majhne tatvine po prvem v zvezi z drugim odstavkom 204. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil in je vrednost ukradene stvari majhna, storilec pa si je hotel prilastiti stvar take vrednosti. Obstoj vseh znakov kaznivega dejanja je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 110. člena ZDR-1. Če ti znaki (objektivni in subjektivni) niso podani, takšna odpoved nima zakonite podlage.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče zmotno ocenilo, da je podan naklep za izvršitev kaznivega dejanja tatvine. Sodišče je v zvezi z očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine sprejelo dokazno oceno na podlagi 8. člena ZPP, pri čemer je izvedlo vse potrebne dokaze in odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede obstoja naklepa je sodišče svoj zaključek utemeljeno sprejelo na podlagi ogleda videoposnetka spornega dogajanja (predvsem vedenja tožnika ob samem dogodku), nadalje pa tudi njegovega vedenja tekom postopka pri delodajalcu in na sodišču, pa tudi na podlagi ugotovljenega števila parov rokavic, ki jih je tožnik vzel od spornega dogodka dalje. Prepričljivosti sprejetega dokaznega zaključka tako ne more izpodbiti pritožbena navedba, da je tožnik naslednjega dne po spornem dogodku vzel rokavice za dež, pa četudi bi bila slednja resnična.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bil v zmoti, da torej subjektivni znaki kaznivega dejanja niso podani. Tožnik se je zavedal, da je prilastitev delovnih sredstev delodajalca prepovedana. Tožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vedel, da tožena stranka zagotavlja zaščitne rokavice izključno za potrebe dela pri njej in da jih za drug namen ne sme jemati. Ob dejstvu, da ni dokazal, da je rokavice hranil v garderobi ter jih porabil za delo pri delodajalcu, temveč je nasprotno dokazano, da jih je v nahrbtniku odnesel iz prostorov delodajalca, tako niti ni pomembno ali ima tožena stranka formalna pravila glede ravnanja z avtomatom za rokavice ter ali omejuje število rokavic, ki jih lahko posamezen delavec vzame iz avtomata. Tudi če pri toženi stranki ne obstaja navodilo, da lahko delavci vzamejo zgolj določeno število rokavic v določenem časovnem obdobju, to še vedno pomeni, da jih lahko vzamejo zgolj za delo pri delodajalcu in ne da so upravičeni te rokavice jemati za drug namen. V zmoti (pravna zmota) bi bil tožnik lahko samo v primeru, če iz opravičenih razlogov ne bi vedel, da je tako dejanje prepovedano oziroma, če se ne bi zavedal protipravnosti takega ravnanja (kar kot pojasnjeno ni podano) oziroma bi zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane (dejanska zmota). Takšni opravičeni razlogi oziroma okoliščine v obravnavanem primeru niso nastopili, kot to povsem jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik namreč ni bil v zmoti, da bo presežek rokavic plačal oziroma da mu bo slednji avtomatično odtegnjen od plače. 13. Priča A. A. ni potrdil tožnikove trditve in izpovedi, da je tožniku rekel, da strošek presežne porabe rokavic tožena stranka trga od plače. Sodišče prve stopnje je izpoved te priče pravilno povzelo. Res je sicer, da je A. A. izpovedal, da je tožniku dejal, da obstaja možnost, da bodo rokavice začeli zaračunavati, kar pa ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil v zmoti, da bo moral rokavice plačati. Zakaj sodišče prve stopnje ne sledi tožnikovemu ugovoru, da je bil glede navedenega v zmoti, je sodišče natančno in logično pojasnilo v točki 14 obrazložitve in tem razlogom ni kaj dodati. Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da ne drži, da je bil tožnik v zmoti, da bo presežek rokavic plačal. 14. Povsem prepričljiva in dosledno argumentirana je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel, da se rokavice izdajajo iz avtomata na ime B. B. in ne na njegovo ime. Nasprotne pritožbene navedbe, ki to ugotovitev izpodbijajo, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno obrazložilo zakaj navedbam tožnika, da ni vedel, da se rokavice izdajajo na ime B. B., ne sledi. Iz vsebine izvedenih dokazov namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da se pri žigosanju na avtomatu prikaže ime uporabnika, nato pa je potrebno izbrati tudi ustrezen artikel. Tožnik se s svojo kartico na avtomatu ni registriral, saj je do okvare prišlo že pri delavcu B. B., kar je tožnik vedel, saj se njegovo ime na avtomatu ni izpisalo. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je videl, da nekaj utripa, ter da ni normalno, da avtomat izda večjo količino rokavic. Vse navedeno potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel za okvaro avtomata, kar je tekom postopka tudi večkrat priznal (tožnik je v vlogah tudi sam navajal, da se je zavedal, da je avtomat v okvari), zato so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Ni pa jasno, kaj tožnik želi povedati v pritožbi, ko navaja, da so se zavedali, da avtomat rokavice izdaja na račun B. B. le njegovi sodelavci, ne pa tudi tožnik. Iz pritožbe ni razvidno, od kje tožniku tak zaključek ter na čem ga temelji oziroma na katera dejstva opira te navedbe, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).

15. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 13, za presojo obstoja očitanega odpovednega razloga po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 vrednost protipravno prilaščene stvari ni odločilna. Zakonski znak tega kaznivega dejanja ni pridobitev premoženjske koristi in tudi ni potrebno, da bi imela posamična stvar kakšno premoženjsko vrednost. 16. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da bi mu tožena stranka lahko podala zgolj pisno opozorilo, neupravičeno opozarja na nesorazmernost izrečenega ukrepa. Če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je v konkretni zadevi odpovedni razlog podan, pa tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, toženi stranki ni mogoče očitati, da je izbrala nesorazmerno sankcijo.

17. Pritožba neutemeljeno vztraja, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da je ta pogoj podan in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je upoštevalo težo in naravo kršitve, dosedanje delo tožnika, pa tudi njegovo ravnanje ob predočenju kršitev na zagovoru. Pritožbeno sodišče se strinja, da je tožena stranka objektivizirano utemeljila izgubljeno zaupanje v tožnika. Tožnik je s kršitvijo, ki predstavlja kaznivo dejanje tatvine, kršil ključno pogodbeno obveznost, to je prepoved škodljivega ravnanja - 37. člen ZDR-1. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je izkoristil okvaro aparata, pri tem pa je ob dejstvu, da delodajalca o tem ni obvestil, povsem prezrl premoženjske interese delodajalca. S tem v zvezi sodišče prve stopnje tudi pravilno razloguje, da tožnikova kršitev ni bagatelna in se tudi ne more zgoditi vsakemu povprečnemu delavcu. Ni namreč mogoče dopuščati prakse, po kateri delavci nesankcionirano za lasten namen odtujujejo delovna sredstva delodajalca. V takšnem primeru je izguba zaupanja razumljiva in življenjsko logična. Še posebej v konkretni zadevi, ko tožnik tudi na zagovoru delodajalca ni bil iskren, saj je trdil, da rokavic ni odnesel iz podjetja in je šele po predočenju posnetka varnostne kamere svoje predhodne trditve spremenil, kot to izhaja iz ugotovitev, zapisanih v točki 15 in 16 obrazložitve in kar je tožena stranka v izredni odpovedi tudi upravičeno izpostavila. Okoliščina, da tožnik pred obravnavanim dogodkom ni kršil delovnih obveznosti pa nad utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke, ne more pretehtati. Pravilna je torej presoja, da je medsebojno razmerje pogodbenih strank tako omajano, da njuno nadaljnje sodelovanje ni več mogoče, zaradi česar je izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 18. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni.

19. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

20. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.

1 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 16/2020.