Jedro

Upravnik ni imetnik nevarne stvari, ki naj bi jo predstavljalo zaradi neočiščenega madeža spolzko stopnišče v stanovanjski stavbi. S pogodbo o upravljanju je namreč prevzel le posle upravljanja s stavbo, s katero pa nanj ni bilo preneseno niti razpolaganje niti uporaba stopnišča v njegovo korist, prav tako pa tudi ne vzdrževanje ali nadzor stopnišča v njegovo osebno korist. Stopnišče samo po sebi ne predstavlja nevarne stvari. Če pa postane nevarno (spolzko) zaradi neustreznega čiščenja, pride lahko v poštev odškodninska odgovornost vzdrževalca (upravnika) na podlagi krivdne odgovornosti. V spornem primeru upravnik ni kršil pogodbe o čiščenju, saj se na njeni podlagi ni zavezal, da bo zagotavljal neprekinjeno oz. stalno čistočo na stopnišču, temveč le, da bo izvrševal potrebno število ustreznih čiščenj po dogovorjeni dinamiki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožniku 20.508,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 20.500,00 EUR od 5.7.2006 dalje do plačila in 8,76 EUR od 29.5.2006 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožeči stranki je naložilo, da plača pravdne stroške toženi stranki v znesku 157,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je sodišče z ugotovitvijo, da v konkretnem primeru ni podana pasivna legitimacija tožene stranke po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti posegla v načelo dispozitivnosti strank v postopku. Tožena stranka substanciranega ugovora pasivne legitimacije v zvezi z odgovornostjo po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti ni podala. V zvezi s pasivno legitimacijo po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti pa je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Ni bilo sporno, da je med zavarovancem tožene stranke in tožnikom ter ostalimi stanovalci bloka na K. 1, V., ki ga je zavarovanec vzdrževal, obstajalo pogodbeno razmerje. V skladu s sodno prakso so objektivno odgovorni tudi vzdrževalci nevarne stvari in to kljub temu, da vzdrževanja ne opravljajo zase. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede tožnikovega lastništva stanovanja v bloku na K. 1, V.. Tožeča stranka je v tožbi podala trditev, da prebiva v bloku na K. 1, V. in je bilo nesporno, da je stanovalec v tem bloku. Priča M. N., ki je bil v času škodnega dogodka predstavnik bloka je zaslišan kot priča povedal, da pred pogodbo, z dne 1.12.2003 stanovalci bloka niso imeli pogodbe v zvezi s čiščenjem in je tako argumentatum a contrario smatrati, da so pogodbo z dne 1.12.2003 z zavarovancem tožene stranke sklenili stanovalci. Torej tudi tožnik, ki je nesporno bil stanovalec v predmetnem bloku. Izpodbijana sodba bi tako morala imeti jasne razloge v tem, ali so bili pogodbeniki pogodbe o čiščenju lastniki ali tudi stanovalci nelastniki. Sicer pa tožena stranka ni podala ugovorov in je krivdni odgovornosti zavarovanca ugovarjala iz drugih razlogov. Protispisni so razlogi izpodbijane sodbe, da ni bilo zatrjevano in dokazano, da je tožnik lastnik stanovanja v bloku na K. 1 v V., saj je le-ta zaslišan kot stranka nedvoumno pojasnil, da stanuje v prvem nadstropju v svojem stanovanju (pridevnik moje stanovanje je tožnik uporabil trikrat) in s tem zatrjeval lastništvo tega stanovanja. Če je sodišče štelo, da tako zatrjevano in dokazovano lastništvo stanovanja ni dovolj, bi o tem izpodbijana sodba morala imeti razloge, saj gre za ključno dejstvo pri presoji poslovne odškodninske odgovornosti in pomanjkanje razlogov v tej zvezi predstavlja bistveno kršitev določb po ZPP. Sicer pa teh trditev tožena stranka ni prerekala in bi bilo treba uporabiti pravila ZPP o neprerekanih dejstvih. Na tako pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z izkazano poslovno odškodninsko odgovornostjo zavarovanca tožene stranke. Sodišče je na splošno sicer materialnopravno pravilno ugotovilo, da je vzdrževalec odgovoren tudi po pravilih o neposlovni odškodninski odgovornosti, v kolikor so podane predpostavke za krivdno odgovornost. V tej zvezi pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer glede skladnosti izpovedb tožnika in N. glede padca tožnika, saj le-ti izpovedbi druga drugo potrjujeta. Te izpovedbe so v razlogih sodbe povzete protispisno. N. je namreč povedal, da je tožnika videl šele, ko se je ta že pobiral in ni določno opredelil, na kakšen način je bil tožnik od stopnic oddaljen en meter. Tožnik pa je izpovedal, da mu je spodrsnilo in da je zaplaval in se znašel na tleh. Tako se povzemanje tožnikove izpovedbe izkaže za protispisno. Nejasno je razlogovanje, da je tožnik padel s telesom naprej, poleg tega pa je opis gibanja tožnika ob padcu, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, povsem nejasen, saj se ne da ugotoviti, kako je naslovno sodišče prišlo do opisanega dejanskega stanja. Na podlagi izpovedb tožnika in N. sodišče ni moglo ugotoviti takšnega dejanskega stanja. Če je sodišče dvomilo v opis padca, kot ga je podal tožnik, bi ga moralo izčrpno zaslišati, kako se je gibal po padcu do takrat, ko se je že pobiral – šele takrat ga je N. videl in slednji ni izpovedal, kje se je nahajal tožnik pred tem. Niti ni sodišče postavilo vprašanj N., kaj pomeni razdalja enega metra, o kateri je govoril in je tako ostalo nepojasnjeno, od katerega dela tožnikovega telesa do stopnic, naj bi bila razdalja enega metra. Kar se pa tiče zdravniških izvidov in opisov poškodovanja v njih, pa je praksa jasna, da so ti zapisi vse prej odraz tega, kar pacient pove zdravniku. Izvide pišejo strojepiske v odsotnosti pacienta, razen tega se naenkrat oziroma zaporedoma piše več izvidov in to velikokrat dalj časa po samem razgovoru s pacientom. Velikokrat prihaja do zdravniških napak pri razumevanju tistega, kar pacient pove. Tako je pojasnilo tožnika glede napačnega zapisa v odpustnem pismu povsem življenjsko sprejemljivo in prepričljivo, razlogovanje v izpodbijani sodbi v zvezi z odpustnim pismom pa nejasno. Sodišče razlaga, da na podlagi nasprotujočih se izpovedb stranke in prič ni mogoče zaključiti, ali je bilo čiščenje stopnic s strani zavarovanca toženke izvajano v redu ali ne. Naslovno sodišče kljub dejstvu, ali je bil terminski plan čiščenja bistvena sestavina pogodbe o čiščenju, ni zasliševalo prič, ki so bile zaslišane in bi o tem vedele izpovedati, ne glede na to, da je to dejstvo ugotovilo v škodo tožeče stranke. Dejansko stanje v tem delu je ostalo ugotovljeno nepopolno oziroma zmotno, saj je sodišče brez izvajanja dokazov samo ugotovilo, da navedeno predstavlja bistveno sestavino pogodbe. Sprememba urnika ima za sam dogodek odločilen pomen, saj bi se sladoled v primeru, da bi se čiščenje opravljalo tako, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno, lahko očistil in do padca tožnika ne bi prišlo. Pri tem napadena sodba nima razlogov o trditvah tožene stranke, da je čistilka skladno z opisom del in urnika vsak ponedeljek čistila šest ur v dopoldanskem času. Glede na to,da tožena stranka zatrjuje, da se je čistilo in bi se moralo čistiti šest ur, se pokaže razlogovanje sodišča glede neizkazanosti trenutka, ko je sladoled padel na stopnice, kot irelevantno. Če bi se šesturno čiščenje izvajalo, kot trdi toženka in če bi se izvajalo v skladu s terminskim planom, bi čistilka sladoled, ki se je nahajal na prvih stopnicah, morala očistiti pred 10. uro oziroma pred 11. uro dopoldan in do padca tožnika ne bi prišlo. Priča H. je povedal, da bi sladoled na stopnišču gotovo očistila. Glede na lokacijo sladoleda bi pozorna čistilka kritičnega dne le-tega opazila, saj je bil praktično pred izhodom iz bloka, ki bi ga čistila. Tako se izkaže dan čiščenja kot relevanten in bi napadena sodba morala imeti razloge o navedenih dejstvih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tej pritožbeni zadevi odločilo na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 72/2010-63, na podlagi katerega je bila prenesena pristojnost reševanja z Višjega sodišče v Celju na Višje sodišče v Ljubljani, ter v skladu z odredbo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani Su 73/2010, z dne 27.7.2010, s katero je bilo odrejeno, da se zadeve, v katerih je bila na podlagi navedenega sklepa prenesena pristojnost, vpišejo v III Cp vpisnik in se takoj po določilih 160. člena Sodnega reda dodelijo v delo sodnikom civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je svoje stališče, da je izključena objektivna odgovornost iz naslova imetništva nevarne stvari zavarovanca tožene stranke (torej upravnika stanovanjske hiše, v kateri živi tožnik in katere del je tudi stopnišče, kjer je tožnik padel), utemeljilo na podlagi okoliščine, da ni lastnik stopnišča v stavbi in da so etažni lastniki nanj prenesli s pogodbo le posle upravljanja s stavbo. Opisani pravno odločilni dejanski stan pa predstavlja ustrezno podlago za pravilen pravni zaključek prvostopnega sodišča, da na ta način nanj ni bilo prenešeno niti razpolaganje niti uporaba stopnišča v njegovo korist, prav tako pa tudi ne vzdrževanje ali nadzor stopnišča v njegovo osebno korist. Že zato upravnik nima položaja imetnika nevarne stvari. S takšnim pravnim stališčem pritožbeno sodišče soglaša. Imetnik nevarne stvari ni zgolj lastnik stvari, temveč tudi tisti, ki je prevzel riziko obratovanja nevarne stvari. Takšen prevzem je mogoč bodisi na podlagi pogodbe ali pa zgolj s prepustitvijo v uporabo nevarne stvari (glej tudi določbo 152. člena OZ, ki ureja vprašanje, kdo odgovarja za nevarno stvar, če je bila nevarna stvar zaupana komu drugemu v uporabo ali nadzorstvo po volji prvotnega imetnika). Takšnega položaja pa zavarovanec v spornem primeru ni imel. Pritožbeno sodišče sicer k temu dodaja, da stopnišče samo po sebi ne predstavlja nevarne stvari, kar posledično nujno pomeni, da tudi sama prepustitev v vzdrževanje in nadzor nad njim ne pomeni uresničitve abstraktnega dejanskega stanu iz 150. oziroma 152. člena OZ. Če pa v takšnem primeru postane stvar, prepuščena v vzdrževanje in uporabo, nevarna zaradi protipravnega ravnanja (kot v konkretnem primeru zaradi zatrjevanega neustreznega čiščenja), pa kvečjemu lahko pride v poštev odškodninska odgovornost vzdrževalca stvari na podlagi krivdne odgovornosti. Tudi ta pa je – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v konkretnem primeru izključena (glej razloge v nadaljevanju te pritožbene odločbe).

Tožnik je krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke utemeljeval na dveh pravnih podlagah in sicer na kršitvi pogodbene obveznosti (poslovni odškodninski odgovornosti) in na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti. Prvo obliko odgovornosti je sodišče prve stopnje izključilo na podlagi pravilne dokazne presoje, da tožnik kot zgolj stanovalec in torej ne lastnik pogodbe ni sklenil, upoštevaje, da jo je sklenil zbor etažnih lastnikov oziroma na podlagi pooblastila predsednik sveta etažnih lastnikov. Sodba torej vsebuje povsem jasne razloge o tem, da so bile stranke pogodbe le etažni lastniki in ne morebiti tudi stanovalci nelastniki, kot poskuša pritožnik prikazati v pritožbi. Pritožnikovo prizadevanje, da na podlagi enačenja pojma lastnika s pojmom stanovalca oziroma s pridevnikom „moje stanovanje“, ki ga je pred sodiščem prve stopnje uporabil kar trikrat, prikaže izkazanost trditev, da je tudi on etažni lastnik in kot takšen pogodbena stranka, pomeni lahko zgolj neuspešen poskus v pritožbenem postopku nadomestiti pred sodiščem prve stopnje pomanjkljivo navajanje pravno relevantnih dejstev in izostanek ustreznih dokazov (da je torej pridobil lastninsko pravico na podlagi ustrezne pogodbe in na podlagi vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo na nepremičnini).

Sicer pa sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da zavarovanec tožene stranke ni kršil pogodbe. Na njeni podlagi se ni zavezal, da bo zagotavljal neprekinjeno oz. stalno čistočo na stopnišču, temveč zgolj to, da bo izvrševal potrebno število ustreznih čiščenj po dogovorjeni dinamiki. Čiščenje stopnišča je opravljal dovolj skrbno in v skladu s pogodbenimi obveznostmi – trikrat tedensko, sporazumno pa se je spremenil urnik čiščenja (iz ponedeljka na torek). Ta dokazna presoja temelji na verodostojnih izpovedbah zaslišanih prič, predvsem čistilke H. in je torej tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivi dokazni podlagi razlogov v tej smeri neutemeljen (glej sicer natančne razloge sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na 10. strani in na 11. strani sodbe).

Materialnopravna pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je neposlovna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke izključena, ker ni izkazana protipravnost ravnanja, saj manjka element objektivne predvidljivosti nastanka škodnega dogodka v zvezi s ključnim spornim vprašanjem, ali je dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke čistil stopnišče v torek namesto v ponedeljek, ko se je zgodil škodni dogodek, bila odločilna za ugotovitev njegove odgovornosti. Na to vprašanje je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da bi takšna možnost bila podana tudi v primeru, če bi čistilka čistila stopnice v ponedeljek namesto v torek, saj se je škodni dogodek zgodil že po končanem čiščenju, kar pomeni, da je lahko madež nastal tudi v časovnem obdobju med končanim čiščenjem ter časom škodnega dogodka. Takšna pravna presoja je pravilna tudi upoštevajoč, da med strankama ni sporno, da škodna posledica ni nastala zaradi morebitnega slabega očiščenja madeža, zaradi katerega je tožnik padel (1). Na ugotovljeno dejansko stanje je bilo torej glede vprašanja elementa protipravnosti tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni podana pravnorelevantna vzročna zveza med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodno posledico. Širši pogled na vprašanje vzročne zveze v spornem primeru pokaže, da upoštevaje retrospektivno analizo vzročnosti, po katerem presojamo za nazaj ali bi do škodnega dogodka prišlo, če ne bi bilo ravnanja odgovorne osebe, tožena stranka te pravno odločilne okoliščine ni uspela dokazati. Kot povedano, bi se lahko škodni dogodek zgodil tudi, če bi zavarovanec tožene stranke poskrbel za čiščenje v ponedeljek. Tudi sodobnejša analiza vzročnosti – prospektivna analiza, ki se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka tega škodnega dogodka, pokaže nedokazanost pravno relevantne vzročne zveze. Predvsem to velja, če se uporabi kot podlago za presojo te analize merilo mejnega praga zadostne verjetnosti. Po tem merilu sklepamo, da je povzročitelj odgovoren za celotno škodo, ki je nastala zaradi določenega škodnega dogodka, če verjetnost, da je (dejansko) njegovo ravnanje oziroma vzrok, ki izvira iz njegove sfere povzročil škodni dogodek, presega mejni prag verjetnosti (vsaj 50 %). Po oceni pritožbenega sodišča glede na opisane okoliščine, tudi v pritožbi še izpostavljeno dejstvo spremembe dneva čiščenja stopnišča ni povečalo verjetnosti vzroka na omenjeni odstotek. Do madeža na stopnišču je namreč lahko prišlo vsak trenutek. Nasprotnega tožnik ni dokazal (2).

Sicer pa sodišče druge stopnje pritrjuje tudi dokazni presoji prvostopnega sodišča, da varovanec tožene stranke sploh ni padel na stopnišču, kjer naj bi bil madež zaradi razlitega sladoleda, temveč na ravnem delu pred stopniščem. Trdnost te dokazne presoje izkazuje ne le izpovedba priče N., ki je povedal, da je tožnika videl na tleh en meter oddaljenega od stopnic in torej ne ležečega na stopnišču, temveč tudi objektivni listinski dokaz – zapis v odpustnem pismu S.C. z dne 24.8.2004, ki je bil sestavljen na podlagi tistega, kar je tožnik povedal zdravniku. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno izključilo verodostojnost tožnikovih trditev, da je padel na stopnišču tako, kot je opisal. Tako njegova izpovedba kot tudi izpovedba priče N. je v razlogih sodbe korektno povzeta in zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zapis tudi ni neverodostojen, kot poskuša nedokazano nadalje prikazati pritožnik s sklicevanjem na z ničemer izkazane okoliščine, da zapisi, ki jih pišejo strojepiske, kasneje v odsotnosti pacientov ob obilici še drugih izvidov, ki jih morajo natipkati in niso verodostojni, in da dostikrat prihaja do nesporazumov pri povzemanju pacientovih izjav, podanih pri razgovoru z zdravnikom. Zato pritožbeno sodišče tudi ne šteje kot upoštevne pritožbene dokazne zahteve, da bi moralo sodišče še natančneje zasliševati pričo N. in predvsem tožnika – predvsem o tem, na kakšen način je tožnik padel in na katerem mestu točno je po padcu obležal. Ob povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, izkazane pa tudi niso procesne kršitve, niti ne tiste očitane v pritožbi kot tudi ne tiste, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Zato je moralo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Glede predvidljivosti negativne posledice kot merila protipravnosti glej v: dr. Nina Plavšak: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), Prva knjiga (1. do 189. člen)“, GV Založba, Ljubljana 2003; stran 727 do 729. (2) Glej prav tam glede problematike retrospektivne in prospektivne analize vzročnosti, stran 772 do 733.