Jedro

Kadar gre za dvom, da je bila razsodnost pri nedopustnih ravnanjih, ki se delavcu očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi morebitnega obstoja duševnih motenj delno ali v celoti omejena, mora sodišče prve stopnje ta dvom odstraniti s strokovnim mnenjem ustreznega izvedenca medicinske stroke (psihiatra). O razsodnosti ne more sklepati sodišče sámo, saj za to ne razpolaga s strokovnim znanjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2010 nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo ter ji v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper zavrnil del sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka in jo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, saj je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer 111. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v zvezi s 110. členom ZDR, prav tako pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Tudi dejansko stanje sodišče povzema napačno. Kršitev, ki naj bi jo tožeča stranka storila dne 31. 8. 2010, je po zaključku sodišča skrajno neprimerno in tudi grobo obnašanje v sobi ravnatelja in sicer odrivanje mize, vihtenje koledarja, kričanje, lučanje in premikanje predmetov, kričanje, vpitje na prisotne, poskus uničiti šolski inventar in grožnje ravnatelju ter da premikanje mize lahko predstavlja tudi ogrožanje varnosti, saj je bilo I.N. zelo strah na sestanku, upala je, da bo vsega čim prej konec in premišljevala le, kako bi prišla iz pisarne, kar za sodišče prve stopnje predstavlja izpolnitev znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Tožeča stranka priznava, da je v sobi ravnatelja vpila, udarila po mizi, jo stresla in vrgla čez mizo namizni koledarček, ob tem pa tožnica ves čas postopka pred delodajalcem in sodiščem pojasnjuje tudi okoliščine, ki so privedle do tega izbruha in izbruh obžaluje. Poudarja, da se je psihično sesula in doživela živčni zlom ter za ravnanje ni odgovorna. Sodišču je predložila zdravniško potrdilo z dne 16. 9. 2010, iz katerega izhaja, da je kronična bolnica zaradi prirojenih bolezni gibal in psihičnih obolenj, da bolezni potekajo s poslabšanji in daljšimi ali krajšimi izboljšanji ter remisijami in da je zaradi ponavljajočih akutnih stresnih situacij, ki jih je doživela na delovnem mestu, stanje močno poslabšalo. Bolniški stalež je imela odprt že na dan 31. 8. 2010. Sodišče se do zdravniškega potrdila sploh ne opredeli, temveč ob ugotovitvi, da se tožnica sklicuje na svoje takratno slabo duševno zdravje in dejstvo, da je imela že pred letom zdravstvene težave na tem področju, o čemer je bil ravnatelj seznanjen, upošteva zgolj zdravniško potrdilo z dne 14. 5. 2010, v zvezi z boleznijo hrbtenice ter mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 27. 1. 2011. Sodišče zaključi, da je tožnica kršila v zakonu in s tem tudi v pogodbi o zaposlitvi določene obveznosti, da je ravnala prištevno in krivdno, stopnja krivde pa je bila huda malomarnost, saj se je tožeča stranka morala zavedati, da je kričanje, lučanje in premikanje predmetov, nedopustno, še toliko bolj, ker opravlja pedagoški poklic. Sodišče je napačno tolmačilo odgovornost za ravnanje glede na določbo 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Če je očitana kršitev grob in neprimeren odnos s kričanjem in lučanjem stvari ter poskus uničevanja šolskega inventarja, le te po naravi stvari ni mogoče narediti drugače kot z naklepom. Tudi kaznivo dejanje, katerega elemente naj bi po zaključkih sodišča uresničila tožnica, je zgolj naklepno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje brez obrazložitve zaključi, da je bila tožnica prištevna. Tožnica je že v tožbi navedla okoliščine, iz katerih izkazuje, da je bila v veliki stiski, da je že v preteklosti imela psihične težave in živčni zlom, prav tako je predložila zdravniško potrdilo, ki potrjuje psihične težave oziroma psihično obolenje, sodišče pa ne obrazloži in tudi nima znanja, da presodi, ali je imela tožnica ob kritičnem dogodku svoje ravnanje v oblasti oziroma ali je zaradi duševne bolezni ali začasne duševne motnje mogla razumeti pomen svojega dejanja, prav tako pa je že v tožbi predlagala izvedenca medicinske stroke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene. Prilaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke po ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in posledično zavrnilo reintegracijski in pariparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožeča stranka ravnala prištevno in krivdno, stopnja krivde pa je bila huda malomarnost, ker bi se tožeča stranka morala zavedati, da je kričanje, lučanje in premikanje predmetov nedopustno, še toliko bolj zato, ker opravlja pedagoški poklic. Istočasno je ugotovilo, da ima dejanje tožeče stranke vse znake kaznivega dejanja iz 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), to je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti. Glede psihičnega stanja tožeče stranke je sledilo izpovedbi ravnatelja, da tožena stranka ni razpolagala z zdravniškimi potrdili, ki bi dokazovale psihične težave tožeče stranke in upoštevalo zdravniško spričevalo z dne 25. 8. 2008, iz katerega izhaja, da tožeča stranka izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za svoje delovno mesto knjižničarke. Zaključilo je, da je bila tožeča stranka spornega dne sposobna razumeti pomen svojega ravnanja, prav tako pa, da je izpolnila vse objektivne znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče nima znanja, da presodi ali je imela tožnica ob kritičnem dogodku svoje ravnanje v oblasti ali je zaradi duševne bolezni ali začasne duševne motnje mogla razumeti pomen svojega dejanja, kakor tudi da je izvedenca medicinske stroke predlagala že v tožbi in tudi navedla okoliščine, iz katerih izhaja, da je bila v veliki stiski, da je že v preteklosti imela psihične težave in doživela živčni zlom, kar izhaja iz zdravniškega potrdila, ki potrjuje njene psihične težave oziroma obolenje.

Odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je podan, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde – naklep ali hudo malomarnost. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR o tem nima posebnih določb, v 1. odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo zato, da neko dejanje nastane. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem, ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka (povprečne, običajne hude malomarnosti, večje, posebne pri navadni malomarnosti). Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka.

Opisano dejanje tožeče stranke (nedopustno ravnanje po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR) oziroma dejanje ogrožanja varnosti (135. člen KZ-1) je že pojmovno mogoče storiti le naklepoma, zaradi česar je neustrezno dopuščati hudo malomarnost, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, neustrezen pa je v zvezi s tem zaključek sodišča prve stopnje, ki je pomešalo pojem krivde in razsodnosti.

V obravnavanem primeru je tožnica v tožbi zatrjevala, da je kritičnega dne doživela živčni zlom in za svoje ravnanje ni odgovorna, z istim dnem je bil tožnici tudi priznan bolniški stalež. Zatrjevala je, da je doživela živčni zlom že ob selitvi knjižnice v letu 2007 in je bila dva meseca v bolniškem staležu. Tožena stranka je tožnico tudi poslala na zdravniški pregled in v mnenju so omenjene tudi njene psihične težave. Tožnica je sodišču s tožbo predložila tudi obvestilo o preventivnem zdravstvenem pregledu z dne 25. 8. 2008, iz katerega izhaja, da je na prvem mestu ugotovljena diagnoza: mešana anksiozna in depresivna motnja in da bi bilo potrebno medikamentozno zdravljenje anksiozno – depresivne motnje (A1).

Kadar gre za dvom, da je bila razsodnost pri nedopustnih ravnanjih zaradi morebitnega obstoja duševnih motenj (delno ali v celoti) omejena, ga mora sodišče odstraniti s strokovnim mnenjem ustreznega izvedenca medicinske stroke (psihiatra). V skladu z določbo 243. člena ZPP je potrebno vselej, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, izvesti dokaz z izvedencem. To določbo je potrebno razumeti tako, da sodišče ne more sprejemati laičnih sodb o duševnem stanju stranke, preden ni dobilo strokovne podlage v izvedenčevem mnenju. S tako ureditvijo se zagotavlja, da so odločitve o izgubi (trajne ali začasne narave) poslovne sposobnosti vedno sprejete izključno na podlagi dejstev, ugotovljenih s pomočjo psihiatrije. To je stroka, ki se ukvarja s pojavi duševnih abnormnosti in zato tudi razpolaga s potrebnim znanjem ter metodami za njihovo raziskovanje.

Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost in pri presoji ali je tožeča stranka imela sposobnost razsojanja, je odločilna njena dejanska sposobnost razumeti pomen in pravne posledice svojega ravnanja v trenutku, ko je do tega prišlo. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno samo sprejelo laično sodbo o duševnem stanju tožeče stranke (da je razsodna), brez strokovne ocene izvedenca (ki bi ugotovil, da je bila tožeča stranka zmožna razumeti pomen svojega ravnanja in zmožna imeti v oblasti svoje ravnanje v času kritičnega dogodka), je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točki 1 izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvesti dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ki ga je tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje predlagala, ter tako odpraviti zgoraj navedene pomanjkljivosti.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj sodišče ne more sprejemati laičnih odločitev glede duševnega stanja tožeče stranke ne da bi zato imelo podlago v izvedenskem mnenju. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev in izvajalo dokazov, ki se nanašajo na duševno stanje tožeče stranke. Zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.