Jedro

7. odst. 88. člena ZObr-C, ki velja za delavce, ki že poklicno opravljajo vojaško službo oz. civilne osebe v vojski, določa, da tem delavcem v primeru, če so obsojeni zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena, preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Prav ta določba predstavlja v obravnavanem primeru pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Določba ne velja za nazaj, saj šele od njene uveljavitve daje podlago za prenehanje delovnega razmerja takim delavcem, ki so bili obsojeni zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena ZObr-C. Iz navedene določbe tudi izhaja, da je bistven datum pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ne datum storitve kaznivega dejanja. Ker je datum pravnomočne sodbe v konkretni zadevi nastopil že po uveljavitvi ZObr-C, ne gre za retroaktivno uporabo zakona. Ker terjatev, to je zahtevek za razveljavitev sklepa o PDR, ni verjetno izkazana, niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero tožnik predlaga takojšnjo vrnitev na delo k toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu omogočiti vsa usposabljanja, potrebna za opravljanje formacijske dolžnosti enotovni podčastnik v Poveljstvu sil SV/1. brigada/10. motorizirani bataljon, kot to izhaja iz Pregleda in koordinacije nalog in aktivnosti na področju izobraževanja in usposabljanja

10. MOTB za obdobje januar - december 2006, katerih bi se tožnik udeležil, če bi bil v delovnem razmerju, do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, pri čemer ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

Zavrnilo je tudi tožnikov predlog, da mu je tožena stranka dolžna do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, vsakega 5. dne v mesecu plačevati akontacijo v višini ene minimalne bruto plače v Republiki Sloveniji mesečno, to je 122.600,00 SIT, v primeru, da tožena stranka ne izpolni gornjih obveznosti pa se kaznuje z denarno kaznijo v višini

1.000.000,00 SIT. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje začasne odredbe do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik po pooblaščencu, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS, št. 26/99 - 2/2004), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala. Spremembe in dopolnitve ZObr, ki so določile posebne pogoje za opravljanje vojaške službe, na podlagi katerih je tožena stranka izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki, so bile objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije dne 29.5.2002. Pred tem so veljali za opravljanje vojaške službe milejši pogoji. V obravnavanem primeru gre za popolno pravno vprašanje in za uporabo prava, ki ga mora sodišče poznati po uradni dolžnosti in ob pravilni presoji tega vprašanja bi sodišče prve stopnje moralo priti do zaključka, da je tožnik terjatev verjetno izkazal in bi moralo začasno odredbo izdati. Uporaba zakonskih določb, ki prinaša strožje pogoje za opravljanje vojaške službe tudi za tožnika, pomeni retroaktivno veljavo zakona, ki pa je v slovenskem pravnem redu nedopustna, razen če sam zakon ne določa drugače. ZObr pa nikjer ne določa, da 5. alinea 3. odst. 88. člena velja tudi za zaposlene pri toženi stranki, ki so bili v delovnem razmerju z njo na dan uveljavitve Sprememb in dopolnitev Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur.l. RS, št. 47/2002). S takšnim ravnanjem je tožena stranka posegla v ustavno prepoved povratne veljavnosti predpisov. Poleg tega je tožnik kaznivo dejanje, za katero je bil pravnomočno obsojen dne

17.6.2004, storil dne 6.7.1997, torej tri leta (oziroma pravilno pet let) pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev ZObr. Z uporabo te spremembe je tudi za storilca kaznivih dejanj pred uveljavitvijo ZObr-C s strani tožene stranke prišlo do nedopustne in nezakonite retroaktivne veljavnosti zakona, ki jo izrecno prepoveduje 155. člen Ustave Republike Slovenije. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala v nekaj dneh po tem, ko je dobila kazensko sodbo, vendar pa prvostopno sodišče pri tem ni razčiščevalo, zakaj je kazensko sodišče sodbo poslalo več kot eno leto po pravnomočnosti in zakaj prav tedaj in zakaj za tožečo stranko. V pritožbi tudi opozarja na to, da sodišče tožniku ni dalo možnosti izjasniti se o navedbah tožene stranke, temveč je takoj po prejemu odgovora tožene stranke izdalo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnik meni, da je izkazan tudi obstoj ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur.l. RS, št. 40/2004). Na koncu pritožbe opozarja na to, da mu sodišče ni dalo možnosti izjasniti se o navedbah tožene stranke, temveč je takoj po prejemu odgovora tožene stanke izdalo sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti vsaj narok, na katerem bi zaslišalo tožnika in razjasniti sporna vprašanja. S tem je prvostopno sodišče kršilo bistvene določbe postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb postopka, ker mu ni dalo možnosti izjasnitve o navedbah tožene stranke, in ker v zadevi ni opravilo naroka. V postopku v individualnih delovnih sporih namreč 2. odst. 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 2/2004 - v nadaljevanju ZDSS-1) določa, da mora sodišče o predlogu stranke za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh.

Navedena določba predpostavlja, da sodišče v individualnih delovnih sporih niti ne pošilja predloga za izdajo začasne odredbe nasprotni stranki, niti ne razpisuje in opravi naroka za presojo predlagane začasne odredbe, temveč o tem predlogu odloči takoj. Tridnevni rok za odločitev je sicer instrukcijski in ga sodišče prve stopnje v določenih primerih lahko prekorači in če šteje za potrebno razpiše tudi narok, vendar to le izjemoma.

Sodišče prve stopnje v konkretni zadevi sicer ni odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožeča stranka vložila na sodišče dne 13.1.2006 v roku treh dni, temveč je najprej s pozivom dne 23.1.2006 pozvalo toženo stranko naj odgovori na tožbo in v 8 dneh na predlog za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je odgovorila na predlog v treh dneh, sodišče prve stopnje pa je tretji dan po tem odgovoru izdalo izpodbijani sklep, s katerim je zavrnilo izdajo začasne odredbe.

Sodišču prve stopnje je torej mogoče v zvezi s postopkom o odločanju o začasni odredbi očitati predvsem prekoračitev tridnevnega instrukcijskega roka iz 2. odst. 43. člena ZDSS-1, česar pa pritožba niti ne omenja. Ni pa mu mogoče očitati tega, da ni zagotovilo kontradiktornega obravnavanja oz., da ni razpisalo naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe, saj kot navedeno to ni dolžnost sodišča prve stopnje glede na tako kratek rok, v katerem mora odločiti o vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe v skladu z 2. odst. 43. člena ZDSS-1.

Neutemeljene in nepotrebne pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s predpostavkami za izdajo začasne odredbe v skladu z 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami), saj se sodišče prve stopnje do teh ni opredelilo, glede na to, da je štelo, da v sedanji fazi postopka tožnikova terjatev niti ni verjetno izkazana.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih navedb o retroaktivni veljavi zakona, glede na podatek, da naj bi tožnik storil kaznivo dejanje, za katero je bil pravnomočno obsojen dne

29.6.2004 (in ne dne 17.6.2004, kot to navaja pritožnik v pritožbi), torej pred uveljavitvijo ZObr-C in glede na to, da iz

3. odst. 88. člena ZObr-C ne izhaja, da naj bi ta veljal tudi za zaposlene pri toženi stranki, ki so bili v delovnem razmerju pri njej že na dan uveljavitve tega zakona. ZObr-C v 5. alinei 3. odst. 88. člena določa, da mora tisti, ki želi poklicno opravljati vojaško službo, poleg pogoja, določenega v prejšnjem odstavku, izpolnjevati med drugim še pogoj, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bil obsojen na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev.

Vendar tožnik pozablja na določbo 7. odst. 88. člena ZObr-C, ki velja za delavce, ki že poklicno opravljajo vojaško službo oz.

civilne osebe v vojski. Citirana zakonska določba za te delavce določa, da jim v primeru, če so obsojeni zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena, preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Prav ta določba pa predstavlja v obravnavanem primeru pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Določba ne velja za nazaj, saj šele od njene uveljavitve daje podlago za prenehanje delovnega razmerja takim delavcem, ki so bili obsojeni zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena ZObr-C. Iz navedene določbe tudi izhaja, da je bistven datum pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ne datum storitve kaznivega dejanja. Ker je datum pravnomočne sodbe v konkretni zadevi nastopil že po uveljavitvi ZObr-C, ne moremo govoriti tudi o retroaktivni uporabi zakona.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s tem, da je določba 7. odst. 88. člena ZObr-C lahko sporna iz vidika njene ustavnosti, predvsem za storilca nekaterih kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa. Vendar pa dodaja, da določba še zdaleč ni očitno neustavna, tako da bi to celo v postopku v individualnem delovnem sporu že zadoščalo za oceno verjetnega uspeha tožnika s tožbenim zahtevkom. Ustavnost te določbe bo stvar presoje Ustavnega sodišča Republike Slovenije, če bo le-to sploh sprejelo tožnikovo pobudo za oceno ustavnosti (ne le 5. alinea 3. odst. 88. člena, temveč predvsem 7. odst. istega člena ZObr-C), v kolikor bi jo vložil. Tudi če zakon ne določa, v kakšnem času je delodajalec dolžan izdati ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, to še ne pomeni, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je izdala tožena stranka, zaradi tega nezakonit. Prav tako za sporno zadevo ni pravno pomembna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni razčiščevalo, zakaj je kazensko sodišče sodbo poslalo več kot leto dni po pravnomočnosti. Dejstvo je, da ZObr-c v 7. odst. 88. člena zavezuje sodišče, da pravnomočno sodbo pošlje ministrstvu. Ko pa ministrstvo tako sodbo dobi, pa to že predstavlja pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Delavcu v takem primeru preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa.

ZObr-C ne določa roka niti za kazensko sodišče niti za predstojnika, ki mora na podlagi pravnomočne kazenske sodbe izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Vendar zaradi navedene zakonske pomanjkljivosti sklep o prenehanju delovnega razmerja ne more biti nezakonit. Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da bi bilo primerneje, če bi zakon določil tudi rok, v katerem mora predstojnik izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja tako, kot je to določeno v 154. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B - Ur.l. RS, št. 113/2005). Po citirani novelirani zakonski določbi javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik najkasneje v 15 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu, s katero je bil pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Vendar ta določba za konkreten primer ne velja, področni zakon, ki ureja delovnopravni položaj oz. poklicno delo na obrambnem področju pa take določbe ne vsebuje. Zato je tožena stranka povsem pravilno postopala, ko je sklep o prenehanju delovnega razmerja izdala v nekaj dneh po tem, ko je dobila kazensko sodbo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.