Jedro

Kljub temu, da je pooblaščenca tožene stranke dogodek (udeležen je bil v prometni nezgodi) razburil, pa mu je tekom dneva brez dvoma ostalo na razpolago še zadosti časa, da bi sicer že napisano pritožbo lahko pravočasno odposlal. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). S pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo tožeča stranka z revizijo izpodbija, je bila tedaj zavrnjena le pritožba tožeče stranke. Za izpodbijanje te sodbe sodišča druge stopnje zato tožena stranka nima pravnega interesa.

Izrek

I. Revizija proti sklepu se zavrne kot neutemeljena. II. Revizija proti sodbi se zavrže.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog M.H. (v nadaljevanju tožena stranka) za vrnitev v prejšnje stanje, ter obenem zavrglo kot prepozno pritožbo, vloženo proti sodbi sodišča prve stopnje opr. št. P 23/91, z dne 19.2.1993. S sodbo opr. št. P 23/91, z dne 19.2.1993 pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke proti sklepu sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zavrženju pritožbe tožene stranke, z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu in proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka. Stališče obeh sodišč glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje in glede zavrženja pritožbe je pretrdo. Tožena stranka je imela brez dvoma namen proti sodbi sodišča prve stopnje vložiti pritožbo. Poškodba avtomobila je za druge ljudi morda res malenkosten dogodek. Pri pooblaščencu tožene stranke pa ni šlo za malenkosti. Na poškodovanem avtomobilu je bilo potrebno zamenjati odbijač, poškodovani blatnik pa sklepati in ponovno prebarvati. Oplaženje avtomobila pooblaščenca tožene stranke tudi ni bilo slučajno ampak skrajno drzno, nevarno in agresivno. Potrebno bi bilo upoštevati tudi pooblaščenčev subjektivni odnos do poškodovanega avtomobila, saj naj bi bil to zadnji avtomobil v njegovem življenju. Subjektivne okoliščine, ki bi jih bilo potrebno upoštevati v večji meri, brez dvoma narekujejo, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi. Sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in o zavrženju pritožbe je zato potrebno razveljaviti.

Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pa je materialnopravno napačna. Prispevek obeh zakoncev k nastanku skupnega premoženja ni bil enak. Zato razmerje deležev ne more biti 50 % : 50 %. Kršitev postopka pa je podana zato, ker sodišče sploh ni upoštevalo dokazov, ki jih je tožena stranka z mnogo truda pribavila iz tujine. Sodba je tudi pomanjkljivo obrazložena. Pri odločanju bi bilo potrebno upoštevati, da se tožeča stranka do toženca sploh ni obnašala tako, kot to določa ZZZDR. Poleg obeh sklepov naj zato revizijsko sodišče razveljavi tudi obe sodbi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija proti sklepu ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da sta nižji sodišči pri obravnavanju predloga tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje upoštevali tako objektivne, kot tudi subjektivne okoliščine dogodka, ki se je pooblaščencu tožene stranke pripetil dne 7.7.1993. Tega dne je bil pooblaščenec tožene stranke udeležen v prometni nesreči, v kateri je bil poškodovan njegov osebni avtomobil. Do nezgode je prišlo ob 11. uri in 40 minut, na osebnem avtomobilu pa je nastala le manjša materialna škoda (poškodba odbijača, okrasne letve odbijača in okrasne letve prednjega desnega blatnika). Kljub temu, da je pooblaščenca tožene stranke ta dogodek razburil, pa mu je tekom dneva brez dvoma ostalo na razpolago še zadosti časa, da bi sicer že napisano pritožbo lahko pravočasno odposlal. Odločitev nižjih sodišč, ki vzrokov, iz katerih pooblaščenec tožene stranke že napisane pritožbe ni pravočasno oddal, nista šteli za opravičene, je ob upoštevanju teh dejanskih ugotovitev pravilna, zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa v skladu z določbo 117. člena ZPP.

Ker tožena stranka s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni uspela in ker je pritožbo proti sodbi vložila po preteku v zakonu določenega roka, je pravilna tudi odločitev nižjih sodišč o zavrženju nepravočasne pritožbe.

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke, v kolikor se nanaša na sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in na zavrženje pritožbe ni utemeljena. Zato jo je v tem delu revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP, v zvezi s 400. členom ZPP).

Revizija proti sodbi pa ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje (1. odstavek 382. člena ZPP). Pravočasno in dovoljeno pritožbo proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki jo tožeča stranka z revizijo izpodbija, je bila tedaj zavrnjena le pritožba tožeče stranke. Za izpodbijanje te sodbe sodišča druge stopnje zato tožena stranka nima pravnega interesa.

Ker tožena stranka proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasne in tedaj dovoljene pritožbe sploh ni vložila, je zanjo sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu postala pravnomočna. Z revizijo tako tožena stranka v bistvu izpodbija pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v njenem obsodilnem delu, kar pa glede na že omenjeno določilo 1. odstavka 382. člena ZPP ni dovoljeno. Zato je moralo revizijsko sodišče revizijo tožene stranke v delu, ki se nanaša na pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena le pritožba tožeče stranke, kot nedovoljeno zavreči (392. člen ZPP).