Jedro

Okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana za odpravo izpodbijane odločbe in sklepa, še ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu za tožbo - ne v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, ker tožeča stranka v upravnem postopku pred njeno izdajo nesporno ni imela zahtevanega položaja stranke ali stranskega udeleženca in zato tudi ni podana njena aktivna legitimacija za sprožitev upravnega spora s predmetno skupno tožbo, kot tudi ne v delu, ki se nanaša na uvodoma navedeni izpodbijani sklep, saj je iz podatkov v predloženem upravnem spisu razvidno, da se zadevni upravni postopek ni začel na zahtevo tožeče stranke, niti ni zoper njo tekel in tudi ni razvidno, da bi bilo v zadevnem postopku kakorkoli poseženo v kakšne pravice tožnice.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, št. 61510-212/2007/6 z dne 24. 12. 2015, je tožena stranka odločila, da se ime medija „Radio A.“, ki je vpisan v razvid medijev pod zaporedno št. ..., spremeni tako, da se po novem glasi: „Radio B.“. V obrazložitvi pojasnjuje, da je izdajatelj C. d.o.o., naslov Č., podal dne 23. 12. 2015 predlog za vpis navedene spremembe imena medija, ki mu je tožena stranka sledila in izdala izpodbijano odločbo. Svojo odločitev opira na določila 2. odstavka 12. člena, 1. odstavka 13. člena in 1. odstavka 14. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed-1) v povezavi z določili 1. in 2. odstavka 7. člena ter 1. odstavka 8. člena Pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

2. Z izpodbijanim sklepom, št. 61510-212/2007/13 z dne 1. 7. 2016, je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 142. člena v povezavi s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločila, da se predlagateljem D. d.d., E. d.o.o., in F. d.o.o. (sedaj tožeča stranka), ki jih vse zastopa uvodoma imenovani odvetnik Urban Vrtačnik iz Ljubljane (v nadaljevanju predlagatelj), ne prizna lastnosti stranke v postopku vpisa spremembe imena medija „Radio A.“ v razvid medijev, začetega na podlagi vloge C. d.o.o., (točka 1 izreka); obenem je še odločila, da stroški postopka niso nastali (točka 2. izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so D. d.d., E. d.o.o., in F. d.o.o., dne 15. 12. 2015 (pravilno: 27. 1. 2016 - op. sodišča) po skupnem pooblaščencu vložili skupno zahtevo za udeležbo v postopku vpisa spremembe imena medija Radio A. na podlagi vloge C. d.o.o. Tožena stranka v svoji obrazložitvi povzema razloge, ki so bili navedeni v skupni zahtevi za udeležbo v postopku spremembe imena medija „Radio A.“ v razvid medijev in še dodaja, da je bila o predmetni zahtevi obveščena tudi stranka tega postopka, to je C. d.o.o., z dopisom št. 61510-212/2007/10 z dne 16. 2. 2014 (pravilno: 16. 2. 2016 - op. sodišča). Nadalje v obrazložitvi povzema določila 1. odstavka 142. člena in 43. člena ZUP ter zaključuje, da predlagatelji ne izkazujejo pravnega interesa za vstop v predmetni postopek spremembe imena medija „Radio A.“ v razvid medijev.

3. Tožeča stranka je terjala odpravo uvodoma navedene odločbe in sklepa ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek s prvotno skupno vloženo tožbo z dne 12. 9. 2016, ki je bila tudi istega dne vložena s priporočeno poštno pošiljko, oddano na recepis dne 12. 9. 2016, skupaj še z drugima dvema tožnikoma - D. d.d., in E. d.o.o., po skupnem pooblaščencu, uvodoma imenovanem odvetniku Urbanu Vrtačniku iz Ljubljane. Le-tega je sodišče s sklepom št. I U 1297/2016 z dne 21. 9. 2016 pozvalo, da v sodno določenem roku vloži samostojne tožbe za vsako izmed navedenih treh tožečih strank, ker iz podatkov skupne tožbe z dne 12. 9. 2016 izhaja, da vsaka izmed navedenih treh tožečih strank različno utemeljuje pravni interes za sodelovanje v postopku vpisa spremembe imena medija „Radio A.“ v razvid medijev, in sicer je prvo navedena tožeča stranka D. d.d., utemeljevala svoj pravni interes s tem, da je pri Uradu za intelektualno lastnino dne 15. 12. 2015 vložila zahtevo za registracijo znamke „G.“ in „H.“ ter v tej zvezi uveljavljala, da ji je skladno s 47. členom Zakona o intelektualni lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) zagotovljeno sodno varstvo tudi v upravnem sporu, medtem ko je drugo navedena tožeča stranka E. d.o.o., utemeljevala svoj pravni interes s tem, da ima v razvidu medijev vpisan medij z imenom „Radio I.“, kot tretje navedena stranka pa je tožeča stranka F. d.o.o., svoj pravni interes utemeljevala s tem, da ima v razvidu medijev vpisan medij z imenom „Radio J.“, slednje pa naj bi bilo varovano z določilom 4. odstavka 12. člena Zmed-1, zato ne gre za nujno sosporništvo. Posledično se njihove tožbe, po ustrezni dopolnitvi, ločeno obravnavajo samostojno oziroma individualno tako, da se na poziv sodišča samostojno vložena tožba (tretje navedene) tožeče stranke v sodnem vpisniku vodi pod št. I U 1548/2016. 4. Sodišču je na podlagi poziva, temelječega na določilih 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tožena stranka predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem zavrača vse očitane kršitve in prereka navedbe tožeče stranke. Sodišču predlaga, naj tožbo po vseh točkah zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Enak predlog podaja v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2017. 5. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2016 odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter izrecno vztraja pri svojih dotedanjih navedbah in predlogih.

K točki 1:

6. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni predpisani formalni pogoji oziroma procesne predpostavke, ki so taksativno določene z določili prve do osme alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Med njimi je v 2. alineji 1. odstavka 36. člena ZUS-1 predpisan tudi pogoj, da je tožba pravočasno vložena še pred iztekom tridesetdnevnega zakonskega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, kakor tudi pogoj, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, oziroma, da je po tem zakonu lahko stranka ter da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (3. in 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

8. V konkretnem primeru sodišče na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa najprej ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana naslovniku, to je C. d.o.o., kot stranki v predmetnem upravnem postopku, dne 24. 12. 2015; na naslov naslovnika je bila odposlana priporočeno po pošti dne 27. 1. 2016 in nato dne 28. 1. 2016 tudi osebno vročena. To nadalje pomeni, da se je predpisani tridesetdnevni zakonski rok iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1 za vložitev tožbe v delu, ki je uperjen zoper izpodbijano odločbo, torej iztekel dne 27. 2. 2016 ob 24.00 uri in je bila zato predmetna tožba z dne 12. 9. 2016 v delu, ki je uperjen zoper izpodbijano odločbo, pozneje vložena že po izteku predpisanega tridesetdnevnega zakonskega roka, torej prepozno, zato jo je že iz tega razloga potrebno v tem delu zavreči na podlagi 2. alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1, četudi je bila v preostalem delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep, predmetna tožba vložena pravočasno, kar je prav tako razvidno iz podatkov predloženega upravnega spisa, ob dejstvu, da je bil tožeči stranki namreč izpodbijani sklep vročen po pooblaščencu dne 11. 7. 2016, tako da je predpisani tridesetdnevni rok za vložitev tožbe - ob upoštevanju mirovanja teka rokov med sodnimi počitnicami od 15. 7. do 15. 8. tekočega leta, potekel sicer dne 11. 9. 2016, vendar pa, ker je bila navedenega dne nedelja, se je tako rok za vložitev predmetne tožbe posledično iztekel šele prvi naslednji delovni dan, torej v ponedeljek, dne 12. 9. 2016 ob 24.00 uri, torej istega dne - 12. 9. 2016, kot je bila priporočeno po pošti vložena tudi tožničina skupna tožba. Tako se izkaže, da je bila le-ta le v delu, ki je uperjen zoper uvodoma navedeni izpodbijani sklep, nedvomno vložena pravočasno, tako da je v tem delu sicer izpolnjena procesna predpostavka iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, vendar pa mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na kumulativno izpolnjevanje vseh predpisanih procesnih predpostavk po določbah 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, vključno s procesnimi predpostavkami iz 3., 4., 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 in ne zgolj na procesno predpostavko iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 9. Po določbi 42. člena ZUP je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba, na katere zahtevo je postopek začet, ali zoper katero postopek teče, skladno s 43. členom ZUP pa se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; oseba, ki zahteva udeležbo v postopku mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (4. odstavek 43. člena ZUP).

10. Po 1. odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku.

11. V obravnavani sporni zadevi tožeča stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, kar je povsem jasno in nedvoumno razvidno iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa in kar med strankama v konkretnem primeru tudi ni sporno. Pač pa je bil uvodoma navedeni izpodbijani sklep, zoper katerega tožeča stranka prav tako uperja predmetno skupno tožbo, izdan na podlagi njenega priporočeno po pošti vloženega predloga za priznanje lastnosti stranke v zadevnem upravnem postopku z dne 27. 1. 2016 in ne z dne 15. 12. 2015, kot je očitno pomotoma navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (na str. 1, 3. vrstica obrazložitve).

12. Sporno med strankama ostaja vprašanje, ali je tožena stranka pravilno zavrnila predlog tožeče stranke z dne 27. 1. 2016, ki je bil istega dne vložen priporočeno po pošti, za priznanje lastnosti stranke v zadevnem upravnem postopku vpisa spremembe imena medija „Radio A.“ v razvid medijev tako, da se po tej spremembi glasi "Radio B.", torej v upravnem postopku, ki je bil že tedaj zaključen z uvodoma navedeno dokončno odločbo, št. 61510-212/2007/6 z dne 24. 12. 2015, ki je bila prav tako dne 27. 1. 2016 odposlana priporočeno po pošti stranki upravnega postopka oziroma naslovniku izpodbijane odločbe, izdajatelju Radio C. d.o.o. Po oceni sodišča pa tožeča stranka za vložitev obravnavane skupne tožbe ni izkazala pravnega interesa, saj v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi že samo glede na dejstvo, da je tožeča stranka izdajatelj radijskega programa „Radio J.“, saj ni mogoče enoznačno enačiti termina „Radio B.“ s terminom „Radio J.“, ker gre očitno za neenaka termina, ki se nanašata na poimenovanje dveh očitno različnih radijskih programov. Le-ti pa se ne razlikujejo zgolj po njihovem poimenovanju, ampak predvsem po svojih programskih shemah. Razen tega pa sama po sebi tudi okoliščina, da je tožeča stranka zainteresirana za odpravo izpodbijane odločbe in sklepa, še ne izkazuje njene aktivne legitimacije v upravnem sporu za tožbo - ne v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo, ker tožeča stranka v upravnem postopku pred njeno izdajo nesporno ni imela zahtevanega položaja stranke ali stranskega udeleženca in zato tudi ni podana njena aktivna legitimacija za sprožitev upravnega spora s predmetno skupno tožbo, ne v delu, ki se nanaša na uvodoma navedeno izpodbijano odločbo, kot tudi ne v delu, ki se nanaša na uvodoma navedeni izpodbijani sklep, saj je iz podatkov v predloženem upravnem spisu razvidno, da se zadevni upravni postopek ni začel na zahtevo tožeče stranke, niti ni zoper njo tekel in tudi ni razvidno, da bi bilo v zadevnem postopku kakorkoli poseženo v kakšne pravice tožnice. Predvsem pa je bil zadevni upravni postopek tedaj že zaključen (z izdajo uvodoma navedene izpodbijane odločbe in njeno odpremo stranki s priporočeno poštno pošiljko dne 27. 1. 2016), ko je tožnica šele vložila svoj predlog z dne 27. 1. 2016 za priznanje lastnosti stranke v predmetnem upravnem postopku (za vpis spremembe imena medija „Radio A.“ v razvid medijev). Zato tožnica ni imela pravice udeleževati se zadevnega postopka, saj v njem ni varovala kakšne svoje pravice ali kakšne svoje neposredno na zakon oprte osebne koristi, ker v zadevnem upravnem postopku izdana izpodbijana odločba o vpisu spremembe imena medija „Radio A.“, tako da se po spremembi glasi „Radio B." (v času odločanja o tožbi pa se po podatkih predloženega upravnega spisa po novem glasi „Radio K.“) očitno ne posega v kakšno pravico tožeče stranke ali njeno pravno korist. 13. Sodišče že v predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, izpodbijani akt pa očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (3. in 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora na razloge iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker omenjeni pogoji v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi zgoraj navedenih določb 2., 3. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. K točki 2:

14. Ker skladno z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče tožbo zavrže, tudi v konkretnem primeru ne tožeči in tudi ne toženi stranki ni mogoče priznati stroškov, ki sta jih obe uveljavljali.