Jedro

Pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. V opisu tožnikovega ravnanja je dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode, pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve (ne)premoženjske koristi sebi ali komu drugemu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012 in trajanje delovnega razmerja pri toženki od 27. 4. 2012 do 21. 6. 2012 in od 26. 7. 2012 do 11. 7. 2017, toženki naložilo prijavo tožnika v zavarovanje in plačilo denarnega povračila v znesku 10.288,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 11. 7. 2017 dalje. Kar je tožnik zahteval več (vrnitev na delo in višje denarno povračilo), je zavrnilo. Ugotovilo je, da s tem, ko se je neprimerno vedel do direktorja A. A. v času, ko zaradi predhodne odpovedi (še) ni bil v delovnem razmerju, ni mogel kršiti, glede preostalih treh kršitev pa je ugotovilo, da so podane prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da tožnik v času, ko še ni bil reintegriran na podlagi pravnomočne sodbe v postopku predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogel kršiti pravic iz delovnega razmerja, ker le teh tudi ni mogel uresničevati. Strinjalo se je tudi s presojo, da je za podajo odpovedi za kršitvi v zvezi z naročilom računalniške opreme in izplačilom odpravnine potekel subjektivni tridesetdnevni rok od seznanitve z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede kršitve v vezi z naročilom sanacije ceste na Ulici B. v C. pa je presodilo, da odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) ni podan, ker iz opredelitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji); v njej ni navedeno, da je imel tožnik namen sebi ali komu drugemu pridobiti premoženjsko korist. Ravnanje bi lahko predstavljalo odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa je bila odpoved po tej določbi podana prepozno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila toženka, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ne strinja se s presojo, da tožnik v času, ko še ni bil reintegriran v delovno razmerje po pravnomočni sodbi sodišča, ki je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni mogel kršiti delovne obveznosti. Res da tedaj, ko se je neprimerno obnašal do direktorja A. A., še ni imel sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi, s sodbo Pd 289/2011 z dne 23. 1. 2012 pa je že bilo odločeno, da mu delovno razmerje 14. 11. 2011 ni zakonito prenehalo in da mu ves čas še traja. Zato se ne strinja s stališčem, da ne more biti odgovoren za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jih storil 26. 3. 2012. Razlogi sodbe glede te kršitve so si zaradi ugotovitve, da mu je delovno razmerje ves čas trajalo, v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev. Ne strinja se tudi s presojo, da je potekel rok za podajo odpovedi v zvezi z naročilom računalniške opreme in izplačilom odpravnine, saj za zamudo roka toženka ni odgovorna, pač pa je odgovoren njen ustanovitelj, to je Občina C., ki je z nezakonitim podaljševanjem pogodbe o zaposlitvi direktorja in z nepravilnostmi v zvezi z imenovanjem nadzornega sveta toženke privedla do posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom. V zvezi z očitkom, da je tožnik neopravičeno naročil sanacijo cestišča v Ulici B. v C. pa ne soglaša s presojo, da iz tožnikovega ravnanja oziroma izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 240. člena KZ-1 – to je zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Iz opisa okoliščin te kršitve izhaja namen oškodovanja, ker je bil ta dosežen z naročilom sanacije cestišča in odobritvijo plačila računa izvajalcu sanacije, čeprav je občina ni naročila in zato računa tudi ni plačala. Šlo je za nedovoljen posel, zaradi katerega je toženki nastala škoda z odobritvijo plačila, ki ga občina kasneje ni poravnala. Če je bil tožnik opozorjen, da občina ne bo plačala nepotrebne in nedovoljene sanacije, je tožnik ob naročilu sanacije in v nadaljevanju z odobritvijo računa izvajalcu gradbenih del vedel, da bo s tem povzročil škodo toženki.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Toženka to kršitev sodišču očita v zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni kršil delovne obveznosti, ko je 26. 3. 2012 žalil direktorja toženke A. A. Nasprotje med razlogi sodbe naj bi bilo v tem, da sodišče na eni strani ugotavlja, da je bila ugotovljena predhodna nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je bilo ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, po drugi strani pa, da tožnik v času, ko ni bil v delovnem razmerju, ni mogel kršiti delovne obveznosti. Razlogi v izpodbijani sodbi niso v nasprotju sami s sabo, saj je sodišče zavzelo stališče, da tožnik ni mogel kršiti delovne obveznosti v času, ko še ni bil reintegriran, kljub temu, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno s sodbo na podlagi pripoznave. Gre za pravno stališče, ki se lahko presoja v okviru pravilne uporabe materialnega prava, in ne za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik v času, ko še ni bil reintegriran v delovno razmerje na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, ni mogel kršiti delovne obveznosti. Vrhovno sodišče je o tem zavzelo stališče že v predhodnem razveljavitvenem sklepu VIII Ips 321/2015 z dne 24. 5. 2016. Tožniku je na podlagi prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje 14. 11. 2011, ponovno pa je bil v delovno razmerje reintegriran 3. 4. 2012. Res je bil s pravnomočno sodbo ugotovljen obstoj delovnega razmerja za ves čas od 15. 11. 2011 dalje, vendar je bilo delovno razmerje vzpostavljeno za nazaj. Dne 26. 3. 2012, ko naj bi kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pravnomočna sodba še ni bila realizirana.

9. Materialno pravo je pravilno uporabljeno tudi v zvezi z rokom za podajo odpovedi glede kršitev, ki se nanašata na naročilo računalniške opreme in izplačilo odpravnine. Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da je toženka izredno odpoved podala prepozno, saj se je direktor toženke z obema kršitvama seznanil 21. 11. 2011, odpoved pa je bila podana 23. 4. 2012, torej po poteku 30 dnevnega roka. Domnevno nepravilno ravnanje Občine C. na pravilnost te odločitve ne vpliva iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče druge stopnje (12. točka obrazložitve).

10. Utemeljeno pa revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s kršitvijo, ki se nanaša na naročilo sanacije ceste v Ulici B. v C. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da iz izredne odpovedi ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1; toženka v njej ni navedla, da je imel tožnik namen sebi ali komu drugemu pridobiti premoženjsko korist. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, je sodišče vezano na opis delavčevega ravnanja. Tožniku se je očitalo, da je, ko je kot direktor vodil podjetje, samovoljno in protipravno naročil sanacijo cestišča v Ulici B. v C., ki ni bila naročena s strani Občine C., in je za navedeno sanacijo odobril račun št. 72/2011 ter delodajalca oškodoval za znesek v višini 1.722,00 EUR, ker je Občina račun zavrnila. V odpovedi je bilo navedeno tudi, da je ravnal v nasprotju s pooblastili direktorja ter kršil pogodbo o izvajanju gospodarske javne službe rednega letnega vzdrževanja in zimske službe na občinskih cestah, kršitev, ki jo je storil, pa je povzročila razdrtje pogodbe s strani Občine C., v tem primeru pa bi toženka imela še dodatno škodo (8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

11. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist. Pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Revizija utemeljeno opozarja, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da je naročil sanacijo cestišča v Ulici B. v C., ki ni bila naročena s strani Občine C., in je za navedeno sanacijo odobril račun št. 72/2011 ter delodajalca oškodoval...), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve (ne)premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je bilo njegovo ravnanje motivirano s tem, da se cesta na Ulici B., čeprav za to ni ustreznega in potrebnega naročila Občine, sanira).

12. Sodišči zaradi zmotne materialnopravne presoje, da kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, ker v odpovedi ni opredeljeno, da je imel tožnik namen pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega (pri čemer je celo spregledalo, da je kot znak kaznivega dejanja opredeljen alternativno tudi namen povzročitve premoženjske škode), dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje glede na opis tožnikovega ravnanja v zvezi s sanacijo ceste na Ulici B. v C., kot je podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ponovno opredeli do obstoja znakov kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1. 13. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).