Jedro

Nespecificiranih navedb iz dopolnitve tožbe predloženi računi in dobavnice niso mogli utemeljiti. Je pa bilo na njihovi podlagi mogoče odločiti o sporu brez razpisa naroka. A ne na način, kot si želi pritožnica.

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je v tem, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, pa prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145594/2014 z dne 28. 10. 2014 razveljavi še v 1. in 3. odstavku izreka, tožbeni zahtevek pa zavrne (prvi odstavek izreka sodbe) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v 8 dneh 217,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila le-teh (drugi odstavek izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku,(1) v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V sporih majhne vrednosti velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava - pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka sta v teh primerih torej izključena.

7. V tem pritožbenem postopku tožeča stranka uveljavlja (dopusten) pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. Pritožbena presoja se je zato osredotočila na vprašanje, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo določila 454. člena ZPP, po katerem je uzakonjena izjema od načela obligatornosti glavne obravnave.

8. 454. člen ZPP ureja dve procesni situaciji, ko sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Prva takšno ravnanje sodišču prve stopnje dopušča ob ugotovitvi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi odstavek), medtem ko ga druga veže na ugotovitev, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek).

9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločbo o sporu brez razpisa naroka izdalo ob obrazložitvi, da je bilo sporno dejansko stanje razčiščeno že z izvedenimi listinskimi dokazi in da tudi sicer (kljub pozivu sodišča) ni bilo opredeljeno, o čem naj bi predlagani zakoniti zastopniki strank in priče izpovedovali. Tožeča stranka pa v pritožbi temu nasprotuje in trdi, da je dejansko stanje v tem gospodarskem sporu sicer bilo sporno, da pa o njem ni bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Sodišču prve stopnje torej smiselno očita, da podlage za uporabo drugega odstavka 454. člena ZPP ni imelo, zaradi česar bi narok za glavno obravnavo vsekakor moralo izvesti.

10. Takšen očitek po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Predpostavkam iz drugega odstavka 454. člena ZPP je bilo zadoščeno. Nedvomno namreč nobena od pravdnih strank ni izrecno zahtevala izvedbe naroka. Da je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi sporno, pa pritožnica celo izrecno priznava. To izkazuje tudi v naslednjih točkah opisana dinamika obravnavanega spora. Zakaj je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že upoštevaje predloženo pisno dokumentacijo, pa bo obrazloženo v nadaljevanju.

11. Po tem ko je tožena stranka zoper sklep o izvršbi obrazloženo ugovarjala,(2) je tožeča stranka (po detajlnem pozivu prvostopenjskega sodišča z dne 2. 2. 2015 - list. št. 18) v vlogi, ki po vsebini ustreza dopolnitvi tožbe, svoj zahtevek utemeljevala z naslednjimi pravno relevantnimi trditvami: - tožeča stranka je z družbo R. d.o.o., tj. s toženo stranko, začela poslovno sodelovati marca 2013; - kot podizvajalec R. d.o.o. je začela delati na objektih H in poslovna stavba v X, vsled korektnega sodelovanja pa sodelovanje nadaljevala na objektih RTP, I in poslovna stavba na D.; - z g. D., komercialistom tožene stranke, se je dogovorila, da bo za toženo stranko opravljala storitev suhomontažnih sistemov (da bo delala z njenim materialom in ji zaračunavala samo storitev, kar vse je po zatrjevanju tožeče stranke razvidno iz samih računov); - izstavila je 7 faktur; 5 je bilo plačanih, 2 pa ne - to sta vtoževana računa št. 32/2013 z dne 12. 8. 2013 in valuto 11. 9. 2013 ter št. 37/2013 z dne 30. 8. 2013 in valuto 14. 9. 2013; - kljub večkratnim telefonskim pogovorom do plačila omenjenih dveh računov ni prišlo; - decembra 2013 je tožeča stranka prejela račun, s katerim ji je tožena stranka zaračunala stroške gradbišča. Tega je zavrnila z obrazložitvijo, da ta strošek ni njen strošek. Kadar dela kot podizvajalec, strošek gradbišča namreč ni njeno breme.

V dokaz svojih trditev je predložila (vtoževane) račune, zavrnitve računa (tožene stranke) in dobavnice.

12. Na te trditve in dokaze je tožena stranka odgovorila, da med pravdnima strankama ni bilo nobene pogodbe niti naročila (zaradi česar teh tožnica tudi ni mogla predložiti in na ta način dokazati, da sta bili stranki v pogodbenem razmerju). Prav tako je izpostavila, da tožeča stranka tudi nima nobenega potrdila, gradbene knjige ali drugega dokazila, ki bi izkazala, da je delo dejansko opravila za toženo stranko. Oporekala je prejemu vtoževanih računov - ker ju je torej prvič lahko pregledala ob prejemu tožbe, je šele v vlogi z dne 12. 3. 2015 izrecno nasprotovala temelju in višini sporne terjatve. Poleg tega je navedla, da pri računu št. 37/2013 tudi ni razvidno, za kateri objekt je šlo, ter da pri nobenem od računov tožeča stranka ni navedla ne predložila naročilnice. V nadaljevanju je toženka utemeljevala svoj zahtevek po nasprotni tožbi.

13. Kljub pozivu sodišča prve stopnje, da naj na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo odgovori, tožeča stranka tega pravočasno ni storila. V zvezi z (dotlej že) izkazano trditveno podlago(3), v dokaz katere je tožeča stranka ponudila le račune in dobavnice, pa tudi pritožbeno sodišče meni, da predmetnega zahtevka ni ustrezno utemeljila. Odgovorne navedbe tožene stranke (s katerimi je dejansko stanje postalo sporno) so namreč od tožeče stranke terjale konkretizacijo trditev v zvezi z 1. naročilom del na posameznem objektu, 2. opravljanjem del na teh objektih, 3. izstavitvijo računov za opravljena dela po posamezni naročilnici za posamezni objekt, 4. prejemom računov s strani tožene stranke, 5. specifikacijo že plačanih in še ne plačanih del ipd. Terjale so tudi ustrezno dokazno ponudbo - predloge po zaslišanju strank in prič, ki bi lahko potrdile, da sta se stranki (ustno) dogovorili za opravljanje storitev suhomontažnih sistemov (za katere v tem postopku zahteva plačilo) oziroma predložitev naročilnic.

14. Ker tožeča stranka svojemu tako opisanemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni (pravočasno) zadostila, pa je prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča zahtevek utemeljeno zavrnilo. Nespecificiranih spornih navedb iz dopolnitve tožbe predloženi računi in dobavnice (ki jih z deli na navedenih objektih niti ni mogoče povezati) namreč niso mogli utemeljiti. Je pa bilo na njihovi podlagi mogoče odločiti o sporu brez razpisa naroka. Le na način, kot si želi pritožnica, ne. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je namreč v tem, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Dokazno breme, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila izvajanje del, katerih plačilo zahteva v tem postopku, je bilo torej na strani tožnice in tega dejstva tožnica v postopku ni uspela dokazati (ni ga uspela niti ustrezno zatrjevati). Zato do premeščanja procesnega dokaznega bremena sploh ni prišlo in je sodišče prve stopnje že temu vsled tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, namreč prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza.

15. Tožeča stranka pa pomanjkljivih trditev o temelju in višini predmetnega zahtevka zaradi specifičnih pravil, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti, tudi na naroku za glavno obravnavo ne bi mogla dopolniti. Poleg tega je ugotoviti, da tožeča stranka v dopolnitvi tožbe ni predlagala dokaza z zaslišanjem komercialista tožene stranke (s katerim naj bi se domnevno dogovarjala). Sodišče prve stopnje zato na naroku dokaza z zaslišanjem priče D. niti ne bi smelo izvesti. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati.

16. Na pritožbene trditve, da je tožeča stranka predložila dokaze, da sta bila oba vtoževana računa zavrnjena, pa pritožbeno sodišče sklepno odgovarja še, da niso resnične. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navajala, da je v mesecu decembru prejela račun, s katerim ji je tožena stranka zaračunala stroške gradbišča in da je tega zavrnila z obrazložitvijo, da ta strošek ni njen strošek. Tožeča stranka je dokaze o zavrnitvi predlagala torej za račun tožene stranke (tj. račun št. 107/2013) na pa v zvezi z zavrnitvijo vtoževanih računov. Ker se nanašajo na zahtevek po nasprotni tožbi, pa so končno nerelevantne tudi pritožbene trditve v smislu „zakaj je tožena stranka tožeči stranki izstavila račun št. 107/2013 za stroške gradbišč, čiščenj ipd. za objekte, na katerih je M. s.p. res delal, če tožnik za toženko ni opravil nobenega dela“. S tem, ko tožena stranka priznava, da na nekaterih objektih tožnica dejansko je delala, tožeča stranka ne more utemeljiti svojega zahtevka za plačilo teh del. Najprej bi namreč sama morala trditi in dokazati, da ji je tožena stranka dela naročila, na katerih objektih jih je naročila, da se vtoževani računi nanašajo na dela, ki še niso bila plačana itd. 17. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so torej neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene kršitve, na katere je dolžno paziti uradoma (kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP), je obravnavano pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Z zatrjevanjem, da ne ve, na kaj se vtoževana računa nanašata, zaradi česar naj upnik točno navede, za kaj gre, in to tudi dokaže. Op. št. (3): Povzeti v 11. točki te obrazložitve.