Jedro

Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v konkretnem primeru spregledalo, da se drugotoženka sama ukvarja z dejavnostjo upravljanja stanovanj in poslovnih prostorov, saj presoja sodišča prve stopnje o prispevku prvotoženca k razpravi o konkurenčnosti poslovanja upravnikov na trgu in o ekonomski upravičenosti za stanovalce izhaja ravno iz te predpostavke. Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati, da sporna vsebina izjave pomeni diskreditiranje delovanja tožeče stranke. Ni namreč mogoče pričakovati, da se pravna oseba, ki se ukvarja z dejavnostjo upravljanja stavb, ne sme sklicevati na odzive ljudi o izkušnjah z različnimi upravniki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 235,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotoženec in drugotoženka dolžna nerazdelno tožeči stranki plačati 6.000,00 EUR, kot tudi zahtevek, da mora prvotoženec preklicati in se opravičiti za izjavo, ki jo je dne 19. 2. 2015 podal na radiu ... in sicer v radijski oddaji z naslovom ..., kjer je izjavil: „Seveda so, midva poslušava, ko prihajajo iz posameznih blokov, da jih enostavno posiljujejo, da morajo zamenjati strešne kritine, to so investicije večje vrednosti. Vemo, da se pojavljajo tudi prikrite provizije upravnika, te provizije znašajo tudi do 15%. Vemo tudi kaj to pomeni, zdej če je lastnik tuki občina, lahko obstajajo tudi kakšni sumi koruptivnih dejanj, vemo da je Slovenija prežeta s sistemsko korupcijo in čudno bi bilo, da tudi tuki ne bi bila prisotna.“(I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 451,57 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi v celoti, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena. Opozorila je, da tožeča stranka s pravdo zoper drugotoženko zasleduje zgolj interes, kako jo izločiti iz trga ponudb upravniških storitev. Predlagala je zavrnitev neutemeljene pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper drugotoženko na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker odgovarja za izjavo svojega delavca, ki jo je podal v radijski oddaji v zvezi z delom in dejavnostjo drugotoženke, s katero pa naj bi pri poslušalcih oddaje okrnil ugled in dobro ime tožeče stranke kot upravnika. Odškodnino je zahteval tudi neposredno od prvotoženca kot delavca drugotoženke.1 Sicer pa tožbeni zahtevek temelji na določbi 178. člena OZ, po kateri lahko sodišče v primeru, če gre za kršitev osebnostne pravice, odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka, odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino; in na določbi 183. člena OZ, po kateri sodišče pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da sporna izjava prvotoženca nima elementov protipravnosti, torej bistvenega elementa, ki izključuje odgovornost tožene stranke. Tak zaključek je utemeljilo na presoji listinskih dokazov (vključno z zgoščenko - A3), ki jih je predlagala tožeča stranka. Razloge o tem je sklenilo z oceno, da je šlo v spornem delu izjave za prispevek k razpravi o konkurenčnosti poslovanja upravnikov na trgu in o ekonomski upravičenosti investicij za stanovalce. Ker prvotožencu ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dolžna tožeči stranki povrniti škode (a contrario prvi odstavek 131. člena OZ). Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati še ostale nujne predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, bi bile utemeljene le, če bi pritožnica uspela ovreči zaključek sodišča prve stopnje, da dejanje tožene stranke ni protipravno, sicer pa ne, saj za zavrnitev zahtevka zadošča že ugotovitev, da dejanje ni protipravno ter da tožena stranka s sporno izjavo ni posegla v kakšno od osebnostnih pravic tožeče stranke.

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno pojasnilo metodo presoje zatrjevane protipravnosti ravnanja, ki pa je pritožnica ne sprejema in vztraja, da izjave in trditve, žaljivi očitki in druga dejanja, ki zmanjšujejo vrednost in položaj, ki ga ima pravna oseba v določenem družbenem okolju, posegajo v čast in dobro ime pravne osebe in so zato nedopustna. Vendar je tudi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru opravilo presojo ravno v tej smeri, saj je presojalo, ali ima izjava, ki je zajeta v tožbenem izreku, naravo žaljivega očitka za tožečo stranko v kontekstu njene dejavnosti, ki jo izvaja kot upravnik večstanovanjskih objektov v lasti Občine ..., pri čemer pa je pravilno poudarilo, „da je tudi pri zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjavah protipravnost izključena, če jih poslušalec še vedno razume le kot kritiko ravnanja, ne pa kot sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje, protipravna pa je tista izjava, kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev“.

8. Z vztrajanjem pri trditvah, da je ravno za to šlo prvotožencu, tožeča stranka ni uspela omajati razlogov sodišča prve stopnje. Glede ocene, da nima elementov protipravnosti izjava v delu, ki se nanaša na pridobljene informacije iz posameznih blokov o posiljevanju k zamenjavi strešne kritine, tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno prezrlo zaničevalen pomen besede „posiljevanje“. Navedena beseda po SSKJ2 (med drugim) pomeni: „z oslabljenim pomenom izraženo prisilno dejanje“, ki ima lahko zaničevalen pomen, vendar ne nujno v vseh primerih. Ni namreč neobičajno, da nekateri lastniki stanovanj v bloku občutijo večje investicije v hiši kot neutemeljen in nepotreben pritisk, ker je ta povezan s stroški, ki jih morajo sami kriti, denarja za te pa nimajo ali pa ga za ta strošek nočejo porabiti. Če je kritino zaradi obrabe treba zamenjati, ni nič narobe, če k temu upravnik pravočasno spodbudi lastnike stanovanj, saj gre za investicije večje vrednosti. Prvotoženec je torej lahko vedel, da je takšna izjava lahko pretirana ali nekritična, vendar mu zaradi tega ni mogoče očitati, da je vedel da je neresnična, nenazadnje pa tudi ni izjavil, da je slišal, da tožnik posiljuje lastnike stanovanj, da naj zamenjajo dobre in nove strešne kritine. Zato pritožnica neutemeljeno vztraja pri stališču, da je v tem delu izjava protipravna, ker je prvotoženec vedel, da je takšna izjava tistih, od katerih jih je slišal, neresnična.

9. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi, da je v konkretnem primeru spregledalo, da se drugotoženka sama ukvarja z dejavnostjo upravljanja stanovanj in poslovnih prostorov, saj presoja sodišča prve stopnje o prispevku prvotoženca k razpravi o konkurenčnosti poslovanja upravnikov na trgu in o ekonomski upravičenosti za stanovalce izhaja ravno iz te predpostavke. Ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati, da sporna vsebina izjave pomeni diskreditiranje delovanja tožeče stranke. Ni namreč mogoče pričakovati, da se pravna oseba, ki se ukvarja z dejavnostjo upravljanja stavb, ne sme sklicevati na odzive ljudi o izkušnjah z različnimi upravniki.

10. Glede protipravnosti izjave o tem, da se ve, da izvajalci del priznavajo za dobljen posel upravniku provizije, ki znašajo tudi do 15%, pritožnica ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v tem delu izjava izrečena na splošno o provizijah, ki so jih pripravljeni plačati izvajalci del za dobljeni posel, nasprotuje z vztrajanjem pri stališču v tej smeri, da je izjava o tem protipravna, ker je ciljana na tožečo stranko in ker je bila izrečena ravno v času, ko so na strani drugotoženca potekale aktivnosti za delovanje na področju upravljanja stanovanj in poslovnih prostorov večstanovanskih objektov na področju ... S takim argumentom pritožnica ni uspela ovreči razlogov sodišča prve stopnje. Podatek o tem, kakšne provizije lahko za pridobljen posel dajejo izvajalci del upravnikom, ki ga tožena stranka očitno pozna, je lahko le spodbuda lastnikom, da lahko tudi ob določenem naporu sami poiščejo in izberejo cenovno najugodnejšega izvajalca del, ki pa zato ne more biti protipravna, poleg tega pa tudi ne more škodovati tožeči stranki. Pritožbeno sodišče pa se po poslušanju prispevka tudi ne strinja s pritožnico, da je v izjavi izražen očiten namen stanovalce in druge uporabnike storitev tožeče stranke odvrniti od poslovnega sodelovanja s tožečo stranko, ker kaj takega samo ni zaznalo.

11. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja tudi pri stališču o protipravnosti izjave o tem, da je splošno znano, da če je lastnik občina, lahko obstajajo tudi sumi koruptivnih dejanj, ker je prvotoženec ne bi smel izreči zaradi njemu znanega dejstva, da je tožeča stranka ponudila Občini ... za upravljanje nižje cene upravljanja od cen, ki ji jih je za upravljanje ponudila drugotoženka. Tožeča stranka ni trdila, da je tožena stranka v sporni oddaji navedla dejstva v zvezi s tem, da je Občina ... izbrala za ponudnika upravniških storitev tožečo stranko. Njeno pričakovanje o javnem nekomentiranju izbire je sicer legitimno, vendar s tem, ko je tožena stranka omenila možnost koruptivnih dejanj v poslih z občino (kot proračunskim uporabnikom) še ni ravnala protipravno. Zmotno je stališče pritožnice, da je poslušalec oddaje lahko na podlagi sporne izjave prepričan, da tožeča stranka dela koruptivno. Po enaki logiki bi bil lahko na podlagi iste izjave poslušalec o istem prepričan tudi glede drugotoženke. Zato stališča pritožnice, ki jih je podala v pritožbi, tudi pritožbenega sodišča niso prepričala.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je nepotreben dokaz tožeče stranke z zaslišanjem priče J. R., zaposlenega pri tožeči stranki, ki naj bi potrdil trditve tožeče stranke o njeni visoki stopnji zavezanosti k profesionalnemu opravljanju dejavnosti poslovanja z nepremičninami. Tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati profesionalne skrbnosti pri izvajanju svoje dejavnosti, saj se ta domneva. Če bi tožena stranka trdila drugače, bi bilo dokazno breme o tem na njej, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Tožena stranka namreč ni trdila, da tožeča stranka ne dela profesionalno. V postopku pred sodiščem pa se je branila s trditvami, da je tožeča stranka vložila tožbo zgolj iz razloga, ker si ne želi konkurence v izvajanju dejavnosti upravljanja z nepremičninami. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da dokaza ne izvede, pravilna; pritožbeni očitek neobrazloženosti odločitve o zavrniti dokaznega predloga z zaslišanjem predlagane priče pa ni utemeljen.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodba ne vsebuje nobenih razlogov za zavrnitev zahtevka v delu, v katerem tožeča stranka zahteva preklic izjave ter od prvotoženca tudi opravičilo za izjavo, zaradi česar je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tudi po 178. členu OZ mora biti dejanje posega v osebnostne pravice protipravno. Ker pritožnica ni uspela s stališčem o protipravnosti sporne izjave, je logično, da posledično iz istih razlogov kot za plačilo denarne odškodnine, ni utemeljen tudi tožbeni zahtevek za opravičilo in preklic izjave. Zato je tudi v tem delu sodbo mogoče preizkusiti. Kot pa je pojasnjeno že zgoraj, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na neizpodbito dejansko stanje sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Ker tožeča stranka ni uspela uveljaviti nobenega pritožbenega razloga, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Glede na dosežen uspeh s pritožbo je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Kot potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo za sestavo odgovora na pritožbo 412,5 točk, za materialne stroške 8,2 točki (vrednost točke 0,459 EUR), povečano za 22% DDV, kolikor stroškov je tožena stranka tudi priglasila, skupaj 235,50 EUR.

1 V skladu z določbo drugega odstavka 147. člena OZ ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma. 2 Slovar slovenskega knjižnega jezika.