Jedro

Upoštevaje, da je namen uzakonitve možnosti izbire odvetnika v vzpostavitvi enakega položaja pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva med prosilcem in osebami z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo izbranega odvetnika, ter ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organu pri prekoračitvi meja te izbire, je treba prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo, št. Bpp 398/2021 z dne 5. 8. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), ugodilo prošnji A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku na I. stopnji, ki ga bo sprožila zoper B. B. iz Ajdovščine, zaradi plačila odškodnine, in sicer od 25. 6. 2021 do prejema sodbe sodišča I. stopnje. Stranki z interesom je naložilo, da mora ustrezno tožbo pri pristojnem sodišču vložiti najkasneje v roku 6 mesecev od pravnomočnosti izpodbijane odločbe ter o tem obvestiti toženo stranko v roku 8 dni po vložitvi tožbe. Prošnjo stranke z interesom za dodelitev brezplačne pravne pomoči na II. stopnji je zavrnilo. Za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči je določilo odvetnico F. F. iz Ljubljane (4. točka izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da se je pri odločanju oprla na določbe 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotovila je, da je stranka z interesom prejemnica denarne socialne pomoči v višini 60,47 EUR za čas od 1. 1. 2021 do 30. 6. 2021, kar pomeni, da izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči. Stranka z interesom izpolnjuje tudi pogoj iz 24. člena ZBPP, saj je postopek, ki ga namerava sprožiti zaradi plačila odškodnine, zelo pomemben za njen osebni in socialno ekonomski položaj. Stranka z interesom namerava uveljavljati povrnitev škode zaradi prodaje stanovanja na naslovu ... v Postojni na javni dražbi, ki je potekala dne 3. 7. 2015 pred Okrajnim sodiščem v Postojni v okviru izvršilnega postopka pod št. VL 10891/2012. Postopek je vodil B. B. proti stranki z interesom zaradi izterjave zneska 14.800,00 EUR, ki mu ga je stranka z interesom dolgovala na podlagi Dogovora o nagradi za zastopanje z dne 20. 10. 2011. S sklenitvijo tega dogovora pa je B. B. storil kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega je bil pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni, št. I K 10950/2016 z dne 23. 6. 2017. Zaradi prodaje stanovanja je stranki z interesom nastala škoda v višini razlike med vrednostjo, po kateri je kupec kupil stanovanje na dražbi, in današnjo tržno vrednostjo stanovanja, in sicer v višini 79.971,00 EUR. Skladno s tem je tožena stranka zaključila, da lahko sodni postopek uveljavljanja odškodnine pomembno vpliva na osebni položaj in eksistenco stranke z interesom. Mnenja pa je tudi, da je za stranko z interesom pomoč pravnega strokovnjaka bistvena in bo lahko vplivala na rezultat postopka. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je določila odvetnico C. C. iz Ljubljane, pri tem pa v skladu z določbo prvega odstavka 29. člena in prvega odstavka 30. člena ZBPP upoštevala željo stranke z interesom.

3. Državno odvetništvo Republike Slovenije (v nadaljevanju tožeča stranka) je dne 18. 8. 2021 zoper izpodbijano odločbo vložilo tožbo v upravnem sporu, in sicer iz tožbenih razlogov po prvem, drugem in tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodišču pa predlagalo, naj izpodbijano odločbo v 4. točki izreka, to je v delu glede določitve odvetnice za izvajanje brezplačne pravne pomoči, odpravi in zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek. Po tem, ko povzame vsebino izpodbijane odločbe, navaja, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, da bi stranka z interesom izkazala kakršnekoli utemeljene oziroma posebne razloge za imenovanje odvetnice izven sodnega okrožja, oziroma, da bi za kritje njenih potnih stroškov in stroškov odsotnosti iz pisarne v času potovanja obstajali kakšni posebni razlogi. Res je, da ZBPP omogoča prosilcu izbiro odvetnika, vendar pa ta možnost ni absolutna, saj je omejena z načelom ekonomičnosti. Podobno stališče je zavzela tudi sodna praksa, tako Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 73/2007 in Upravno sodišče RS v sodbah št. III U 204/2013 in I U 85/2017, in sicer, da je v skladu z načelom ekonomičnosti in hitrosti razumno in pravilno, da je tožniku za brezplačno pravno pomoč določen odvetnik z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno. Ker je v konkretnem primeru tožena stranka stranki z interesom dodelila odvetnico, ki je cca 115 km oddaljena od kraja, kjer poteka postopek, je s tem kršila načelo ekonomičnosti. Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka stranko z interesom pozvati k dopolnitvi vloge s podajo razlogov za izbiro odvetnika iz Ljubljane, oziroma jo opozoriti, da v nasprotnem primeru njena izbira ne more biti upoštevna ter ji omogočiti, da predlaga drugega odvetnika z območja sodišča, kjer se vodi postopek. Razloge za izbiro odvetnika iz drugega kraja bi morala stranka z interesom posebej obrazložiti. Tožeča stranka se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cp 3099/2014, v katerem je bilo pojasnjeno, da ima stranka pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in da ni dolžna izbrati med odvetniki le v kraju, kjer se vodi postopek, vendar pa mora biti njena izbira razumna, podani pa morajo biti za to posebni pogoji. V konkretnem primeru o izpolnitvi teh pogojev ni mogoče govoriti. Tožeča stranka še dodaja, da ekonomičnost postopka ne pomeni, da morebiti ne bi bilo zagotovljeno pravično sojenje, saj so odvetniki profesionalne osebe, ki so zavezane opravljati svoje delo strokovno, vestno in pošteno. S takim postopanjem tudi ne bi bila kršena pravica stranke z interesom do izbire odvetnika, pač pa bi bila zgolj omejena z razumnimi mejami. Tisti, ki mora odvetnika plačati sam, gotovo dvakrat premisli, ali se mu splača vzeti odvetnika izven svojega kraja in se večina zaradi ekonomičnosti raje odloči za odvetnika iz svojega kraja. Zato ni smiselno in tudi ne pravično, da je upravičencu do brezplačne pravne pomoči, zgolj zato, ker stroške plača država, omogočena brezmejna izbira odvetnika, vprašati pa se je tudi treba, kakšno bi bilo stališče Računskega sodišča RS v konkretni zadevi glede gospodarne rabe proračunskih sredstev. Sklicevanje tožene stranke na določbo prvega odstavka 29. in prvega odstavka 30. člena ZBPP, s čimer utemeljuje, da je upoštevala želje stranke z interesom za imenovanje odvetnice, ne more zadostovati. Zakonske odločbe je treba razlagati pravilno glede na njihov namen, upoštevaje načelo ekonomičnosti ter gospodarno in učinkovito rabo proračunskih sredstev.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, vztraja pri svoji odločitvi, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Po tem, ko strnjeno povzame tožbene ugovore, navaja, da je stranka z interesom prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila po odvetnici C. C. iz Ljubljane. Iz spisovne dokumentacije, konkretno iz sodbe Okrajnega sodišča v Kopru (opomba sodišča: pravilno v Postojni), št. I K 10950/2016 z dne 23. 6. 2017, izhaja, da je Odvetniška pisarna Č. Č. iz Ljubljane, kjer je odvetnica zaposlena, v tej zadevi zastopala stranko z interesom kot oškodovanko, s tem pa se je odvetnica seznanila z zadevo. 29. člen ZBPP določa, da pravno pomoč izvajajo odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov in odvetniške družbe po zakonu, ki ureja odvetništvo ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat. V skladu s 30. členom ZBPP lahko prosilec sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Kolikor prosilec take osebe ne izbere, jo določi pristojni organ sam po uradni dolžnosti po abecednem redu iz seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu iz seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije. Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2021, in pojasnjuje, da pristojni organ nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje, ZBPP pa prosilcu dopušča izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja. Tožena stranka torej ni imela pravne podlage, da bi stranko z interesom pozivala k izjasnitvi glede razlogov za izbiro odvetnice iz Ljubljane.

5. Stranka z interesom je v odgovoru na tožbo, enako kot tožena stranka, sodišču predlagala, naj tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, saj za imenovanje odvetnice C. C. kot izvajalke brezplačne pravne pomoči obstajajo utemeljeni razlogi. Odvetnica zastopa stranko z interesom v njenih zadevah od leta 2015 dalje. Prvič je odvetnico pooblastila s pooblastilom dne 29. 6. 2015, in sicer za zastopanje v zvezi z izvršilnim postopkom št. VL 108901/2012, ki se je vodil pri Okrajnem sodišču v Postojni na predlog B. B., kot upnika, zoper stranko z interesom zaradi izterjave 14.800,00 EUR. Stranka z interesom v nadaljevanju opisuje vsa opravila odvetnice v tem postopku, nato pa opisuje še njena opravila v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Postojni, št. I K 10950/2016, ki se je vodil zoper B. B. zaradi kaznivega dejanja oderuštva po 214. členu KZ-1, v katerem jo je zastopala kot oškodovanko. Poleg tega je odvetnica stranko z interesom zastopala še v postopku za preklic pogojne obsodbe po sodbi v navedeni kazenski zadevi, v postopku zavarovanja terjatve pred Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, št. Z 2/2018, v izvršilnem postopku istega sodišča št. I 25/2016, v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Postojni, št. P 35/2017, in v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru, št. P 492/2018, kar vse opisuje. Za potrebe zastopanja v teh postopkih je odvetnica za stranko z interesoma tudi pridobivala listinsko dokumentacijo iz sodnih spisov. Vsi ti sodni postopki so povezani s kazenskim postopkom št. I K 10950/2016 in predhodnim izvršilnim postopkom št. VL 108901/2012, prav tako je z njima povezan sodni postopek, za katerega je tožena stranka z izpodbijanim sklepom stranki z interesom odobrila brezplačno pravno pomoč. Očitno torej je, da gre za razmeroma obsežno pravno in dejansko stanje, ki je odvetnici dobro poznano, kar so utemeljeni razlogi, da zastopa stranko z interesom tudi v postopku, zaradi katerega ji je bila z izpodbijanim sklepom dodeljena brezplačna pravna pomoč. Imenovana odvetnica je stranko z interesom sicer zastopala še v drugih sodnih postopkih, ki niso povezani s prej navedenimi, in jih opisuje.

6. Tožeča stranka je na odgovor tožene stranke odgovorila v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2021. Četudi je tožena stranka pojasnila razloge za imenovanje odvetnice, ki jo je izbrala stranka z interesom, meni, da ti ne opravičujejo ugoditve prošnji stranke z interesom za imenovanje odvetnice iz Ljubljane, saj niso izkazani posebej utemeljeni razlogi, zakaj stranke z interesom ne bi mogel zastopati odvetnik iz območja Okrožnega sodišča v Kopru. Ponovno opozarja na pomen načela gospodarnega upravljanja s proračunom države. Meni, da je določbo 30. člena ZBPP treba uporabljati v skladu z namenom, ki ga je zasledoval zakonodajalec, upoštevaje umeščenost te določbe v ZBPP, pa tudi glede na ostale določbe tega in drugih zakonov ter ostala temeljna načela, med katerimi je vsekakor najpomembnejše načelo gospodarne rabe proračunskih sredstev. Stališču tožene stranke, da mora v vsakem primeru slediti predlogu prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je mogoče pritrditi zgolj ob upoštevanju jezikovne razlage, brez ostalih vrst razlag. Ta zakonska določba ne more avtomatično pomeniti proste izbire kateregakoli odvetnika, kot tudi po drugi strani ne stroge omejitve zgolj na izbiro odvetnika iz območja sodišča, pred katerim teče postopek. Stališče tožeče stranke potrjuje tudi drugi odstavek 30. člena ZBPP, ki določa določitev odvetnika, ki izvaja brezplačno pravno pomoč, kolikor odvetnika, ki ga želi, v prošnji ne določi prosilec sam. Iz te določbe namreč izhaja, da se z odločbo v takem primeru izbere tisti odvetnik, ki je na seznamu izvajalcev brezplačne pravne pomoči, pri čemer se liste izvajalcev vodijo pri območnih zborih odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije, ti pa se oblikujejo za območja sodnih okrožij. Da je pri odobritvi brezplačne pravne pomoči treba upoštevati tudi načelo ekonomičnosti, gospodarnosti ter makroekonomske stabilnosti, izhaja tudi z določbe četrtega odstavka 5. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa ravnanje v primeru, ko predsednik pristojnega sodišča ugotovi, da seznam odvetnikov ne zadošča za izvajanje brezplačne pravne pomoči. 7. Stranka z interesom se je na odgovor tožeče stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2021. Poudarja, da je zmotno stališče, da naj bi bil argument, da je izbrani odvetnik že predhodno zastopal stranko ter pozna zadevo, neutemeljen in da nima podlage v zakonu. Citira določbo 1. člena ZBPP, vse spremembe določbe 30. člena tega zakona ter se sklicuje na vsebino obrazložitev predlagatelja teh zakonskih sprememb. Ta gradiva kažejo, da ima pravica stranke do proste izbire pooblaščenca podlago v zakonu, oziroma da v zakonu ni nobene podlage za omejevanje oziroma pogojevanje pravice stranke do proste izbire pooblaščenca. Po sedanji zakonski ureditvi stranki niti ni treba dodatno utemeljevati oziroma razlagati svoje izbire in zato tudi organu za brezplačno pravno pomoči ni treba ugotavljati, presojati in obravnavati okoliščin, ali je odvetnik že predhodno zastopal stranko in ali pozna zadevo. Odvetniško delo ni avtomatizirano in ni brezosebna storitev, pač pa je v Kodeksu odvetniške poklicne etike OZS določeno, da je zaupanje stranke osnovno vodilo, ki ga mora upoštevati odvetnik. Tudi sodna praksa v zvezi z izbiro oziroma določitvijo odvetnika kot izvajalca brezplačne pravne pomoči sledi temu temeljnemu principu, to je pravici stranke do proste izbire odvetnika. Tožeča stranka neutemeljeno poudarja načelo gospodarnega upravljanja s proračunom države, saj je bilo to načelo že upoštevano pri sprejemu ZBPP s sedaj veljavno vsebino. Načelo ekonomičnosti in gospodarnega upravljanja s proračunom države je v zvezi z brezplačno pravno pomočjo upoštevano tudi v zakonski določbi petega odstavka 17. člena ZOdv. Tožeča stranka napačno tolmači določbo drugega odstavka 30. člena ZBPP, ko navaja, da naj bi ta določba omogočala omejevanje izbire odvetnika na člane območnega zbora odvetnikov na sedežu okrožnega sodišča, pred katerim poteka postopek. To namreč iz te določbe ne izhaja, gre pa za določbo, ki je jasna in za njeno razumevanje ni potrebna nobena interpretacija. Tožeča stranka si po nepotrebnem prizadeva, naj sodišče kot kreator sodne prakse vsebinsko ovrednoti določbo ZBPP glede pravice prosilca do neomejene svobodne izbire odvetnika v postopku brezplačne pravne pomoči. To je namreč Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017, že storilo in stranki priznalo pravico do proste izbire odvetnika. Tudi sicer pa v konkretnem primeru obstajajo utemeljeni razlogi za to, da se stranki z interesom prizna pravica do proste izbire odvetnika. V nadaljevanju predstavlja vse postopke, v katerih je odvetnica C. C. zastopala stranko z interesom ter opravila, ki jih je opravila v teh postopkih.

8. Sodišče je v zadevi dne 8. 12. 2021 v navzočnosti višje državne odvetnice Državnega odvetništva Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Kopru, kot pooblaščenke tožeče stranke, ter v odsotnosti tožene stranke in v odsotnosti stranke z interesom ter njenega pooblaščenca opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je izvedlo dokaze: a) z vpogledom v listine upravnega spisa, in sicer: 1) prošnjo A. A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 23. 6. 2021; 2) sodbo Okrajnega sodišča v Postojni, št. I K 10950/2016 z dne 23. 6. 2017; 3) vlogo Odvetniške pisarne Č. Č. z dne 12. 7. 2021 s prilogami (odredba o prodaji nepremičnin Okrajnega sodišča v Postojni št. VL 108901/2012, In 55/20212 z dne 22. 5. 2015; zapisnik o prvi javni dražbi v tej zadevi z dne 3. 7. 2015; sklep o domiku iste opravilne številke z dne 3. 7. 2015, sklep o izročitvi z dne 25. 8. 2015); 4) odločbo tožene stranke, št. Bpp 398/2021 z dne 5. 8. 2021 (izpodbijana odločba); b) z vpogledom v listine, ki jih je tožbi, poleg prej navedenih listin predložila stranka z interesom, in sicer: 1) predlog za poravnavo, poslan B. B. z dne 30. 6. 2015; 2) odgovor B. B. - elektronsko sporočilo z dne 30. 6. 2015; 3) sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. II Kp 10950/2016 z dne 21. 12. 2017; 4) sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 10950/2016 z dne 28. 11. 2019; 5) odgovor Ustavnega sodišča RS na poizvedbo z dne 29. 6. 2021; 6) sklep Okrajnega sodišča v Postojni, št. III Kr 10950/2016 z dne 13. 5. 2021; 7) sklep o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ajdovščini, št. Z 2/2018 z dne 6. 2. 2018; 8) sklep Okrajnega sodišča v Postojni št. I 25/2016 z dne 11. 8. 2016; 9) sklep Višjega sodišča v Kopru, št. I Ip 328/2016 z dne 19. 4. 2017; 10) sklep Okrajnega sodišča v Postojni, št. P 35/2017 z dne 8. 11. 2018; 11) sklep Okrožnega sodišča v Kopru, št. P 492/2018 z dne 28. 1. 2019; 12) uradni zaznamek Okrajnega sodišča v Postojni, št. VL 108901/2012 z dne 3. 10. 2018; 13) pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, št. II P 873/2018 z dne 24. 5. 2021; 14) sklep Okrajnega sodišča v Postojni, št. I 44/2018 z dne 19. 2. 2021; 15) vlogo Odvetniške pisarne Č. Č. za umik predloga za vpis sprememb v sodni register, poslan Okrožnemu sodišču v Kopru z dne 14. 7. 2015; 16) sklep Okrajnega sodišča v Postojni, št. P 50/2015 z dne 8. 10. 2015;

9. c) z vpogledom v listine, ki jih je odgovoru na vlogo stranke z interesom predložila tožeča stranka, in sicer: 1) gradivo v zakonodajnem postopku sprejema ZBPP-B, 2) gradivo v zakonodajnem postopku sprejema sprememb ZBPP; 3) seznam odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije 1918-2018; 4) sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, enota v Postojni, št. P 35/93 z dne 9. 11. 1993; 5) pritožbo D. D. zoper prej navedeno sodbo z dne 29. 3. 1994; 6) sklep Višjega sodišča v Kopru, št. Cp 498/94 z dne 7. 9. 1994; 7) sodbo Okrajnega sodišča v Postojni, št. P 160/94 z dne 3. 2. 1995; 8) sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. Cp 277/95 z dne 31. 5. 1995; 9) sodba zaradi izostanka Okrajnega sodišča v Postojni, št. P 133/2000 z dne 16. 3. 2021; 10) sodbo Okrajnega sodišča v Postojni, št. P 97/2005 z dne 20. 1. 2006; 11) pritožbo zoper to sodbo, ki jo je vložila tožeča stranka A., d.d. z dne 28. 2. 2006; 12) sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. I Cp 371/2006 z dne 6. 9. 2006; 13) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini št. In 2005/00025 z dne 20. 7. 2005; 14) ugovor dolžnika zoper ta sklep o izvršbi z dne 22. 8. 2005; 15) sklep, ki ga je sodišče izdalo v zvezi s tem ugovorom št. In 05/00025 z dne 1. 8. 2006; 16) pritožbo dolžnika zoper prej navedeni sklep z dne 22. 8. 2005; 17) sklep Višjega sodišča v Kopru, št. II Cp 1408/2006 z dne 23. 1. 2007; 18) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini, št. In 28/2008 z dne 27. 6. 2008; 19) ugovor zoper ta sklep z dne 8. 7. 2008; 20) odgovor na prej navedeni ugovor z dne 29. 8. 2008; 21) sklep sodišča glede navedenega ugovora št. In 28/2008 z dne 4. 3. 2009; 22) sklep Okrajnega sodišča v Ajdovščini, št. In 28/2008 z dne 9. 4. 2009. 10. Sodišče je presodilo, da so za odločitev v zadevi relevantne le listine iz upravnega spisa, ne pa tudi listine, ki sta jih kot dokaz predložili (in jih je sodišče izvedlo) tožeča stranka in stranka z interesom, in to iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Dejansko stanje zadeve med strankami ni sporno. Stranka z interesom je pri toženi stranki zaprosila za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku na I. stopnji, ki ga bo sprožila zoper B. B. iz Ajdovščine, zaradi plačila odškodnine. Tožena stranka je ugotovila, da izpolnjuje tako finančni kot tudi objektivni kriterij za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči, čemur tožeča stranka ne oporeka in v tem delu odločbe tožene stranke tudi ne izpodbija. Za tožečo stranko pa je sporna odločitev tožene stranke v delu, ko je kot izvajalko brezplačne pravne pomoči določila odvetnico C. C. iz Ljubljane, ki jo je kot izvajalko izbrala stranka z interesom. Meni, da bi morala tožena stranka pri odločitvi upoštevati tudi načelo ekonomičnosti in gospodarnosti in da bi zato morala stranko z interesom pozvati, da utemelji razloge, zakaj je izbrala odvetnico izven sodnega okrožja, kjer se bo vodil postopek oziroma jo pozvati, da izbere enega od odvetnikov iz tega področja.

13. Tožeča stranka gradi tožbo na trditvi, da je tožena stranka pri odločanju zmotno tolmačila določbo prvega odstavka 30. člena ZBPP, na katero je glede izbire odvetnice, ki bo izvajalka brezplačne pravne pomoči, oprla svojo odločitev. Po tej določbi lahko prosilec za brezplačno pravno pomoč sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Če pa prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (drugi odstavek 30. člena ZBPP).

14. Sodišče ugotavlja, da se je do vprašanja pravilne uporabe določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči že opredelilo Vrhovno sodišče RS in sodišče temu stališču tudi sledi. V sodbi št. X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017 je pojasnilo, da z načelom ekonomičnosti postopka, ki se nanaša na vodenje postopka, ni mogoče utemeljiti odločitve o izbiri izvajalca pravne pomoči. Poudarilo je, da iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč in le v primeru, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi tako osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

15. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da prosta izbira odvetnika pomeni uresničitev načela enakopravnosti kot enega od ciljev, ki ga je zasledoval Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/2008, v nadaljevanju ZBPP-B). Predlagatelj te novele je pri pojasnjevanju njenih ciljev v zvezi z omenjenim načelom izpostavil (Poročevalec DZ, št. 131/2007), da bo prosilec lahko po noveli zakona sam izbral izvajalca brezplačne pravne pomoči, s čimer bo postavljen v enakopraven položaj s tistimi, ki imajo zadosti sredstev in si nudenje pravne pomoči lahko zagotovijo brez pomoči države. Cilj je omogočiti upravičencem brezplačno pravno pomoč zaradi uveljavljanja pravice do sodnega varstva. Drago zastopanje v civilnih, kazenskih in upravnih postopkih včasih bistveno otežujejo socialno najšibkejšemu sloju državljanov in vsem prebivalcem dostop do sodišča, zaradi česar naj brezplačna pravna pomoč posredno uveljavi tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS in zlasti načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS. Glede možnosti prosilca, da si sam izbere izvajalca brezplačne pravne pomoči, je bilo v 3. točki predloga (Poglavitne rešitve zakona) pojasnjeno, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti prosilec najprej možnost, da si odvetnika, s katerim bo takšen odnos izgradil, izbere sam. Le v primeru, da si ga prosilec sam ne izbere, mu bo ta dodeljen s strani pristojnega organa. Po ureditvi, ki je veljala do sprejema ZBPP-B je lahko prosilec za izvajalca izbral le odvetnika s seznama, ki ga je organu predložil območni zbor odvetnikov, oziroma s seznama, ki ga je predložila Notarska zbornica Slovenije, oziroma iz registra, ki ga je vodilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Predlagatelj novele zakona je pred sprejemom ZBPP-B pojasnil, da se s takšno omejitvijo pri izbiri izvajalca prosilca spravlja v neenak položaj v pravici do sodnega varstva z osebami, ki si pooblaščenca prosto izbirajo, takrat predlagana novela pa je tako neenakost odpravila in dala tudi prosilcu za brezplačno pravno pomoč možnost izbire izvajalca te pomoči. 16. Opisana stališča predlagatelja zakonodajne spremembe so bila upoštevala v 14. členu ZBPP-B, s katerim sta bila spremenjena dotedanja prvi in drugi odstavek 30. člena ZBPP. Obrazložitev k temu členu, poleg sklicevanja na pomen proste izbire za zgraditev zaupnega odnosa med klientom in odvetnikom ter s tem za učinkovito in uspešno zastopanje, posebej dodaja, da prosta izbira upravičenca ni omejena le na listo, ki jo predloži območni zbor odvetnikov, ampak si lahko upravičenec izbere odvetnika po svojih željah, tako kot bi to storil, če bi imel zadosti finančnih sredstev, da bi njegove storitve plačal sam.

17. Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da iz navedenega izhaja zakonodajalčev namen omogočiti prosilcu prosto izbiro odvetnika na način, da njegova izbira ne bo omejena le na listo območnega zbora odvetnikov, kar pomeni, da si lahko izbere tudi odvetnika, ki ni na navedeni listi. Da bi bila ta razširjena izbira vezana izključno na odvetnike s sedežem na teritoriju območnega zbora s sedežem na območju okrožnega sodišča, pri katerem namerava prosilec sprožiti sodni postopek, za katerega potrebuje pravno pomoč, ne izhaja niti iz predloga niti iz zakonskega besedila ZBPP-B. Te meje ne postavlja niti neopredeljen obseg finančnih sredstev osebe, s katero naj bi se prosilec izenačil, saj ni izključeno, da si oseba z "zadosti sredstvi, da si nudenje pravne pomoči lahko zagotovi brez pomoči države," ne bi izbrala odvetnika iz drugega sodnega okrožja. Vrhovno sodišče ob tem ne izključuje, da bi zakonodajalec prosilčevo prosto izbiro lahko zamejil in uravnotežil s finančnimi zmožnostmi države, vendar tega ni storil in je spremenil do tedaj veljavni prvi odstavek 30. člena ZBPP tudi v delu, ki je pristojnemu organu dotedaj omogočal, da za izvajanje pravne pomoči ni določil odvetnika ali osebe iz 11. odstavka 31. člena tega zakona, ki jo je predlagal prosilec, pri čemer je moral v odločbi navesti razloge za takšno odločitev. Vrhovno sodišče izpostavlja, da je, ob upoštevanju, da je namen uzakonitve možnosti izbire odvetnika v vzpostavitvi enakega položaja pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva med prosilcem in osebami z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo izbranega odvetnika, ter ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organa pri prekoračitvi meja te izbire, treba prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča tudi izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja.

18. Tožeča stranka je izpostavila, da omejitev izbire odvetnika izhaja tudi iz določbe 37. člena ZBPP, ki določa, da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka (prvi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v prej navedeni sodbi pojasnilo, da je iz navedenega in iz same umestitve te določbe v poglavje VI.A "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči" razvidno, da je treba omenjeno načelo spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo. Gre za načelo, ki opredeljuje način izvedbe postopka, ki naj bo hiter, brez zavlačevanja in ob čim manjših stroških tako za organ kot za stranko. Ker je zakonsko predpisani postopek formaliziran niz pravil, ki omogoča sprejem materialnopravno pravilne odločitve, postopkovnega načela ni mogoče uporabiti še kot načela, ki bi se raztezal na vsebinsko odločitev glede imenovanja izvajalca pravne pomoči. Načela ekonomičnosti vodenja postopka zato ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti (ekonomsko upravičene) odločitve, konkretno na način omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun kot pri izbranem odvetniku. Tožena stranka se glede uporabe načela ekonomičnosti neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 73/2007 z dne 25. 1. 2007, saj se v njej zavzeto stališče nanaša na razlago prvega odstavka 30. člena ZBPP pred uveljavitvijo ZBPP-B. 19. Na podlagi vsega navedenega sodišče sodišče zaključuje, da stališčem, ki jih v tožbi zagovarja tožeča stranka, ni mogoče slediti, saj niso utemeljena. Ker gre v predmetni zadevi za vprašanje pravilnega razumevanja določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP, kot je pojasnjeno v predhodnih točkah te obrazložitve, za odločitev v zadevi niso relevantni listinski dokazi, ki sta jih predložili stranka z interesom in tožeča stranka. Stranka z interesom je s temi dokazi izkazovala njeno povezanost in povezanost zadeve, v kateri namerava sprožiti sodni postopek, z odvetnico, ki je bila imenovana za izvrševanje brezplačne pravne pomoči, tožeča stranka pa, da so stranko z interesom oziroma njenega moža v preteklosti v zvezi s prodajo stanovanja na dražbi zastopali tudi drugi odvetniki. Te okoliščine pa glede na stališče sodišča, da ima v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZBPP prosilec za pravno pomoč pravico do proste izbire odvetnika, niso bistvene. Iz listin upravnega spisa namreč nesporno izhaja, da je tožnica, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, v vlogi za dodelitev te pomoči navedla, da želi, da se za nudenje te pomoči imenuje odvetnica C. C. in je zato tožena stranka ravnala pravilno in v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZBPP, ko je takemu predlogu v izpodbijanem sklepu sledila. Glede na navedeno zato sodišče zaključuje, da tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

20. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za stranko z interesom. Stranka z interesom je sicer zahtevala, naj ji stroške postopka povrne tožeča stranka, vendar pa je sodišče, glede na stališča, kot so pojasnjena v prejšnjih odstavkih te obrazložitve, ocenilo, da z odgovorom na tožbo in nadaljnjo pripravljalno vlogo ni pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).