Jedro

Upravičeni vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka so tudi zakoniti dediči oporočnega dediča. Za verjetnost izkazovanja pravnega nasledstva zadošča oporoka, katere veljavnost in pristnost se v postopku denacionalizacije ne presojata, prav tako zaradi razrešitve tega vprašanja ni treba prekiniti denacionalizacijskega postopka, ker to vprašanje (veljavnost in pristnost oporoke) ni predhodno vprašanje pri ugotavljanju verjetnosti izkazovanja pravnega nasledstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 295/2000 z dne 4.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.5.2000, s katero je ta odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote M.S., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 27.12.1999. S to odločbo je prvostopni upravni organ med drugim odločil, da pok. upravičencu K.K. pripada odškodnina za podržavljeno premoženje v višini 100.712,00 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Prvostopno sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke in pritrdilo odločitvi prvostopnega upravnega organa, ker je menilo, da so v skladu s 1. odstavkom 78. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-138/99 z dne 18.1.2001, v obravnavanem primeru upravičeni vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka v smislu 61. člena, 1. odstav-ka 67. člena v povezavi s 60. členom ZDen tudi pravni nasledniki - zakoniti dediči oporočnega dediča upravičenca. Premoženje je bilo namreč podržavljeno prejšnjemu lastniku, ki je bil pozneje razglašen za mrtvega, pri čemer je bil kot dan, ki ga ni preživel, naveden 1.1.1951, takrat pa je oporočni dedič še živel. Pritožnica v pritožbi predlaga, da Vrhovno sodišče RS združi obravnavo te pritožbene zadeve s pritožbeno zadevo, ki se je pred Upravnim sodiščem RS vodila pod št. U 470/2000, ker gre za spor med istimi strankami zaradi istega spornega pravnega vprašanja. Pritožbo vlaga zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Meni da zadeva ne bi bila sporna, če bi bil zapuščinski postopek po prejšnjem lastniku uveden in bi bil njegov oporočni dedič I.W. razglaše-n za dediča na podlagi oporoke, tega pa v tem primeru ni bilo. Meni, da je obravnavana oporoka zgolj zasebna listina, za katero ne velja zakonita domneva o resničnosti tistega, kar je v njej zapisano. V upravnih spisih je zgolj kopija te oporoke. Na to je opozorila tožena stranka že v svoji odločbi z dne 27.2.1995 in naložila prvostopnemu organu, da v ponovljenem postopku pridobi od vlagateljice izvirnik ali pa sodno overjeno oporoko. To pa ni bilo storjeno. Poleg tega je sporna celo veljavnost oporoke, gl-ede na posebne pogoje, pod katerimi je bila sestavljena. Sestavljena je bila v ujetništvu, ko je bil oporočitelj hudo bolan, kar vzbuja dvom v njegovo sposobnost razsojanja v času pisanja oporoke. Dodatni dvom povzroča dejstvo, da oporočni dedič, ki je oporoko napravil in hranil, ni predlagal uvedbe zapuščinskega postopka, čeprav je vedel za oporočiteljevo smrt. Sporno je namreč, ali je prejšnji lastnik umrl poleti leta 1945 v ujetništvu, saj je sama vlagateljica denacionalizacijske zahteve T.M. v postopku za razglasitve imenovanega za mrtvega izpovedala, da je videla njegovo truplo. Tudi v odločbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Zp 172/47 z dne 30.5.1947, in v sodbi istega sodišča, opr. št. Zp 172/47-10 z dne 26.3.1947, se navaja, da je prejšnji lastnik umrl. Torej bi lahko oporočni dedič predlagal uvedbo zapuščinskega postopka vse do leta 1947, česar pa ni storil. Veljavnost oporoke je torej predhodno vprašanje, zato bi moral prvostopni organ ravnati po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZU-P/86) in postopek prekiniti do rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem sodišču. Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in vlagatelji oz. pravni nasledniki oporočnega dediča na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je prvostopno sodišče navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Po 15. členu ZDen lahko vlogo za denacionalizacijo vložijo upravičenec ali njegovi pravni nasledniki, pri čemer se pravno nasledstvo presoja po pravu Republike Slovenije, za fizične osebe so to predpisi o dedovanju. Po Zakonu o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78 in Uradni list RS, št. 40/94-odločba US) se za pravne naslednike štejejo tudi oporočni dedič upravičenca ter zakoniti dediči oporočnega dediča. Po 3. odstavku 60. člena ZDen za pravno nasledstvo zad-ošča, da je verjetno izkazano.

V obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniki verjetno izkazujejo pravno nasledstvo po upravičencu z upravičenčevo oporoko, s katero je upravičenec, ki je bil razglašen za mrtvega v letu 1993, s 1.1.1951 kot datumom, ki ga ni preživel, dne 9.8.1945 zapustil svoje premoženje (ki mu je bilo nato v letu 1947 podržavljeno z zaplembeno odločbo) pravnemu predniku tožnikov. Po presoji pritožbenega sodišča glede na določbe 3. odstavka 60. člena ZDen v postopku denacionalizacije vprašanje velj-avnosti oporoke ni predhodno vprašanje, kot ga ureja ZUP/86 v 144. členu. Zato bo vprašanje veljavnosti oporoke lahko predmet spora po končanem denacionalizacijskem postopku, ko bo na podlagi 2. odstavka 78. člena ZDen premoženje prešlo na dediče. Ker je pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.