Jedro

Izvršba na dolžnikove nematerializirane vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi, se opravi z rubežem in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo. Cenitev vrednostnih papirjev hkrati z rubežem opravi izvršitelj, ki opravlja rubež. V primeru nestrinjanja z opravljeno cenitvijo izvršitelja novo cenitev na zahtevo in na stroške stranke opravi sodni cenilec, ki ga izbere stranka.

Izvršitelj lahko prodajo vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi, izvede tudi preko pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, ki ga določi sam. Stroški pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev so izvršilni stroški.

Sam predlog za odlog izvršbe še ne ustvarja nobenih pravnih učinkov.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 5. 12. 2017 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 3. 1. 2018 se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 3. 1. 2018. III. Pritožba zoper sklep z dne 25. 4. 2018 se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 5. 12. 2017:

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 5. 12. 2017 je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo dolžnika zoper cenilni zapisnik oziroma predlog za postavitev cenilca z dne 13. 9. 2017. 2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik, ki podaja obširne navedbe o nestrokovnosti cenitve, o nepravilnostih pri njeni izdelavi ter o nesposobnosti cenilca. Navaja, da kot prava neuka oseba ni vedel, da bi moral sam na lastne stroške angažirati cenilca, če se s cenitvijo ni strinjal, tudi če bi to vedel, pa cenilec cenitve ne bi mogel narediti v roku, saj dolžnik dostopa do družbe C. d.d. nima in ni seznanjen s poslovanjem. Sodišče nepošteno navaja, da je dolžnik pritožbo naslovil na sodišče namesto na izvršitelja, očitno je treba dolžnika razorožiti s pravnimi manevri. Cenitev je bila opravljena v pisarni pooblaščenke upnika, dolžnik sumi, da jo je opravila kar pooblaščenka. Predlaga zavrženje cenitve z dne 14. 8. 2017 in upoštevanje cenitve iz leta 2014. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bila izvršba med drugim dovoljena tudi na dolžnikove nematerializirane vrednostne papirje, ki ne kotirajo na borzi. Skladno s 163.c členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se izvršba v takem primeru opravi z rubežem in prodajo nematerializiranih vrednostnih papirjev ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo. Cenitev vrednostnih papirjev hkrati z rubežem opravi izvršitelj, ki opravlja rubež (prvi in drugi odstavek 89. člena ZIZ).

5. Kot izhaja iz cenilnega zapisnika z dne 14. 8. 2017 (r. št. 45), je izvršitelj A. A. dne 14. 8. 2017 zarubil 5.000 vrednostnih papirjev X (naziv izdajatelja C. d.d.), njihovo vrednost pa je skladno z zgoraj citiranimi določbami ZIZ ocenil na 140.000,00 EUR. Dolžnik je 13. 9. 2017 neposredno na sodišče vložil vlogo z naslovom „Pritožba na cenitev - Cenilni zapisnik B. B. z dne 14. 8. 2017 ter predlog za postavitev novega cenilca“. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžnikovo vlogo zavrglo, višje sodišče pa odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko v primeru nestrinjanja z opravljeno cenitvijo izvršitelja novo cenitev na zahtevo in na stroške stranke opravi sodni cenilec, ki ga izbere stranka (tretji odstavek 89. člena ZIZ). Konkretizacijo te določbe izpeljuje peti odstavek 79. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), v skladu s katerim se cenitev izvršitelja ne upošteva, če je stranka v roku 15 dni po prejetju rubežnega zapisnika izvršitelju vročila ali poslala s priporočeno pošiljko cenitev sodnega cenilca, ki si ga je izbrala sama na svoje stroške. V tem primeru se pri prodaji upošteva vrednost stvari, ki jo je ugotovil sodni cenilec. Iz dolžnikove vloge z dne 13. 9. 2017 ne izhaja, da bi dolžnik na lastne stroške angažiral sodnega izvedenca, ki bi ocenil vrednost zarubljenih vrednostnih papirjev, ravno tako ni razvidno, da bi tako cenitev dolžnik poslal izvršitelju. Dolžnik je namreč le zahteval, da naj sodišče šele postavi cenilca, da bo tako cenitev opravil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že zato dolžnik s svojo zahtevo ne more uspeti, poleg tega pa je bila vloga vložena neposredno pri sodišču, ne pa pri izvršitelju, kot to zahteva Pravilnik, zato procesne predpostavke za njeno obravnavo niso izpolnjene.

7. Dolžnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitev, da ni predložil nove cenitve, ki bi jo na njegovo zahtevo in stroške izdelal sodni izvedenec, ter da je zahtevo vložil pri sodišču namesto pri izvršitelju, temveč podaja obširne navedbe, s katerimi ponavlja očitke o nestrokovni in napačni cenitvi, nepravilnostih pri njeni izdelavi ter o nezmožnosti dobiti informacije o družbi izdajateljici vrednostnih papirjev. Te navedbe glede na zgoraj obrazloženo za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso pravno relevantne, zato se višje sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je na dolžniku breme, da predloži cenitev, ki jo mora izdelati sodni izvedenec, tudi ni mogoče slediti pavšalni zahtevi po upoštevanju cenitve iz leta 2014, ki jo je prav tako opravil izvršitelj (ob tem je dodati, da dolžnik niti ne specificira, v kateri zadevi je bila opravljena).

8. Dolžnik v pritožbi še uveljavlja, da kot prava neuka oseba ni vedel, da bi moral sam predložiti novo cenitev. Take navedbe so neutemeljene, saj velja pravna fikcija (neizpodbojna domneva), da posamezniki poznajo pravna pravila, nepoznavanje prava pa zato škoduje (ignorantia iuris nocet). Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo. Na podlagi 154. člena Ustave RS se namreč predpisi RS objavljajo v državnem uradnem listu in morajo biti objavljeni, preden začno veljati. S tem Ustava prebivalcem omogoča seznanitev z vsemi veljavnimi predpisi na območju države, zaradi česar tudi velja domneva, da so objavljeni splošni akti znani vsem ne glede na izobrazbo in tudi za vse veljajo enako.

9. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 5. 12. 2017 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 3. 1. 2018:

10. Z izpodbijanim sklepom z dne 3. 1. 2018 je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti 1.231,42 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega za izpolnitev dalje do plačila.

11. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik, ki navaja, da je sodišče izdalo sklep, s katerim mu nastaja dodatna nepopravljiva škoda, čeprav je z dopisom z dne 23. 6. 2017 zaprosil za zadržanje sklepa, 13. 9. 2017 je podal pritožbo na cenitev, 18. 10. 2017 je poslal dodatni dopis v zvezi s cenitvijo, 23. 10. 2017 pa je z dopisom sodišče obvestil o zaslišanju izvršitelja v zadevi V K 29970/2010, pri čemer je bil izvršitelj v sklepu z dne 14. 9. 2017 spoznan za nekredibilno osebo oziroma nestrokovnjaka. Izvršitelju in Y. je dolžnik poslal tri dopise, odgovorov in informacij pa ni prejel. Tako ni znano, kje je bila dražba objavljena, kakšna točno je cenitev, kakšne informacije so bile predočene zainteresiranim kupcem, kdo so ti sploh bili. Zapisnika dražbe dolžnik ni dobil, čeprav je zanj zaprosil. Dobil je sicer neko poročilo izvršitelja, ki pa je pomanjkljivo in ne daje odgovora na bistvena vprašanja. Dolžnik zato račun Y. smatra za brezpredmeten, saj je verjetno v dogovoru z upnikom pripravila dražbo, na kateri je lahko prisostvoval samo točno določen kupec, ki je vrednostne papirje kupil globoko pod ceno. Sodišče dražbe ni ustavilo po 71. členu ZIZ, čeprav je bilo seznanjeno z zahtevo za obnovo postopka VII Pg 2419/2012. Sodišče tudi ni upoštevalo neusposobljenosti izvršitelja ter dejstva, da je dolžnik zoper upnika in njegove lastnike vložil kazenske ovadbe. Upnik izvršbe še ni umaknil, zato bo očitno poskušal dolžniku ukrasti eventualne dodatne prilive. Dolžnik bo zaradi vsega opisanega utrpel nenadomestljivo škodo. Predlaga razveljavitev sklepa.

12. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

13. Pritožba ni utemeljena.

14. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja 38. člen ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. V skladu z določbo 293. člen ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja.

15. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o stroških odločilo na podlagi upnikove vloge z dne 29. 11. 2017 (r. št. 46), ki sta ji priložena Poročilo in obračun plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja z dne 28. 11. 2017 (priloga A9) ter Predračun Y. d.d. L. št. 111-000011 z dne 20. 11. 2017 (priloga A10), s katerim je zaračunan strošek zunanjega izvajalca za pripravo javne dražbe.

16. Ob tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da so bili stroški potrebni za izvršbo, saj gre za strošek pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev za pripravo dražbe vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi, brez tega pa upnik svojega zahtevka ne bi mogel uveljaviti. Glede na četrti odstavek 163.c člena in četrti odstavek 93. člena ZIZ namreč lahko izvršitelj prodajo vrednostnih papirjev, ki ne kotirajo na borzi, izvede tudi preko pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, ki ga določi sam. V predmetni zadevi je izvršitelj tako kot zunanjega izvajalca pooblastil družbo Y. d.d. L., ki je za pripravo javne dražbe zaračunala stroške v višini 1.220,00 EUR, kot je to razvidno iz Predračuna št. 111-000011 z dne 20. 11. 2017. Ker so glede na drugi odstavek 99. člena Pravilnika stroški pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev izvršilni stroški, jih je izvršitelj obračunal upniku v svojem poročilu oz. obračunu z dne 28. 11. 2017, upnik pa jih je dne 1. 12. 2017 tudi plačal (priloga A11), zato jih je sodišče skupaj s stroški same vloge z dne 29. 11. 2017 pravilno naložilo v plačilo dolžniku.

17. Dolžnik v pritožbi ne uveljavlja, da bi izvršitelj prodajo vrednostnih papirjev lahko izvedel samostojno brez sodelovanja pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, ravno tako tudi ne izpodbija višine zaračunanega stroška. Njegove navedbe, da je z dopisom z dne 23. 6. 2017 zaprosil za zadržanje sklepa, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vplivajo. Res je dolžnik na ta dan vložil vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot predlog za odlog izvršbe, vendar pa je bil ta predlog s sklepom z dne 13. 7. 2017 zavrnjen, odločitev pa je postala pravnomočna, saj dolžnik zoper sklep ni vložil pritožbe. Ker sam predlog za odlog izvršbe še ne ustvarja nobenih pravnih učinkov, tudi na tek predmetnega postopka in posledično na odločanje sodišča o priglašenih stroških ni imel nobenega vpliva. Enako velja za 13. 9. 2017 podano pritožbo na cenitev, saj je bila s sklepom z dne 5. 12. 2017 zavrnjena, odločitev pa je postala pravnomočna s predmetnim sklepom višjega sodišča. Z dne 18. 10. 2017 in 23. 10. 2017 poslanima dopisoma je dolžnik izpodbijal strokovnost izvršitelja pri opravljanju cenitve vrednostnih papirjev ter samo cenitev. Dopisa se torej nanašata le na cenitev, zato z njima dolžnik ni uspel izpodbiti dejstva, da je bila opravljena predpriprava javne dražbe, za katero so dolžniku v plačilo naloženi stroški, posledično pa tudi ni uspel izpodbiti potrebnosti v zvezi s tem zaračunanih stroškov.

18. V zvezi z navedbami, da dolžnik ni dobil zapisnika o javni dražbi in da ni seznanjen z njenim potekom, višje sodišče pojasnjuje, da je z izpodbijanim sklepom dolžniku v plačilo naložen le strošek v zvezi s pripravo javne dražbe, medtem ko sama dražba v trenutku priglasitve stroškov še ni bila izvedena (opravljena je bila 21. 12. 2017). Dolžnikove navedbe zato na strošek pooblaščenega udeleženca trga vrednostnih papirjev, ki je nastal še pred opravo dražbe, ne morejo vplivati. Pritožbena izvajanja dolžnika, da je pooblaščeni udeleženec trga vrednostnih papirjev verjetno v dogovoru z upnikom pripravil dražbo, na kateri je lahko prisostvoval samo točno določen kupec, ki je vrednostne papirje kupil globoko pod ceno, ter izvajanja, da skuša upnik dolžnika okrasti, so ostala na špekulativni ravni in so tudi dokazno popolnoma nepodprta, zato jih ni mogoče upoštevati. Ne glede na to višje sodišče pojasnjuje, da so bili glede na podatke dražbenega zapisnika (priloga A12) vrednostni papirji na dražbi prodani po ocenjeni vrednosti. Dolžnik s podanimi predlogi za odlog izvršbe ni uspel, zato so pritožbene zahteve, da bi bilo treba izvršbo odložiti, ter vse navedbe o nenadomestljivi škodi neutemeljene.

19. Ker je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna, ravno tako pa tudi niso podane kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 3. 1. 2018 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Upnik sam krije svoje stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep z dne 25. 4. 2018:

21. Z izpodbijanim sklepom z dne 25. 4. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper plačilni nalog z dne 23. 4. 2018. 22. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik, ki navaja, da je odločitev napačna, saj je jasno, da je bila škoda storjena že s tem, ko je sodni izvršitelj kot nekompetentna oseba prodal 5.000 delnic z oznako X. Obširno uveljavlja razloge za odlog izvršbe in ponavlja navedbe o škodi. Meni, da sodišče sodi v korist upnika zaradi poznanstev in se norčuje iz dolžnika, medtem ko še vedno ni odgovorilo na vprašanje, kako je upnik na svojega lastnika uspel preknjižiti zavarovane delnice.

23. Pritožba ni utemeljena.

24. Dolžnik je 19. 3. 2018 vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za odlog izvršbe. Ker ob tem ni plačal sodne takse (29.b člen ZIZ), mu je sodišče prve stopnje 27. 3. 2018 izdalo plačilni nalog (r. št. 71), s katerim mu je v plačilo naložilo sodno takso v znesku 65,00 EUR po tar. št. 4032 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

25. Dolžnik je zoper izdani plačilni nalog pravočasno ugovarjal (prvi odstavek 34.a člena ZST-1), sodišče pa je njegov ugovor z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, v sklepu so navedeni pravilni, razumljivi in popolni razlogi, ki jim višje sodišče pritrjuje in se nanje tudi sklicuje.

26. Dolžnik v pritožbi odločitev izpodbija le z razlogi, ki se nanašajo na odlog izvršbe, nekompetentnost izvršitelja, neupravičeno prodajo delnic in favoriziranje upnika. Take navedbe za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve o zavrnitvi neutemeljenega ugovora zoper plačilni nalog niso pravno pomembne, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

27. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 25. 4. 2018 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).