Jedro

Če je bil postopek uveden na zahtevo stranke, pa stranka umakne svoj zahtevek, izda organ, ki vodi postopek, sklep, da se postopek ustavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.2005, ter zavrnilo zahtevo prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je tožena stranka združila pritožbena postopka v zvezi z odločitvami Upravne enote .., in sicer zoper sklep z dne 28.9.2004, s katerim je bilo odločeno, da se postopek priglasitve del na zahtevo A.A. ustavi, in zoper sklep z dne 5.11.2004, s katerim je bil popravljen prej navedeni sklep, z odločbo pa je bila tožničina pritožba zoper oba sklepa zavrnjena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je postopek na podlagi zahteve za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del postopek, ki ga upravni organ začne in vodi samo na zahtevo stranke. Kadar pa stranka zahtevo umakne, mora upravni organ postopek ustaviti. Tožnici je bil v postopku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del priznan položaj stranske udeleženke. Ker je investitorka k umiku vloge za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del v skladu s 196. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; Uradni list RS, št. 110/02 in nad.) predložila tudi lokacijsko informacijo, kar ni sporno, in ker gre po ugotovitvah upravnega organa prve stopnje za dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno, je bil to še razlog več za ustavitev postopka. Sodišče dodaja, da je za morebitne nedovoljene posege v prostor, kot bi to utegnilo izhajati iz navedb v tožbi, pristojen drug organ v drugem postopku. Sodišče je hkrati s tožbo zavrnilo tudi zahtevo tožnice za povračilo stroškov postopka glede na to, da je sodišče v tem upravnem sporu presojalo le zakonitost izpodbijanega upravnega akta, prizadeta stranka pa glede na določbo 23. člena ZUS ni upravičena do povračila stroškov postopka.

Tožnica s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Vztraja pri vseh svojih navedbah, stališčih in predlogih, navedenih v tožbi, in se nanje izrecno sklicuje ter navaja, da je imela v postopku zaradi izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del položaj stranke. Obnova postopka na njeno pritožbo je bila dovoljena, ker v postopku ni sodelovala, pa bi morala. Zato bi se upravni postopek moral nadaljevati v smeri napotkov, ki jih je dala tožena stranka v odločbi. Tudi po sedaj veljavnem predpisu (43. člen ZUP) ima tožnica v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, zato bi v danem primeru upravni organ moral uporabiti 2. odstavek 134. člena ZUP. Upravni organ bi moral izjavo o umiku in lokacijsko informacijo vročiti tožnici in ji omogočiti, da bi se izjavila oziroma ustrezno zavarovala svoje pravice. Ker tega ni storil, je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na izdano lokacijsko informacijo se sicer ni mogoče pritožiti, možno pa je zahtevati njen popravek, kar bi tožnica, če bi ji bil umik vloge investitorice in lokacijska informacija vročena, nedvomno zahtevala. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prizadeta stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničino tožbo. Sodišče prve stopnje se je sicer zmotno sklicevalo na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04), saj bi moralo po določbi 324. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99), uporabiti Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986; Uradni list SFRJ, št. 47/86), vendar to na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Tožnica se je upravnega postopka udeleževala zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi. Tak procesni položaj pa ne more vplivati na pravice aktivne stranke, to je osebe, na katere zahtevo je bil uveden postopek, da razpolaga z zahtevkom in ga tudi umakne. Ker je v obravnavani zadevi odpadel obvezni zakoniti pogoj za vodenje postopka, je zmotno stališče pritožnice, da bi moral upravni organ nadaljevati postopek. Postopek na podlagi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja je predlagalni postopek, ki ga upravni organ v smislu 126. člena ZUP (1986) uvede in vodi samo na zahtevo stranke. Kadar stranka zahtevo umakne, pomeni, da mora upravni organ postopek ustaviti (2. odstavek 131. člena ZUP 1986).

Prav tako se po 2. odstavku 196. člen ZGO-1 postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, začet po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, na zahtevo investitorja ustavi, če upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, ki vodi postopek, ugotovi, da za takšen objekt oziroma dela po tem zakonu ni potrebno niti gradbeno dovoljenje niti pridobitev lokacijske informacije. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da v primerih iz prejšnjega odstavka, glede katerih je s tem zakonom predpisana pridobitev lokacijske informacije, pa se postopek iz prejšnjega odstavka ustavi le, če investitor svoji zahtevi priloži veljavno lokacijsko informacijo. Ker je bila podana zahteva investitorja za ustavitev postopka in priložena lokacijska informacija, iz katere izhaja, da gre za enostaven objekt, je po presoji vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Na drugačno odločitev v tej zadevi ne vplivajo ugovori tožnice, da bi moral upravni organ postopati po 2. odstavku 134. člena ZUP ter da bi bilo treba izjavo o umiku in lokacijsko informacijo vročiti tožnici ter da je bila s tem kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Določba 2. odstavka 134. člena ZUP v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa ni veljala in je moral prvostopenjski upravni organ postopati po določbah ZUP (1986), ki v 2. odstavku 131. člena določa, da če je bil postopek uveden na zahtevo stranke, pa stranka umakne svoj zahtevek, izda organ, ki vodi postopek, sklep, da se postopek ustavi. O tem mora obvestiti morebitno nasprotno stranko, kar pa tožnica ni bila. Investitorka zahtevka namreč ni uveljavljala nasproti njej (ne gre torej za kvazipravdni spor), zato v tem primeru ne veljajo omejitve umika zahteve stranke po vzoru pravdnega postopka. Glede na navedeno tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je vrhovno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.