Jedro

Izvedenec kot dokazno sredstvo sicer res vnaprej ni individualno določen in ga ni treba poimensko navesti. Vendar pa je tožnik s svojim dokaznim predlogom zgrešil tudi dokazno temo za svoj obogatitveni zahtevek, saj princip vračanja v našem pravu temelji na načelu obogatitve. Ob predpostavki drugih ustreznih trditev bi bilo namreč relevantno, za koliko sta toženca zaradi tožnikovih vlaganj obogatena, ne le, koliko je tožnik v njuno nepremičnino vložil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 140.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (1. tč. izreka) ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 2.973,00 EUR (2. tč. izreka).

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Pritožnik meni, da je prvostopenjsko sodišče neupravičeno zavrnilo njegov dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje neupravičeno ni postavilo izvedenca, ki bi ocenil vrednost vlaganj, kljub dejstvu, da sta toženca kot nesporna vlaganja tožnika v njihovo nepremičnino priznala investicijo v kuhinjo, peč in centralno kurjavo. Utemeljitev sodišča, da izvedenca ni postavilo, ker je stranka predlagala napačen profil le-tega, je v nasprotju z določbo 244. čl. ZPP. Po mnenju tožeče stranke je sodišče, če je glede na trditve strank ocenilo, da je za ugotovitev določenih dejstev potrebno znanje, s katerim samo ne razpolaga, dolžno izvesti dokaz z izvedencem.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

Zaključek (dokazna ocena) sodišča prve stopnje, da tožnik (sploh) ni dokazal vlaganj v nepremičnino tožencev, je sicer pravilen, ni pa niti odločilen. Tožnik bi sicer moral med drugim res tudi trditi in dokazati, da je v nepremičnino tožencev vložil svoj denar v določenem znesku in delo. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da so bile njegove navedbe v zvezi s tem zgolj pavšalne, češ da je vložil ves zaslužek in ves svoj prosti čas. Koliko je zaradi vlaganja nepremičnina več vredna, pa bi lahko pravilno oceni le izvedenec gradbene (in ne finančne) stroke, ki ga tožnik ni predlagal oziroma je na glavni obravnavi dne 5. 1. 2011 celo izrecno izjavil, da ga ne predlaga.

V skladu z določbo 7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva (zahteva sklepčnosti) in predlagati dokaze (zahteva dokazanosti), na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče torej ne sme izvesti dokazov, ki jih stranke niso predlagale, četudi so ti pomembni za odločitev. Stranka mora podati dokazni predlog in v njem označiti dokazno temo. Izvedenec kot dokazno sredstvo sicer res vnaprej ni individualno določen in ga ni treba poimensko navesti. Vendar pa je tožnik s svojim dokaznim predlogom zgrešil tudi dokazno temo za svoj obogatitveni zahtevek, saj princip vračanja v našem pravu temelji na načelu obogatitve. Ob predpostavki drugih ustreznih trditev bi bilo namreč relevantno, za koliko sta toženca zaradi tožnikovih vlaganj obogatena, ne le, koliko je tožnik v njuno nepremičnino vložil. Za neupravičeno pridobitev gre, če je nekdo brez pravnega temelja na škodo drugega obogaten (1. odst. 190. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Tožnik je zahteval vrnitev vlaganj (ki jih niti ni dokazal), ne vrnitve dosežene koristi, poleg tega pa sploh ni navedel, zakaj naj bi do obogatitve prišlo brez pravne podlage oziroma se ta ni uresničila oziroma je kasneje odpadla (1. in 3. odst. 190. čl. OZ). Ob tem kljub navedbi, da je zatrjevana vlaganja opravil v času zakonske zveze, tožnik v celoti spregleda institut skupnega premoženja zakoncev. Tožnikova tožba je zaradi vsega navedenega nesklepčna, ker pa je tudi dokazna ocena prvega sodišča pravilna, je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna in zakonita.

Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Pritožnik mora sam trpeti stroške svoje neuspele pritožbe.