Jedro

Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR (ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo). Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas in vrnitve na delo, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. To velja tudi za tožnikov primer, saj tožnik zahteva transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas iz razloga po 54. členu ZDR, to je zato, ker je ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je tožbo vložil po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo, ki teče od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Zato je njegova tožbo na ugotovitev, da mu spornega dne pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak še traja, pravilno zavržena.

Prekluzivnega roka za sodno varstvo iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR v nobenem primeru, kadar je zaposlitev delavca pri delodajalcu že zaključena (ne glede na to, ali se opravlja v delovnem razmerju ali na drugi podlagi, ki je za delavca sporna), ni mogoče podaljševati s predhodnim uveljavljanjem varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala dne 30. 9. 2012, ampak še traja. Z izpodbijano sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo plač ter stroškov prehrane in prevoza na delo za čas od 1. 10. 2012 do 30. 1. 2014 (I. točka izreka sodbe) ter zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v znesku 783,66 EUR (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeni sklep in sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe določb materialnega prava, pri čemer izpostavlja zlasti nepošteno sojenje - pristransko izvedbo dokazov (v nasprotju z 287. členom ZPP), sojenje brez dokazov, kršenje Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in ustavnih pravic iz 14. člena Ustave RS - enakost pred zakonom, 22. člena URS - enako varstvo pravic in 23. člena URS - pravica do sodnega varstva. Predlaga, da pristojno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in sodbo naslovnega sodišča razveljavi oz. spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik prepozno vložil tožbo, oziroma da tega ni storil v roku 30 dni od vročitve v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR. Prvostopno sodišče je napačno preštelo dneve in zato napačno ugotovilo, da je od vročitve odgovora tožene stranke na zahtevo delavca preteklo več kot 30 dni. Do vročitve je prišlo dne 5. marca 2013, 30 - dnevni rok za vložitev tožbe pa je začel teči naslednji dan. Zadnji dan 30 - dnevnega roka je bil 4. april 2013, tega dne pa je bila tožba vložena. Gre za pristransko oziroma nepošteno sojenje v tem pravdnem sporu. Prvostopno sodišče ni ocenilo tožnikovih dokaznih listin, ki nedvoumno dokazujejo: da je tožnik zahtevo za izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja z dne 6. 2. 2013 oddal s priporočeno pošto istega dne; da je tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo neresnično navedla, da je zahtevo prejela šele 12. februarja 2013; da je tožnik odgovor tožene stranke na pošti prevzel 5. marca 2013, kar dokazuje, da je bila tožena stranka tista, ki je zamudila zakonsko določen 8 - dnevni rok za odgovor na zahtevo delavca.

Sodišče sploh ni ugotovilo, da je tožena stranka tožnika odjavila že 26. septembra 2012 in ni upoštevalo predloga tožnika, naj ugotovi, da je bil dejansko odjavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, čeprav bi ta podatek veliko pripomogel k vsebinski in časovni pojasnitvi dogodkov v tem sporu. Ob tem se zastavlja vrsta logičnih vprašanj, na katera ni odgovorov s strani tožene stranke, predvsem pa ne s strani prvostopnega sodišča. Na primer: zakaj tožena stranka tožniku v razumnem roku ni vročila omenjena Obrazca ZZZS ...; zakaj tožena stranka ni v razumnem roku seznanila tožnika, da mu je „zaključena pogodba o zaposlitvi“ in da je odjavljen iz sistema zavarovanj; zakaj je tožena stranka ta dejstva tožniku prikrivala, kljub vedenju, da tožnik redno - vsak dan hodi v službo in dela le in zgolj za njene koristi, zlasti ker se je redno sestajal z zakonitim zastopnikom tožene stranke in se normalno dogovarjal o rednih in izrednih aktivnostih tožene stranke. Iz obrazložitve (8. točka) je razvidno, da je prvostopno sodišče kot ključen listinski dokaz uporabilo listino „korespondenca delodajalec - delavec“, čeprav ta listina ne dokazuje ničesar, kar se je zgodilo septembra 2012 in tudi vse mesece do 10. 1. 2013, ko je ta listina nastala. Iz priloge 6 je razvidno, da je zakoniti zastopnik tožene stranke „pozval“ tožnika, da zaključi svoje aktivnosti z dnem 10. 1. 2013 in ga obvestil, da „je bila … zaključena pogodba o zaposlitvi za določen čas“ med A. in tožnikom in predlagal, „da ovrednoti aktivnosti v zvezi s prijavo in delom na predloženem, a še ne odobrenem projektu od 1. 10. 2012 do vključno 10. 1. 2013, da bomo pripravili ustrezno pogodbo.“ Prvostopno sodišče ni ugotovilo, kljub dokazom v spisu, da „poziv“ tožene stranke pomeni napeljevanje k sklenitvi nezakonite pogodbe, saj je tožena stranka želela skleniti ustrezno pogodbo (za nazaj) za delo na pripravi prijave za javni razpis in sicer za čas od 1. 10. 2012 do vključno 10. 1. 2013. Zakoniti zastopnik tožene stranke je ustavil tožnikove, dejansko pa vse aktivnosti oziroma projekte tožene stranke, za kar zagotovo ni pristojen oziroma nima pooblastil. Ker je bil tožnik trdno prepričan, da je navedena listina izstavljena protipravno, v nasprotju s Pravili A., je tožnik ta domnevni „poziv za zaključek aktivnosti“ ignoriral in nadaljeval delo do 6. 2. 2013, ko mu je delodajalec prepovedal vstop v prostore tožene stranke oz. dostop do tožnikovega delovnega mesta. To prepoved tožene stranke je tožnik upošteval. Niti A. niti občni zbor nista bila seznanjena z dejstvom, da je tožniku zaključena pogodba oz. da mu je dne 30. 9. 2012 potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. Očitno je želja za sklenitev „ustrezne podjemne pogodbe“, kljub vedenju, da je tožnik že 26. septembra 2012 odjavljen iz sistema zavarovanj (za kar sploh ni vedel!), dozorela šele čez slabe tri mesece (10. januarja 2013), oz. šele potem, ko je tožnik zahteval plačilo za delo, ki ga je mnogo prej, še preden je potekla pogodba o zaposlitvi, dogovoril z zakonitim zastopnikom tožene stranke. Na 33. Občnem zboru A., niso izoblikovali nobenega „poziva“ tožniku, da „zaključi svoje aktivnosti“ in/ali da „naj ne uporablja več prostorov tožene stranke“. Utemeljitev prvostopnega sodišča, da bi moral tožnik, „če bi sodišče štelo, da je tožnik ostal na delu, ne da bi formalno sklenil novo pogodbo o zaposlitvi in bi se tako, v skladu s 54. členom ZDR štelo, da je njegova pogodba o zaposlitvi za določen čas prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, bi moral tožnik pravočasno pred sodiščem zahtevati, da njegova pogodba za določen čas preide v pogodbo za nedoločen čas“, je nerazumljiva in nelogična, saj je dokazano, da je delavec ostal na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, to je po 30. 9. 2012. Sodišče ni uporabilo določbe 54. člena Zakona o delovnih razmerjih, navkljub nespornim dokazom in celo priznanju zakonitega zastopnika tožene stranke, da je tožnik ostal na delu po 30. 9. 2012 in ugotovitvi, da je tožnik ostal na delu do 6. 2. 2013. Prvostopno sodišče sploh ni ocenilo tožnikovih listinskih dokazov, iz katerih je razvidno, da sta zakoniti zastopnik tožene stranke in tožnik nedvoumno dogovorila vse bistvene elemente delovnega razmerja. Napačna in zavajajoča je obrazložitev odločbe v delu, v katerem je sodišče zapisalo, da bi „moral tožnik pravočasno pred sodiščem zahtevati, da njegova pogodba o zaposlitvi za določen čas preide v pogodbo za nedoločen čas“, kar ni v skladu z določbami iz 15. in 16. člena ZDR. Zmotna pa je tudi ugotovitev (točka 8. obrazložitve), da se je o nadaljevanju sodelovanja „tožena stranka želela dogovoriti in s tožnikom skleniti ustrezno pogodbo za izplačilo opravljenega dela v času od 1. 10. 2012 do 10. 1. 2013“. Ta in tej podobne želje zakonitega zastopnika oz. tožene stranke niso bile izražene pred 10. januarjem 2013 oz. pred zahtevkom tožnika za plačilo za opravljeno delo po ustno dogovorjeni pogodbi z zakonitim zastopnikom tožene stranke. Tožnik opozarja na krivo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke B.B.. Prvostopno sodišče ni ugotovilo, da se v Republiki Sloveniji ustvarja nova vrsta suženjstva v razmerjih med delodajalci in delavci, saj iz navedb in „dokazov“ tožene stranke jasno in nedvoumno izhaja, da je bila edina iskrena dejanska želja tožene stranke, da s tožnikom sklene novo pogodbo le v primeru, če bi tožnik uspel zasnovati in pripraviti ter pri ministrstvu zagotoviti financiranje za kakšen njegov projekt. V konkretnem primeru naj bi šlo za dogovor med toženo stranko in tožnikom, da naj bi tožena stranka zaposlila tožnika za določen čas (od 1. 10. 2012 do 31. 5. 2014), na delovnem mestu „vodja projekta“, ki bi na projektu opravil 3.480 ur in za to - iz naslova plač - prejel 41.238,00 EUR bruto, toda le pod pogojem, če bi uspel pridobiti nepovratna finančna sredstva od MPJU in evropskih skladov v višini 149.015,62 EUR. Če delavec od možnega bodočega - potencialnega delodajalca pridobi posel, bi lahko dobil službo, v času, ko bi pripravljal projekte in prijave za javne razpise, pa bi bil brez zavarovanja in bi si sam plačeval prevoz do morebitnega - potencialnega „delovnega mesta“.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Sodišče je jasno obrazložilo, da je tožnik sam navedel, da je obvestilo o tem, da se mu pogodba ne bo podaljšala, prejel najkasneje 10. 1. 2013, ter da se je rok za vložitev tožbe iztekel 11. 2. 2013 in ne 4. 4. oziroma 5. 4. 2013. Tožnik v pritožbi sam ponovno priznava, da je bil s strani tožene stranke z dopisom z dne 10. 1. 2013 obveščen o tem, da mu je bila zaključena pogodba o zaposlitvi in da naj ovrednoti svoje aktivnosti v zvezi s pripravo na neodobrenem projektu, da bodo za to pripravili ustrezno pogodbo o plačilu. Šlo je namreč za plačilo honorarnega dela tožnika za njegovo pripravo listin za razpis za nov projekt, ki bi bil, če bi ga toženec dobil, temelj za novo začasno zaposlitev tožnika, za čas trajanja tega projekta. Na projektu toženec ni bi izbran. Tožena stranka nima zaposlenih oseb in jih tudi v času pred 30. 9. 2012 razen tožnika ni imela, ravno tako pa nima zaposlenih po tem datumu. S tožnikom je bil sklenjen dogovor, da naj pripravi material za nov razpis, tako da bo toženec kandidiral na razpisu. Če bi na razpisu uspel in prejel sredstva, bi zaposlila tožnika, tako kot je bil ta zaposlen do 30. 9. 2012, za 4 ure dnevno. Tožnik trdi, da je od 30. 9. 2012 dalje do 4. 4. 2013 neprestano delal pri toženi stranki in to na pripravi dokumentacije za kandidiranje na razpis za nov projekt na ministrstvu. Za pripravo take dokumentacije zadošča med 20 do 30 ur efektivnega dela, ne pa 6 mesecev, kot sedaj tožnik zatrjuje. Za tako delo mu je bil toženec tudi pripravljen plačati honorar (in je še vedno pripravljen) v višini neto cca 600,00 do 700,00 EUR. Tožena stranka predlaga potrditev izpodbijanega sklepa in sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP izpodbijani sklep in sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba zlasti s pritožbenimi navedbami, da naj bi bila obrazložitev sodbe oz. sklepa v posameznih delih nerazumljiva in nelogična. Navedeni očitki niso utemeljeni, saj so stališča sodišča prve stopnje v obrazložitvi, tudi tista, ki jih v pritožbi izrecno izpostavlja tožeča stranka, razumljiva (in v pretežnem delu tudi pravilna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju v zvezi s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava). Izpodbijana sodba in sklep sta namreč ustrezno obrazložena, vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju, tako da ju je vsekakor mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi izpodbijanega sklepa in sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. V obravnavani zadevi je ravnalo pravilno, ko je tožbo kot prepozno zavrglo, v takšnem primeru pa meritorno odločanje, to je odločanje po vsebini po izvedbi dokaznega postopka v zvezi z vsebino spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, niti ni dopustno. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh okoliščin, odločilnih za presojo pravočasnosti vložitve tožbe v tožnikovem primeru, v širšem obsegu pa dokaznega postopka ni bilo niti potrebno izvajati. Zato so že iz tega razloga neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče ravnalo pristransko, ker ni ocenilo tožnikovih dokaznih listin, oziroma da je šlo za pristransko izvedbo dokazov v nasprotju z določbo 287. člena ZPP, oziroma da naj bi sojenje potekalo brez dokazov in da so bile kršene ustavne pravice tožnika (enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno in v skladu z določbami 1. odstavka 274. člena in 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR) zavrglo tožbo za ugotovitev, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala dne 30. 9. 2012 in da še traja. Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR (ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo). Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas in vrnitve na delo uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. To velja tudi za tožnikov primer, saj tožnik zahteva transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas iz razloga po 54. členu ZDR, to je zato, ker je ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Po izteku prekluzivnega roka sodno varstvo ni več dopustno. Skrajni rok za uveljavljanje sodnega varstva je torej v podobnih primerih, kot je obravnavani, 30 dni od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice, najkasneje po poteku 30 dni od dneva, ko je delavec prenehal z delom pri delodajalcu.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila v obravnavanem primeru tožba vložena prepozno, to je po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo, ki teče od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 5. 1. 2011 do 30. 9. 2012 za polovični delovni čas, da je pogodba o zaposlitvi prenehala 30. 9. 2012 in da je po 1. 10. 2012 še nadaljeval z delom za toženo stranko v zvezi s pripravo dokumentacije za razpis za pridobitev projekta za Ministrstvo za javno upravo in pravosodje. Iz razlogov izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi moral tožnik, tudi v primeru, če bi se štelo, da je ostal na delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar bi po 54. členu ZDR pogodba o zaposlitvi za določen čas prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, uveljavljati sodno varstvo v skladu s 3. odstavkom 204. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem prvostopenjskega sodišča strinja.

Pravilen pa je tudi zaključek, da je tožnik za kršitev svojih pravic izvedel 10. 1. 2013, ko je prejel obvestilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala in poziv, naj ovrednoti svoje opravljeno delo na projektu v času od 1. 10. 2012 do 10. 1. 2013 zaradi priprave ustrezne pogodbe. 30 - dnevni prekluzivni rok za sodno varstvo je torej začel teči naslednji dan – 11. 1. 2013 in se je iztekel 9. 2. 2013 (sobota) oz. prvi naslednji delovni dan, to je 11. 2. 2013. Stališču tožnika, da 30-dnevni rok teče od dneva, ko je prejel odgovor na zahtevo za izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja z dne 6. 2. 2013, ko je od tožene stranke zahteval izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja (priloga B1), to je od 5. 3. 2013 dalje, ni mogoče pritrditi, ker je za uveljavljanje sodnega varstva odločilna določba 3. odstavka 204. člena ZDR (in ne gre za primer uveljavljanja varstva pravic in sodnega varstva po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR). 30 – dnevni prekluzivni rok iz te določbe pa je bil 4. 4. 2013, ko je bila tožba vložena, že zamujen (ker se je iztekel 11. 2. 2013). Tudi v primeru, da bi se štelo, da je tožnik izvedel za kršitev pravic šele 6. 2. 2013, ko je na zahtevo tožene stranke prenehal z delom pri toženi stranki, bi moral tožbo vložiti v 30 dneh od prenehanja dela, kar pomeni, da bi bil skrajni rok 8. marec 2013. Prekluzivnega roka za sodno varstvo iz citirane določbe 3. odstavka 204. člena ZDR v nobenem primeru, kadar je zaposlitev delavca pri delodajalcu že zaključena (ne glede na to, ali se opravlja v delovnem razmerju ali na drugi podlagi, ki je za delavca sporna), ni mogoče podaljševati s predhodnim uveljavljanjem varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ne pride v poštev.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za ugotovitev, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala dne 30. 9. 2013 ni prenehala, ampak še traja, je torej pravilna in zakonita. Isto pa velja za odločitev v izpodbijani sodbi, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo plač ter stroškov prehrane in prevoza na delo za čas od 1. 10. 2012 do 30. 1. 2014, saj ob dejstvu, da za to obdobje tožniku ni priznan obstoj delovnega razmerja, ni pravne podlage za tovrstne denarne zahtevke. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tožnik pa ima še vedno možnost, glede na to, da je delo na pripravi prijave na razpis za toženo stranko dejansko opravljal, od tožene stranke zahtevati plačilo za opravljeno delo.

Preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino spornega razmerja med strankama (zlasti vprašanje, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za transformacijo pogodbe o zaposlitvi v pogodbo za nedoločen čas po določbi 54. člena ZDR, kar bi bilo predmet presoje v primeru, če ne bi obstajale procesne ovire za meritorno sojenje), pritožbeno sodišče ni presojalo, ker so odločilnega pomena le pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravočasnost vložene tožbe in zavrženje tožbe.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbami 353. člena ter 2. odstavka 365. člena ZPP potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.