Jedro

V obravnavani zadevi gre za specifičen primer, saj se sodno varstvo lastninske pravice v primeru, ko ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, lahko zagotavlja le z institutom ugotovitvene tožbe, ne pa z dajatvenim zahtevkom. Tožeča stranka (denarne) terjatve, ugotovitev katere zahteva sedaj v tem postopku, ni imela, dokler premoženje, ki je bilo predmet izločitvene pravice, stečajna upraviteljica ni prodala. Šele takrat je tožeča stranka pridobila terjatev v skladu s petim odstavkom 299. člena ZFPPIPP. Situacija je podobna kot v primeru spora o terjatvi, nastali pred začetkom stečajnega postopka. V skladu z argumentom a simili ad simile, pa to pomeni, da je za nadaljevanje tega pravdnega postopka potrebno smiselno uporabiti pravilo 301. člena ZFPPIPP. Za uporabo citirane določbe je bistveno zgolj, da je tožeča stranka terjatev prijavila v stečajnem postopku. Kot taka je bila v okviru le-tega tudi preizkušena, pri čemer pa sta poleg tožene stranke to terjatev prerekala tudi oba pritožnika. Ker je bila v zvezi z obstojem predmetne terjatve tožeča stranka napotena na pravdo, je v skladu s petim odstavkom 301. člena ZFPPIPP povsem utemeljeno tožbo razširila tudi na oba pritožnika, ki se razširitvi tožbe ne moreta upreti (šesti odstavek 301. člena ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se pravdni postopek nadaljuje z družbo A. d.o.o. kot drugotoženo stranko in družbo B. d.o.o. kot tretjetoženo stranko.

2. Zoper ta sklep se vsak po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta A. d.o.o. in B. d.o.o., do sedaj stranska intervenienta v postopku. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje njunima pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se subjektivne spremembe tožbe ne dopusti in se predlog tožeče stranke z dne 10. 11. 2022 zavrne oziroma podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Obe priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Na pritožbi sta odgovorili tožeča in tožena stranka. Prva meni, da so pritožbene navedbe neutemeljene, zato naj sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrne. Druga pritožbama pritrjuje in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi. Obe sta priglasili tudi stroška svojih pritožbenih odgovorov.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje se ne strinja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP na katero opozarja pritožba A. d.o.o. Slednja izpostavlja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje odločilo o nadaljevanju prekinjenega postopka, ali o dopustnosti subjektivne spremembe tožbe na pasivni strani. Pojasniti je, da iz izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je odločeno o subjektivni spremembi tožbe na pasivni strani, sam izrek pa je prilagojen smiselni uporabi 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki jo je sodišče obrazložilo v 3. in 4. točki izpodbijanega sklepa.

6. Tudi pritožba B. d.o.o. sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, saj je že v vlogi z dne 22. 11. 2022 nasprotovala predlogu tožeče stranke iz razloga, ker je bil podan preuranjeno, saj enomesečni rok po 301. členu ZFPPIPP še ni potekel, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo.

7. Očitani kršitvi nista podani. Že s tem, ko je sodišče prve stopnje vlogo oziroma predlog tožeče stranke obravnavalo in o njem vsebinsko odločilo, je mogoče sklepati, da ga je štelo za pravočasnega. S sklicevanjem na sodno prakso v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 577/2021 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 181/2016 (pod opombo št. 1) je tudi pojasnilo, da preuranjenega predloga ni mogoče šteti za neobstoječega. S tem je povsem zadostno obrazložilo svojo odločitev v tem delu in se opredelilo do zatrjevanih navedb. Na tem mestu sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tudi sicer jasno obrazložilo razloge svoje odločitve, ki si ne nasprotuje in ni nasprotujoča izreku ter je tako v celoti omogočen pritožbeni preizkus.

8. Bistveno vprašanje obeh pritožb je pravilna uporaba 301. člena ZFPPIPP, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo kot podlago za svojo odločitev. Slednje je namreč sledilo predlogu tožeče stranke in dovolilo nadaljevanje postopka s pritožnikoma kot drugo in tretje toženo stranko. Tožeča stranka je spremenila tožbeni zahtevek tako, da uveljavlja zahtevek na ugotovitev obstoja denarne terjatve za izplačilo denarnega zneska v višini zneska, doseženega s prodajo stvari, na kateri je pred tem obstajala izločitvena pravica, zmanjšan za stroške prodaje. Tožbo je razširila na oba pritožnika, ki sta – poleg tožene stranke – v stečajnem postopku prijavljeno terjatev prerekala.

9. A. d.o.o. naprej pritožbeno izpostavlja, da je v skladu z 20. členom ZFPPIPP terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev ali dopustitev. Ker pa tožeča stranka toži na ugotovitev obstoja lastninske pravice kot stvarne pravice, o uveljavljanju terjatve kot obligacijske pravice ni mogoče govoriti in se zato 301. člen ZFPPIPP ne more uporabiti. Vendar slednje ne drži. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je v stečajnem postopku potrebno prijaviti tudi terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka in ki se plača iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov (četrti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Terjatev za izplačilo denarnega zneska (v višini zneska, doseženega s prodajo stvari, na kateri je pred tem obstajala izločitvena pravica, zmanjšanega za stroške prodaje), ki jo je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku St .../2012, je nastala šele po tem, ko je izločitvena pravica, ki jo je tožeča stranka v stečajnem postopku prvotno uveljavljala, zaradi prodaje prenehala. Res je tožeča stranka prvotno tožila na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, vendar že peti odstavek 299. člena ZFPPIPP določa, da lahko upnik v primeru prodaje predmeta izločitvene pravice zahteva, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s prodajo. Slednje pa nedvomno je terjatev v smislu 20. člena ZFPPIPP in za katero je po prepričanju sodišča druge stopnje mogoče uporabiti 301. člena ZFPPIPP, ne glede na to, da je tožeča stranka prvotno tožila na ugotovitev obstoja lastninske pravice.

10. Oba pritožnika nadalje izpostavljata, da ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 301. člena ZFPPIPP, saj tožeča stranka pravdnega postopka ni začela pred začetkom stečajnega postopka in je tožbo vložila več let kasneje, poleg tega pa tudi postopek ni bil prekinjen na podlagi 4. točke prve odstavka 205. člena ZPP. Posledično se zaradi tega ne more nadaljevati, tožeča stranka pa tudi ni predlagala nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka.1 Nadalje tudi opozarjata, da ni podan zakonski dejanski stan iz 301. člena ZFPPIPP, saj četrti odstavek predmetne določbe predpostavlja transformacijo dajatvenega tožbenega zahtevka v ugotovitveni tožbeni zahtevek oziroma se sedaj uveljavlja nov tožbeni zahtevek, ki je s prvotnim zahtevkom povezan le toliko, da je odločitev o obstoju obligacijske pravice odvisna od vprašanja (gre za predhodno vprašanje), ali je bila tožeča stranka do prodaje nepremičnin njihova lastnica. Tako poleg subjektivne spremembe tožbe podana tudi objektivna sprememba tožbe, česar pa 301. člen ZFPPIPP ne predvideva.

11. Po prepričanju sodišča druge stopnje povzeto za uporabo citirane določbe ni bistveno. V obravnavani zadevi gre za precej specifičen primer, saj se sodno varstvo lastninske pravice v tem primeru, ko ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, lahko zagotavlja le z institutom ugotovitvene tožbe, ne pa z dajatvenim zahtevkom. Tožeča stranka (denarne) terjatve, ugotovitev katere zahteva sedaj v tem postopku, ni imela, dokler premoženje (t. j. nepremičnine), ki je bilo predmet izločitvene pravice, stečajna upraviteljica ni prodala. Šele takrat je tožeča stranka pridobila terjatev v skladu s petim odstavkom 299. člena ZFPPIPP, kar je že pojasnjeno v 9. točki obrazložitve. Situacija je podobna kot v primeru spora o terjatvi, nastali pred začetkom stečajnega postopka. V skladu z argumentom a simili ad simile, pa to pomeni, da je za nadaljevanje tega pravdnega postopka potrebno smiselno uporabiti pravilo 301. člena ZFPPIPP. Za uporabo citirane določbe je tako bistveno zgolj, da je tožeča stranka terjatev prijavila v stečajnem postopku. Kot taka je bila v okviru le-tega tudi preizkušena, pri čemer pa sta poleg tožene stranke to terjatev prerekala tudi oba pritožnika. Ker je bila v zvezi z obstojem predmetne terjatve tožeča stranka napotena na pravdo, je v skladu s petim odstavkom 301. člena ZFPPIPP povsem utemeljeno tožbo razširila tudi na oba pritožnika, ki se razširitvi tožbe ne moreta upreti (šesti odstavek 301. člena ZFPPIPP). Podlago za objektivno spremembo tožbe je imela tožeča stranka v četrtem odstavka 301. člena ZFPPIPP. Tako ne drži zatrjevanje pritožnikov, da bi tožeča stranka morala vložiti novo tožbo v skladu s 300. členom ZFPPIPP.2 Sodišče prve stopnje se je tudi povsem utemeljeno sklicevalo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 253/2016 z dne 7. 12. 2016 kot v bazi sodne prakse edini primerljivi zadevi,3 saj je v citirani zadevi izločitvena pravica tekom pravdnega postopka zaradi prodaje prav tako prenehala, enako pa je tožeča stranka svoj zahtevek tekom postopka iz ugotovitve obstoja lastninske pravice spremenila v zahtevek na ugotovitev obstoja denarne terjatve. Višje sodišče v Ljubljani je v 11. točki obrazložitve citirane odločbe utemeljilo pravilno postopanje v primeru, ki je v bistvenem primerljivo obravnavani zadevi.

12. Obe pritožbi se v primeru potrditve izpodbijane odločbe sklicujeta na pravico do izjave in kontradiktornega postopka oziroma kršitev 22. člena Ustave RS. B. d.o.o. poleg tega še uveljavlja kršitev 5. člena ZPP in meni, da bi bilo potrebno uporabiti določbi 187. člena ZPP in 191. člena ZPP, saj je potrebna njuna privolitev, ker morata pravdo prevzeti v sedanjem stanju in se do posameznih vlog in izvedenskega mnenja nista imela možnosti opredeliti.

13. Kot je bilo že delno pojasnjeno, po določbi 301. člena ZFPPIPP za razširitev tožbe soglasje upnika, na katerega se tožba razširi, ni potrebno. Gre za specialno pravilo, ki drugače ureja razširitev tožbe kot v določbi 187. in 191. člena ZPP. To pa tudi pomeni, da za upnika oziroma za toženo stranko ne velja pravilo, da mora pravdo prevzeti v tistem stanju, v katerem je vstopil vanjo (tretja odstavka 187. in 191. člena ZPP).4 Tako lahko pritožnika še vedno navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, te določbe pa bodo skladno z določbo 286. člena ZPP pravočasne in sodišče prve stopnje jih bo moralo upoštevati. Očitki o kršitvi 22. člena Ustave RS, prav tako 5., 187. in 191. člena ZPP so zato v celoti neutemeljeni, prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi 366. členom ZPP na katerega se je iz teh razlogov in v tem delu sklicevala B. d.o.o. 14. B. d.o.o. v pritožbi še navaja, da tožeča stranka ob vložitvi predloga ni izkazovala pravnega interesa, saj enomesečni rok v času vložitve predloga še ni začel teči in je začel teči šele od objave sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev. Pritožbi je pritrditi, da je pričel rok iz tretjega odstavka 301. člen ZFPPIPP teči šele z objavo sklepa, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani odločilo o pritožbi zoper sklep o preizkusu terjatev. A kot je pojasnjeno v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 181/2016 z dne 1. 2. 2018 na katerega se je pri svoji odločitvi utemeljeno oprlo sodišče prve stopnje, preuranjenega predloga zaradi tega dejstva ni mogoče šteti za neobstoječega. Če je predlog v trenutku odločanja sodišča še vedno ustrezen, ni nikakršnih ovir za to, da sodišče o njem odloči oziroma da nadaljuje postopek tako kot je odločeno v izpodbijanem sklepu.

15. A. d.o.o. ob koncu pritožbe še izpostavlja, da na aktivni strani ne nastopa prava stranka, saj je bil na pravdo napoten tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ki je samostojna pravna oseba in je bilo nanj v skladu z določbami Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij preneseno upravljanje z zemljišči. V potrditev svojih navedb citira tudi sodno prakso, v zvezi s čimer pa je pojasniti, da slednje za preizkus izpodbijanega sklepa ni bistveno. Ali na aktivni strani nastopa prava stranka oziroma ali bi moral biti na aktivni strani kot tožeča stranka udeležen tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, je lahko bistveno zgolj za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

16. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe za odločitev v zvezi z izpodbijanim sklepom. Zaradi opisanega in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

17. Ker izpodbijani sklep ni končni sklep, je pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka odvisna od končnega izida pravde. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o priglašenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V tem delu A. d.o.o. še navaja, da zakonsko predvidenega predloga za nadaljevanje prekinjenega postopka ni mogoče enačiti z objektivno in subjektivno spremembo tožbe, B. d.o.o. pa, da se določba 301. člena ZFPPIPP nanaša na nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka, kjer ostaja predmet spora nespremenjen. 2 Tudi, če bi sledili takšnemu razlogovanju, bi bilo potrebno spremenjeni zahtevek tožeče stranke šteti kot novo tožbo. 3 A. d.o.o. v pritožbi namreč očita, da se je sodišče prve stopnje ni utemeljeno sklicevalo na predmetno zadevo. 4 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 360/2018 z dne 27. 3. 2019.