Jedro

Odvetnica se je zgolj udeležila naroka, na katerem pa se je postopek zaradi prisilne hospitalizacije končal brez izvajanja dokazov in z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ker je bilo sodišče obveščeno, da je bila oseba že pred narokom premeščena na odprti oddelek. Zakonsko predvideni razlogi za vodenje postopka po uradni dolžnosti so s tem odpadli. Postopek se je zaključil brez odvetnikovega običajnega obravnavanja zadeve. Za takšne primere je predvidena uporaba znižanega količnika 0,5 po tarifni številki 3103.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 1. in 4. izreka spremeni tako, da se odvetnici T. P. prizna za stroške zastopanja poleg že priznanih stroškov v znesku 126,36 EUR še dodatni znesek 108,24 EUR, tako da se celotni stroški zastopanja odmerijo na 234,60 EUR.

V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških zastopanja pridržane osebe v postopku sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru. Po uradni dolžnosti postavljeni odvetnici je v točki 1. sklepa priznalo stroške zastopanja v višini 126,36 EUR, v presežku – do priglašenih 429,00 EUR pa je njen zahtevek zavrnilo (točka 4. izreka).

Odvetnica vlaga pritožbo, v kateri izpodbija sklep v zavrnilnem delu. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo tako, da se ji prizna še preostali del priglašenih stroškov v bruto višini 302,64 EUR. Kot napačno graja uporabo tarife pri odmeri nagrade za postopek, ko je sodišče upoštevalo tarifno številko 3101, točka 2 (količnik 0,8) namesto pravilne tarifne številke 3100 in količnika 1,3. Opisuje zahtevnost obravnavanega postopka. Trdi, da dejavnost odvetnika ni omejena le na postavitev enega zahtevka in na prejem odločitve sodišča. Gre za zahteven postopek, ki posega v temeljne človekove pravice. Zato je utemeljena odmera nagrade po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sklicuje se na sodno prakso oziroma primere, v katerih je odločeno na tak način. Napačno je odmerjena tudi nagrada za narok po tarifni številki 3103 (količnik 0,5 od osnove 135,00 EUR) v višini 67,50 EUR, namesto pravilno po tarifni številki 3102 z upoštevanjem količnika 1,2 od osnove 135,00 EUR v višini 162,00, kot je priglasila sama. Zmotno je stališče prvega sodišča, da odvetnica pridržane osebe ni zastopala na naroku, ker je bila ta premeščena. Zapisnik o naroku potrjuje, da je bila na njem prisotna in da je že opravila določena opravila. Sodišče je bilo o premestitvi osebe obveščeno šele po naroku. Tudi sicer se tarifna številka 3103 upošteva le v naštetih primerih. Po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr) sodišče začne postopek po uradni dolžnosti po prejemu obvestila klinike. Obvestila o odpustu ni mogoče šteti kot umik predloga. Napačna je tudi uporaba opombe 3 (5) v tretjem delu tarife. V obravnavani zadevi nagrada ni določena v nespremenljivi vrednosti, pač pa se s pomočjo količnika spreminja glede na vrednost spornega predmeta. Zakonodajalec je predvidel dva načina odmerjanja stroškov postavljenim ali določenim odvetnikom, ki se plačujejo iz proračuna. Za nespremenljive zneske nagrade je predvidel polovično vrednost nagrad. Pri nagradah, ki so določene spremenljivo v obliki količnika od osnove, ki se spreminja glede na vrednost spornega predmeta, pa je v 36. členu ZOdvT določil drugačne – nižje osnove pri količniku 1, kot pri nagradah, ki ne bremenijo proračuna. Odločitev sodišča je napačna, ker je združilo oba načina in odvetniku dvojno zaračunalo nagrado.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavani nepravdni zadevi je bila pritožnica po uradni dolžnosti postavljena za odvetnico pridržani osebi (2. odstavek 61. člena Zakona o duševnem zdravju – ZDZdr). Stroški postopka prisilne hospitalizacije se krijejo iz sredstev sodišča (68.člen ZDZdr). Mednje sodijo tudi stroški postavljenega odvetnika po uradni dolžnosti.

Prvo sodišče jih je odmerilo v okviru podanega stroškovnika pritožnice (na redni št. 9) in 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT – Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ureja odmero nagrade glede na vrednost predmeta, če se izplača iz državnega proračuna. Tako kot je priglasila pritožnica, je upoštevalo vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR (2. odstavek 22. člena ZOdvT) in v zvezi z 36. členom ZOdvT pri količniku 1 upoštevalo nagrado 135,00 EUR, kar za pritožnico ni sporno.

Priznalo ji je 108,00 EUR nagrade po tarifni številki 3101, točka št. 2, za postopek (količnik 0,8 od nagrade 135,00 EUR) in nagrado za narok v višini 67,50 EUR po tarifni številki 3103 ZOdvT (količnik 0,5 od nagrade 135,00 EUR). Skupno nagrado v višini 175,50 EUR je ob uporabi opombe 3 (5) v tretjem delu prepolovilo na 87,75 EUR, odvetnici pa priznalo še pavšal po tarifni številki 6002 (20,00 EUR) in DDV (tarifna številka 6007).

Grajana odločitev o uporabi količnika 0,8 za postopek (tarifna številka 3101 točka 2) je pravilna. V tarifni številki 3101 je med drugim določena znižana nagrada za nepravdni postopek, kadar je v njem postavljen le en zahtevek in sprejeta le ena odločitev sodišča (točka 2). Pritožnica na splošno opisuje obseg dela postavljenega odvetnika v postopku prisilne hospitalizacije, opozarja na njegovo garantno funkcijo oziroma zahtevnost postopka, ker posega v temeljne človekove pravice in meni, da je zaradi navedenih razlogov upravičena do polne nagrade za postopek po tarifni številki 3100, ki je ovrednotena s količnikom 1,3. Morebitnega večjega obsega dela, kot ga določa 2. točka 3101 tarifne številke v pritožbi ne konkretizira. Tega ni storila niti v stroškovniku, zato njenih navedb v zvezi s konkretno zadevo niti ni mogoče preizkusiti.

Po podatkih spisa pa opravljeni obseg dela ni odstopal od običajnega odvetnikovega dela v nepravdnem postopku. Obravnavani postopek teče po uradni dolžnosti. Odvetnik torej v njem niti ne postavlja zahtevkov. V spisu tudi ni podatkov, da bi pritožnica na podano zahtevo za uvedbo postopka podala kakršnokoli pisno vlogo. Opravila, ki naj bi jih po pritožbenem zatrjevanju opravila za pridržano osebo (komunikacija z njo, pregled dokumentacije, svetovanje) so v zadostni meri ovrednotena s količnikom 0,8, splošno predvidenim za nepravdne postopke. Pri odmeri nagrade za nepravdni postopek, kakršen je tudi obravnavani, se nagrada zanj odvetniku praviloma odmeri po 2. točki tarifne številke 3101, ker je njegovo delo omejeno na postavitev enega zahtevka in na prejem odločitve sodišča. Le v primerih, če se ugotovi, da je bil opravljeni obseg odvetnikovega dela večji od običajnega v nepravdnem postopku, se lahko uporabi polna nagrada za postopek po tarifni številki 3100 s količnikom 1,3. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Iz navedenih razlogov se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na drugačne odločitve sodišča v drugih zadevah, ki so, kot že rečeno, odvisne od dejansko ugotovljenih okoliščin vsakega konkretnega primera.

Tudi nagrada za narok je odmerjena pravilno. Po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča, ki imajo oporo v zapisniku na redni številki 3 spisa, se je odvetnica zgolj udeležila naroka, na katerem pa se je postopek končal brez izvajanja dokazov in z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, ker je bilo sodišče obveščeno, da je bila oseba že pred narokom premeščena na odprti oddelek. Zakonsko predvideni razlogi za vodenje postopka po uradni dolžnosti so s tem odpadli. Postopek se je zaključil brez odvetnikovega običajnega obravnavanja zadeve. Za takšne primere je predvidena uporaba znižanega količnika 0,5 po tarifni številki 3103, kar je prvo sodišče v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo. Pritožbene navedbe o zastopanju osebe na naroku namreč nimajo opore v podatkih spisa.

Pritožbi je treba pritrditi le v delu, ko opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri znižanju nagrade za postopek in za narok za polovico s sklicevanjem na opombo 3 (5) tretjega dela Odvetniške tarife. Pravilno je pritožbeno stališče, da se navedeno znižanje uporabi le za tiste nagrade, ki so določene v nespremenljivi vrednosti ali v razponu, ne pa naziranje prvega sodišča, da so na ta način določene tudi nagrade za obravnavani postopek. Nagrade v nespremenljivih zneskih so namreč navedene v podpoglavjih 2.2 za druge postopke, 4.4 za nepravdne postopke po določbah ZGD, 4.5 za zemljiškoknjižne postopke in 4.8 za postopke po določbah zakona, ki ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od teh primerov. Nagrada postavljenega odvetnika je odvisna od vrednosti spornega predmeta. Prvo sodišče jo je ob uporabi 2. odstavka 22. člena ZOdvT ocenilo na 4.000,00 EUR, zaradi izplačila iz proračuna pa ob sicer pravilni uporabi 36. člena istega zakona že ustrezno znižalo na 135,00 EUR. Ponovno znižanje (še po opombi 3 (5) iz tretjega dela ZOdvT) je napačno, ker nagrada za obravnavani postopek ni določena v nespremenljivi vrednosti, kot je zmotno odločilo, ampak v količniku glede na vrednost spornega predmeta, ki je že znižana po 36. členu ZOdvT.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava (opombe 3 (5) iz tretjega dela ZOdvT) je zato pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ustrezno spremenilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnici je priznalo neznižani odmerjeni skupni znesek 175,00 EUR (za postopek 108,00 EUR po tarifni številki 3101 točka 2 – količnik 0,8 od nagrade 135,00 EUR) ter za narok 67,50 EUR po tarifni številki 3103 (količnik 0,5 od nagrade 135,00 EUR), ter pavšalni znesek 20,00 EUR (tarifna številka 6002) in pripadajoči DDV (tarifna številka 6007), v znesku 39,10 EUR, oziroma nagrado v skupni višini 234,60 EUR. Poleg že priznanih stroškov v višini 126,36 EUR, ji je prisodilo še razliko v višini 108,24 EUR.

V preostalem delu (glede uporabe količnika za postopek in količnika za narok) pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).