Jedro

Terjatev, ki naj bo prisojena, mora biti v času sojenja dospela (primerjaj 1. odstavek 311. člena ZPP). Če ni, pa tožbeni zahtevek po materialnem pravu še ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 2., 4. in 5. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (točka 1., 3. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbama se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke I. M. (v nadaljevanju tožnik) proti toženi stranki O. P. in T. P. (v nadaljevanju toženca) zaradi plačila tolarske vrednosti zneska 6.000 DEM s pripadki (točka 1. izreka sodbe), pod točko 2. izreka sodbe je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožencev O. P. in T. P. po nasprotni tožbi proti tožniku I. M. in slednjemu naložilo, da plača O. P. tolarsko vrednost zneska 2.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in enak znesk T. P. Pod točko 3. izreka je višji zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Pod točko 4. in 5. je odločilo o stroških postopka tako, da je tožniku naložilo, da plača tožencema znesek 94.256,00 SIT, tožencema pa, da plačata tožniku znesek 6.900,00 SIT. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija sodbo v 1., 2. 4. in 5. točki izreka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Delno povzema svoje navedbe tekom postopka in trdi, da je tožnik pokojnemu A. P. dal le posojilo in ni imel namena gozda kupiti. Če bi imel pokojni A. P. namen gozd prodati, bi to v času od 9.8.1991 do 20.6.1993 vsekakor tudi storil. Pokojni je vedel, da je najbolje takšno pogodbo pripraviti v odvetniški pisarni. Zato je za isti gozd mesec dni po "dogovoru" naročil izdelavo darilne pogodbe, ki jo je odvetnik Z. S. datiral na 25.9.1999 (očitno 1991). Če bi tožnik in pokojni imela namen skleniti kupoprodajno pogodbo, bi jo dala sestaviti odvetniku. Če ne prej, je takrat bil poučen, da mora podpis na pogodbi oviriti. Pasivnost obeh strank bolj kaže na to, da pri sklepanju pogodbe le ni šlo za prodajno, marveč za posojilno pogodbo. Sporna pogodba ni bila nikoli realizirana, zato ni veljavna. Splošno znano je bilo že ob podpisu pogodbe, da mora biti ta pisna in da mora biti prodajalčev podpis ovirjen. Za veljaven promet gozda bi moral pokojni P. A. po takrat veljavnem Zakonu o kmetijskih zemljiščih dati najprej ponudbo na oglasno desko. Enako obveznost določa tudi 23. člen sedanjega Zakona o kmetijskih zemljiščih. Vsega tega A. P. ni storil. Sporni dogovor nima intabulacijske klavzule. Da je pri dogovoru šlo za posojilo in ne prodajno pogodbo, je moč sklepati tudi iz višine cene prodane površine, ki je bistveno nižja. Sklicuje se na izpovedbo priče D. M., na določbo 66. člena ZOR in trdi, da je šlo za posojilno pogodbo. Tudi če bi sprejeli sporno stališče tožene stranke in sodišča, da sta tožnik in pokojni P. sklenila prodajno pogodbo, je tožnik v tem primeru z izročitvijo zneska 6.000 DEM praktično preplačal celotno kupnino. Ker je dogovor, ki ni bil sklenjen v predpisani obliki, ničen, na ničnost pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je tudi za to potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku (103., 104., 109. člen ZOR). Citira 106. člen ZOR, ki ureja konverzijo. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, to je ugotovitvi, da tožnik in pokojni P. A. nista sklenila prodajne pogodbe in je v tej smeri zapis "dogovora" ničen, podrejeno pa sta ob upoštevanju konverzije sklenila posojilno pogodbo, bi moralo sodišče ugoditi tudi tožbenemu zahtevku za vrnitev posojila in vračila pravdnih stroškov, ki so tudi sicer odmerjeni napačno. Tožena stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu po nasprotni tožbi (točka 3. izreka) in stroškovni odločitvi, kolikor je sodišče zahtevek na plačilo stroškov po tožbi zavrnilo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je na podlagi sklepa o dedovanju II D 945/93 z dne 26.10.1993 in 22.3.1994 sodišče napačno odločilo, da iz njih ne izhaja pravica tožnikov po nasprotni tožbi, da v celoti uveljavlja ta terjatev zoper tožnika. Dediči so si namreč zapuščino razdelili tako, da sta tožnika po nasprotni tožbi prevzela z deležem vsak do 1/2 vse premoženje, tudi 1/4 nepremičnin vložka št. 525 k.o. B. Tudi v zemljiški knjigi sta vpisana vsak do 1/8. Dedinja A. N. je prejela izplačilo svojega dednega deleža v denarju in je v celoti izplačana. Tožena stranka po nasprotni tožbi tožbenemu zahtevku tudi ni nasprotovala iz razlogov pomanjkanja aktivne legitimacije na strani tožnikov po nasprotni tožbi glede celotnega zneska. Ker je sodišče kršilo določbo 7. in 212. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je podan pritožbeni razlog po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tudi odločitev o stroških je napačna. Pritožbi sta delno utemeljeni. Iz dejanskih in pravnih ugotovitvah prvega sodišča izhaja, da sta tožnik I. M. in pokojni A. P. dne 9.8.1991 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bila 1/4 parcele št. 1440/18 - gozd, vpisane v vl. št. 525 k.o. B., in to za kupnino 12.000 DEM, ter da je tožnik del kupnine v znesku 6.000 DEM plačal ob zapisu pogodbe dne 9.8.1991. S tem je odgovorilo na predhodno vprašanje pravne narave sklenjenega dogovora z dne 9.8.1991 in zavrnilo trditev tožeče stranke, da je bila dne 9.8.1991 sklenjena med kupcem in prodajalcem le predpogodba (pri tej trditvi tožnik v pritožbi ne vztraja več) oziroma v zvezi s kasnejšimi trditvami tožnika posojilna pogodba. Z ugotovljenimi dejstvi, ki so posledica preprečljive dokazne ocene prvega sodišča, in ki so pravno pomembna za presojo narave sklenjenega dogovora z dne 9.8.1991, soglaša v celoti tudi sodišče druge stopnje. Tožnik v pritožbi ponavlja svojo trditev, da je pri dogovoru šlo le za posojilo, pri čemer pritožbeni argument, da bi v času od 9.8.1991 do 20.6.1993 prodajalec zadevo sicer uredil, nima nobene teže. Ni povsem jasno, kaj želi povedati tožnik v pritožbi s trditvijo, da je pokojni dal sestaviti darilno pogodbo tudi odvetniku z datumom 25.9.1999 (očitno pravilno 25.9.1991), saj zapis te sicer nepodpisane pogodbe nakazuje prav nasprotno kot poskuša zatrjevati tožnik: potrjuje voljo pogodbenih strank za pridobitev lastninske pravice na idealnem delu pokojnikove gozdne parcele. Če pa želi s tem tožnik trditi, da prodajna pogodba, ker na njej podpis ni overjen, ni veljavna, je takšno njegovo pravno naziranje zmotno. Overitev podpisa namreč ni pogoj za veljavnost pravnega posla, ki je zapisan na sami listini, temveč je samo dokaz, da je pravni posel opravila oseba, katere pravica na podlagi tega posla se omejuje, obremenjuje ali preneha (primerjaj 22. člen Zakona o zemljiški knjigi). Čeprav v podatkih v spisu ni razvidno, ali je bila sklenjena prodajna pogodba realizirana ali ne, to dejstvo, ker je prodajna pogodba konsenzualni kontrakt, na njeno veljavnost nima vpliva. Res je po določbi takrat veljavnega 5. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur.l. SRS št. 19/76), pa tudi po sedanjih predpisih nična pogodba za nepremičnino, ki ni sklenjena v pisni obliki. Vendar dogovor z dne 9.8.1991 je pisen in vsebuje, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, vse bistvene sestavine prodajne pogodbe. Kot novo dejstvo pritožnik v pritožbi zatrjuje, da bi moral A.P. po takrat veljavnem Zakonu o kmetijskih zemljiščih dati najprej ponudbo na oglasno desko. Tudi če bi šlo za dovoljeno novoto, pa je potrebno tožniku odgovoriti, da v času sklenitve pravnega posla (te predpise je potrebno uporabiti) Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. SRS št. 1/79 s spremembami in dopolnitvami do 5/91) za kršitev javne objave prodaje kmetijskih zemljišč ni predpisoval civilne sankcije ničnosti pogodbe, takratni Zakon o gozdovih (Ur. l. SRS, št. 18/85) pa tudi javne objave prodaje ni določal. Končno dejstvo, da v pogodbi ni intabulacijske klavzule, prav tako na njeno veljavnost nima vpliva. Pritožbene navedbe o pretiranosti kupnine in s tem v zvezi trditev, da je s plačilom zneska 6.000 DEM kupnina celo preplačana, niso upoštevne. Če želi s tem tožnik zatrjevati čezmerno prikrajšanje, je namreč potrebno ugotoviti, da zaradi čezmernega prikrajšanja tožnik ni zahteval razveljavitve pravnega posla, da pa je tudi prekluzivni rok za takšen zahtevek že zdavnaj potekel (primerjaj 139. člen ZOR). 66. člen ZOR, ki ga tožnik v pritožbi citira, govori o navideznih pogodbah. S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila volja (celo obeh) pogodbenih strank skleniti prodajno pogodbo, ne more biti govora o navidezni in zato nični pogodbi. Ker tedaj sporna pogodba ni nična, se tožnik na posledice ničnosti in konverzijo (103., 104., 106., 109. člen ZOR) neutemeljeno sklicuje. Tako se pokaže, da je odločitev prvega sodiša (ker prodajna pogodba med strankama tudi ni bila razdrta, razvezana), ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo tolarske vrednosti 6.000 DEM v procesnem, dejanskem in materialno pravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato glede odločitve o glavni stvari (točka 1. izreka sodbe) tožnikovo pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP). Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožencev (točka 2 izreka), ki sta s tožbo zahtevala od tožnika plačilo celotne kupnine - tolarske vrednosti zneska 12.000 DEM. Zavrnilni del sodbe se tedaj nanaša na zavrnjeni zahtevek za plačilo kupnine v znesku 6.000 DEM (tolarska vrednost), ker je bila po ugotovitvi prvega sodišča plačana ob podpisu prodajne pogodbe, in na plačilo tolarske vrednosti zneska 2.000 DEM zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožencev za terjatev tretje dedinje po pokojnem A. P. - A. N., ki je bila razglašena za dedinjo do 1/3. Toženca se pritožujeta sicer proti zavrnilnemu delu v celoti, vendar pritožbe glede zavrnjenega zneska tolarske vrednosti 6.000 DEM ne obrazložita. Ob preizkusu tega izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti in v okviru, ki ga določa 2. odstavek 350. člena ZPP, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev prvo sodišče o plačani kupnini v znesku 6.000 DEM ob podpisu pogodbe z dne 9.8.1991 z zavrnitvijo tega zahtevka materialno pravo uporabilo pravilno, odločitev pa tudi s kakšno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na obstoj katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni obremenjena. Pritrditi je sicer potrebno toženi stranki, da aktivni legitimaciji tožencev kot nasprotnih tožnikov tožnik (toženec po nasprotni tožbi) ni ugovarjal. Toda gre za materialnopravno vprašanje, na katerega pazi sodišče samo, njegova odločitev pa je iz razlogov, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, pravilna. Ni namreč pomembno, da je po razdelitvi zapuščine z dednim dogovorom sporna nepremičnina (1/4 vložka št. 525 k.o. B.) v solasti tožencev in da je prejela dedinja A. N. izplačilo svojega dednega deleža v denarju, pomembno je, da je podedovala 1/3 zapuščine in je tedaj do 1/3 aktivno legitimirana za zapustnikove terjatve. Pač pa ima sodišče druge stopnje, ki mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pomisleke o tem, ali je terjatev tožencev po nasprotni tožbi dospela. O tem sodba nima razlogov oziroma potrebnih dejanskih ugotovitev. Iz dogovora dne 9.8.1991, ki ga sodišče citira v 1. odstavku 10. strani sodbe, namreč izhaja, "dogovorjena in prodana površina gozda je 12.000,00 DEM, kar prejme prodajalec dne 9.8.1991 6.000 DEM, ostalo ob prepisu". V nadaljnjem odstavku citiranega dogovora (priloga A1) pa je zapisano: "prodajalec se zavezuje, da bo uredil meje in vso ostalo dokumentacijo, ki je potrebna za prepis. Takoj po vročitvi teh dokumentov in prepisov sledi ostali del plačila". Zato bo moralo prvo sodišče najprej ugotoviti, kdaj naj bi plačilo ostale kupnine (6.000 DEM) dospelo. Terjatev, ki naj bo prisojena, mora biti v času sojenja namreč dospela (primerjaj 1. odstavek 311. člena ZPP). Če ni, tožbeni zahtevek po materialnem pravu še ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti. V tem delu je tedaj sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 355. člena ZPP. V posledici takšne odločitve je ugodilo tudi pritožbi obeh pravdnih strank glede odločitve o stroških, pri čemer bo moralo prvo sodišče (ob enaki odločitvi) odgovoriti na pritožbene trditve obeh pravdnih strank glede izpodbijane stroškovne odločitve. V ostalem je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških pravdnih strank v zvezi s pritožbama temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.