Jedro

Direktor tožene stranke, ki je bil pooblaščen za podajo odpovedi, se je seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, šele ko so bile prve ustne izjave oz. nepravilnosti iz anonimne prijave preverjene s pregledom dokumentacije.

Postopek pred odpovedjo ni strogo formalni postopek, tako da pravica tožnika do obrambe ni bila kršena, četudi pred odpovedjo pri toženi stranki ni dobil na vpogled originalnih dokumentov oz. listin v zvezi z očitanimi kršitvami.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati dodatek na delovno dobo v višini 1.193,51 EUR bruto, plačati prispevke in davek in izplačati neto znesek, v roku 15 dni od prejema sodbe, po tem datumu pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (1. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za: ° razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2005, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki in na podlagi katere je tožniku dne 4. 1. 2006 prenehalo delovno razmerje (pravilno: pogodba o zaposlitvi) pri toženi stranki; ° ugotovitev, da tožniku 4. 1. 2006 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki; ° vrnitev tožnika nazaj na delo k toženi stranki ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vpis delovne dobe, obračun nadomestila plače za navedeno obdobje v bruto zneskih, kot če bi bil na delu ter plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih mesečnih zneskov od vsakega 19. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec; ° plačilo odškodnine v višini 12.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izdaji prvostopne sodbe do plačila; ° povračilo stroškov postopka (II. točka izreka sodbe); sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tožena stranka pa izpodbija I. in III. točko izreka sodbe (v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških tožene stranke) iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožena stranka pa za to, da bi zavrnilo tudi denarni zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo in spremenilo odločitev o stroških postopka ter del stroškov za izvedenca naložilo v plačilo tožniku. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker zaradi pomanjkljivosti v izreku in razlogih sodbe ni mogoče preizkusiti, ter bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku istega člena ZPP, ker ni uporabilo določbe 212. člena ZPP, po kateri mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevke, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Obstoj navedenih bistvenih kršitev, zlasti bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, utemeljuje z dejstvom, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo naslednjih dejstev: da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi krivičnih in nezakonitih očitkov, da je v službi kradel; da je delodajalec najmanj leto pred „formalno ugotovljenimi kršitvami“ vedel za vsa ravnanja tožnika v zvezi z izdajanjem dobropisov in inventurnih primanjkljajev, pa ni ukrepal, takšno prakso je celo dopuščal oz. jo na skupnih sestankih svetoval poslovodjem, kar je potrdila priča poslovodja R.H.; da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da je izredna odpoved pravočasna, pri čemer je navedlo, da je delodajalec 5. 12. 2005 zvedel za storilca in očitana dejanja (ker je tedaj izdal odločbo o prepovedi opravljanja dela), odpoved pa je bila podana 23. 12. 2005, torej po preteku 15-dnevnega subjektivnega roka; da delodajalec ni dokazal odtujevanja blaga, ker je v spisu listinsko dokazano, da je inventurno stanje usklajeno z dejanskim stanjem v skladu z običajno poslovno prakso pri delodajalcu.

Tožeča stranka graja dokazno oceno in s tem v zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje povzelo izpovedi posameznih prič in neobrazloženo zaključilo, da so govorile resnico, čeprav pri svojih izjavah niso verodostojne in prepričljive, pa tudi svoje izjave so spreminjale. Priča M.A. je povedala, da se je denar za trenažer dal v kuverto, ne ve pa, ali ga je izročila osebno tožniku, kuverta pa se je nesla v pisarno poslovodje, česar druga priča B.S. ni potrdila, saj je trdila, da se je denar neposredno izročil poslovodji v roke pri blagajni, pri čemer nobena od prič ni zatrjevala, da ga je sama osebno izročila tožeči stranki in da tožnik prevzema denarja ni želel podpisati, ali da bi glede na takšno stanje obvestila predpostavljene v centrali v Ljubljani, čeprav naj bi to stanje trajalo celo leto. Absurdno je trditi, da sta se pomočnica poslovodje in vodja oddelka kar celo leto izpostavili v razmerju do svojega delodajalca pri prevzemu gotovine v višini 99.999,00 SIT (za trenažer), saj sta bili obe podpisani kot osebi, ki sta sprejeli blago nazaj in sprejeli izplačilo gotovine na blagajni, nista pa imeli tožnikovega potrdila o prejemu gotovine in sta celo leto o tem molčali. Nobena od prič ni navedla, da jima je poslovodja kakorkoli grozil z odpovedjo ali kaj podobnega. Smiselno enako velja za vse ostale očitke pod obtožbo. V postopku delodajalec tožnika ni seznanil z originalnimi obremenilnimi dokazi, tožniku ni omogočil obrambe in ni raziskal, zakaj so priče šele po enem letu povedale resnico, pri čemer niso bile deležne nobenih groženj. Ni nobenega materialnega dokaza, da je tožnik prejel očitani znesek v roke, razen trditve priče P.P., ki je zainteresirana priča, ki je po tožnikovem odhodu zasedla njegovo delovno mesto in je še vedno zaposlena pri toženi stranki. Če bi izpoved te priče držala, bi moral manjkati ali denar v blagajni ali blago na policah, ničesar od tega pa ni bilo ugotovljeno. Ta priča je potrdila tožnikov zagovor, da so zaposleni lahko kupovali blago po nižji ceni in odpisano blago, plačano pa je bilo z zbiranjem denarja za kavo in sladkor. Priča A.S. na sodišču ni potrdila predhodne izjave pri delodajalcu, da je nesla gotovino v pisarno, povedala pa je, da je izjavo v pisni obliki o izročitvi denarja pri delodajalcu podala zato, da je zaščitila sebe, kar je logično, saj se je očitno zavedala, da brez tožnikovega podpisa lahko ima sama težave pri delodajalcu. Tudi ona ni pojasnila, zakaj o tem ni obvestila nadrejenih, čeprav ni bila deležna nobenih groženj s strani poslovodje. Glede reklamacije loparja Head je priča E.I. potrdila, da bi pri delodajalcu moral obstajati pisni dokaz – reklamacija, ki je delodajalec ni nikoli predložil, ker ga ni. Izpovedi priče B.S., da naj bi ena od sodelavk nesla kuverto v pisarno, M.A., ki je bila pri tem prisotna, ni potrdila, saj ni navedla niti izročanja denarja v pisarni niti pri blagajni. Priča A.S. nikoli ni potrdila, da je gotovino izročala tožniku, je pa povedala, da je za trenažer kmalu po dogodku povedala neposredno predpostavljenemu A.R. na centrali v Ljubljani, kar potrjuje, da je za ravnanje tožnika delodajalec vedel že leto dni prej, kot je trdil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (trenažer se je „zgodil“ 22. 12. 2004). Priča R.J. je potrdila tožnikove navedbe o plačevanju uslug reklamiranja – oglaševanja H. d.o.o. preko radia brez računa, le s podpisom na predračunu. Šlo je za kompenzacijo – plačilo storitev radia za prejem določenega blaga v trgovini. Ta izpoved potrjuje, da tožnik zase nikoli ni prejel očitanega denarja v gotovini.

Glede zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Že samo je ugotovilo, da dobropisov s številkami, kot so označeni v 1. točki obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po kateri se tožniku očita, da blago po izdanih dobropisih ni bilo vrnjeno v trgovino, delodajalec v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni dostavil, sodišču pa jih je dostavil šele po številnih narokih za glavno obravnavo. S tem je bila kršena tožnikova pravica do obrambe, saj se o obremenilnih dokazih ni imel možnosti izjasniti. Če bi bil resničen očitek, da blago ni bilo vrnjeno v trgovino, bi se morali pojaviti inventurni manki blaga po posameznih dobropisih, kar ni bilo tako. V zvezi s 3. točko obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka v postopku izredne odpovedi ni predložila originalov računov in dobavnic za Atletski klub V. in P.V., z izvedbo teh dokazov pa je tožnik želel sodišču dokazati ustaljeno prakso pri izdaji in kasnejšemu plačevanju predračunov. Sporni predračun št. 5152 z dne 28. 10. 2005 (znesek 26.980,00 SIT) ima tri podpise (2x glede izdaje, 1x glede prejema), kar potrjuje, da blaga tožnik ni mogel niti ga ni zadržal zase. V spisu ni niti enega materialnega dokaza o prilaščanju denarja s strani tožnika. Če se je blago reklamiralo, se je vrnilo v prodajalno, stranka pa je prejela vrnjeni denar ali dobropis, reševanje reklamacij pa se je vedno izvršilo ob prisotnosti več oseb. Vsi originali listin bi se morali nahajati pri toženi stranki.

Tožeča stranka v zvezi z izvedenskim mnenjem navaja, da je bilo podano le na podlagi listin v spisu, izvedenec pa ni videl niti enega originalnega dokumenta. Glede zneska 5.998,00 SIT navedba „V.D.“ ni tožnikov podpis, ni materialnega dokaza, da je bil ta znesek na roke izplačan tožniku. Izvedenec se ni opredelil do dopuščenih inventurnih mankov v višini 1 % inventurne razlike, zneski pod obtožbo so manjši od tega sporazumno dogovorjenega manka blaga. Tožnik je med sodnim postopkom pojasnjeval, da bi morala izredna odpoved pri očitku pod točkami 1, 2, 3 obrazložitve vsebovati ugotovljeni inventurni manko, ki bi presegal dogovorjenih 1 %, to je 35.000,00 EUR. Običajna praksa pri toženi stranki je bila takšna, da so poslovodje ravnali enako oz. podobno kot tožnik, kar je potrdila priča R.H., pa tudi A.R., ki je povedal, da so se stanja zalog blaga z njegovim vedenjem usklajevala. Priča R.H. je potrdila, da so se dajali številni popusti pri nakupih, tudi zaposlenim, kar je A.R. vedel, potrdila pa je tudi usklajevanje artiklov na blagajni z minusi ali v plus po napotkih A.R.. Sodišče ni hotelo zaslišati nobene blagajničarke, čeprav niso bili predloženi originalni blagajniški trakovi. Izvedenec je zmotno ugotovil, da so bile prodane vreče z nahrbtniki (bile so vrnjene – gre za znesek 24.999,00 SIT), zmotne so trditve, da je dobropis vnovčen na način, da je bilo blago (hlače) dvignjeno, pa tudi ugotovitve pri prodaji 2 kosov vreč, ker je tudi tu šlo za vračilo blaga. Tudi pri znesku 23.996,00 SIT ne gre za prodajo, temveč za vračilo blaga in izdajo dobropisa.

Glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in premijsko pogodbo, s katero sta se stranki dogovorili, da se mu za primer ugotovljenega inventurnega manka lahko zaračunajo odbitki do maksimalne višine 350.000,00 SIT, je bila dogovorjena možnost nastanka inventurnega manka. Pogodbena koncepcija urejanja specifičnosti delovnega razmerja izključuje protipravnost tožnikovega ravnanja v celoti. Prvostopenjsko sodišče po mnenju tožnika ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, oz. jih ni uporabilo pravilno.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati dodatek na delovno dobo v višini 1.193,51 EUR bruto in mu plačati neto znesek, utemeljilo z navedbo, da tak dodatek ni posebej izkazan na plačilni listi. Svoje obveznosti plačevati ta dodatek tožena stranka ni nikoli zanikala in ga je tožniku redno plačevala, kar nikoli ni bilo sporno, vse do vložitve predmetne tožbe. Dodatek je vključen v sami plači, res pa je, da ni bil posebej izkazan glede na določbo 2. odstavka 4. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri delavcu pripadajo vsi dodatki, predvideni z zakonom in panožno kolektivno pogodbo, ki so zajeti v skupni plači, ki jo prejema tožeča stranka. V tak način izplačevanja in prikazovanja prihodka je tožeča stranka privolila. Tožbeni zahtevek je zato tudi v tem delu v celoti neutemeljen. V stroškovnem delu je sodišče poenostavljeno zaključilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, takšna odločitev pa je napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka je bila prisiljena predlagati tudi sodnega izvedenca, katerega skupni stroški so znašali 1.673,00 EUR, zato, ker je tožeča stranka uveljavljala tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke in zahtevala odškodnino v višini 12.000,00 EUR. Te stroške pa je sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno v celoti naložilo v plačilo toženi stranki.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, kar zlasti velja za očitano absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi tožnik v svoji pritožbi. Izpodbijana sodba je ustrezno, zelo natančno in jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Tožnik obstoj navedene absolutne bistvene kršitve zmotno utemeljuje s trditvami, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo nekaterih pomembnih dejstev, oz. da je odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi (glede pravočasnosti odpovedi, glede krivičnih in nezakonitih očitkov, da je tožnik v službi kradel, glede vprašanja odtujevanja blaga s strani tožnika ipd.), kar v nobenem primeru ne utemeljuje obstoja zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po citirani določbi. S temi navedbami tožnik v bistvu uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, vendar tudi navedena pritožbena razloga nista utemeljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: K pritožbi tožeče stranke: Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi 3. odstavka 81. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kot izhaja iz izredne odpovedi z dne 23. 12. 2005, na podlagi 110. in 111. člena ZDR, zaradi kršitev pogodbe o zaposlitvi ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ter naklepne hude kršitve pogodbe o zaposlitvi ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja oz. hudih kršitev iz hude malomarnosti, to je na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po določbah 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Skladno z 2. odstavkom 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Tožniku se v izredni odpovedi tožene stranke z dne 23. 12. 2005 očita: da je v obdobju med 22. 12. 2004 in 29. 11. 2005 naročil svojim podrejenim delavcem, to je oddelkovodjem in namestnikom oddelkovodij, izdajo dobropisov in dvig gotovine v zneskih, ki so navedeni v odpovedi, pri čemer po izjavah podpisnikov teh listin v H.V. zavedeno blago na dobropisih ni bilo vrnjeno v trgovino, dobropise oz. gotovino pa je prevzel vodja trgovine in njihov nadrejeni V.D., kar izhaja iz listinske dokumentacije in iz izjav zaposlenih tožene stranke (1. točka obrazložitve izredne odpovedi); da je naročil podrejeni delavki računanje blaga oz. izdajo računa št. 8429 z dne 31. 12. 2004 ob 16.58 uri (dve minuti pred zaprtjem trgovine v navedenem letu), po katerem je za blago v skupni vrednosti 201.384,00 SIT dejansko plačal le 12.000,00 SIT, kar je več kot 90 % popust, tak popust pa ni bil dovoljen (2. točka obrazložitve izredne odpovedi); izdal predračun št. 2152 z dne 28. 10. 2005 za blago v znesku 26.980,00 SIT, ki ni bil plačan in je dne 29. 11. 2005 izdal za artikel hlače iz tega predračuna dobropis št. 57145 z dne 29. 11. 2005 v znesku 11.990,00 SIT, s katerim je kupil tri puloverje s 50 % popustom, kar je razvidno iz računa št. 57700 z dne 2. 12. 2005 (3. točka obrazložitve izredne odpovedi).

Tožniku se je v navedeni izredni odpovedi očitalo, da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ter da imajo ta dejanja tudi vse znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka (pravilno: 1. alinee 1. odstavka) 111. člena ZDR in sicer po 1. in 2. odstavku 240. člena KZ (ponareditev oz. uničenje poslovnih listin), po 1. odstavku 245. člena KZ (poneverba), po 1. odstavku 246. člena KZ (neupravičena uporaba) in po 1. odstavku 244. člena KZ (zloraba položaja oz. pravic).

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil zoper tožnika dne 9. 2. 2009 na podlagi kazenske ovadbe družbe H. d.o.o. Ljubljana vložen obtožni predlog zaradi protipravne prilastitve denarja, ki je bil tožniku zaupan v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri dejanju pa je šlo za premoženje majhne vrednosti in si je hotel prilastiti tako vrednost s tem, da je v času od 22. 12. 2004 do 29. 11. 2005 v trgovini H.V. kot vodja trgovine od zaposlenih oddelkovodij in njihovih namestnikov zahteval, da na blagajni za določene izdelke, katerih kodo s ceno in imenom artikla jim je predhodno izročil, opravijo postopek vračila gotovine, prejeti denar iz blagajne pa izročijo njemu in je tako po opravljenih postopkih prejel skupaj 270.288,00 SIT (1.127,89 EUR), ker v primerih, ki so opisani v obtožnem predlogu po računih za zneske, ki so prav tako navedeni v predlogu, ni bila opravljena vrnitev blaga v trgovino H., za ta znesek pa je bila družba oškodovana, s čimer je tožnik storil nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe po 3. v zvezi s 21. odstavkom 209. člena Kazenskega zakonika – 1. V nadaljevanju je bil navedeni obtožni predlog umaknjen s strani okrožnega državnega tožilca, dne 11. 6. 2010 pa je tožena stranka kot oškodovanec kot tožilec prevzela kazenski pregon zoper tožečo stranko.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR o postopku pred odpovedjo, kakor tudi prekluzivne roke, določene v 2. odstavku 110. člena ZDR, zato je pritožbeni ugovor tožnika, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka – direktor tožene stranke – za kršitev in storilca zvedela v času med 5. in 14. 12. 2005, oz. glede na izpoved priče A.R. okrog 10. 12. 2005, ko se je direktor seznanil s konkretnimi očitki, ki temeljijo na posameznih dokumentih, na podlagi katerih je bila sestavljena obdolžitev z dne 14. 12. 2005. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je uprava konec leta 2005 prejela anonimno pismo in telefonski klic o nepravilnostih poslovanja tožeče stranke, temu pa je sledila raziskava nepravilnosti, na katere je bilo opozorjeno v anonimnem pismu in nato še na sestanku z delavci, ki so podali ustne izjave o nepravilnostih pri poslovanju, na katerem je prisostvoval tudi član interne revizije. Prva obdolžitev je bila podana dne 5. 12. 2005.Vsebovala je le očitke tožniku, da je v letu 2005 preko računov študentskih servisov izplačeval denar študentom, ki niso nikoli delali v H.V.. Po preverjanju izjav in dokumentacije pa je sledila druga obdolžitev z dne 14. 12. 2005, ki je vsebovala konkretne očitke kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki so bile predmet izredne odpovedi (izredna odpoved ni zajemala očitka iz obdolžitve z dne 5. 12. 2005, ki se je nanašala na nepravilno zaposlovanje študentov s strani tožnika, zato je sodišče prve stopnje po vsebini sploh ni obravnavalo). Nedvomno se je direktor tožene stranke šele potem, ko so bile prve ustne izjave oz. nepravilnosti iz anonimne prijave preverjene s pregledom dokumentacije seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. izvedel za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka za kršitve zvedela že 5. 12. 2005 ali celo pred tem datumom, kot trdi tožnik v pritožbi. Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, začne teči, ko pristojni organ (zastopnik delodajalca oz. predstojnik državnega organa, ki nastopa v imenu delodajalca in je zato pooblaščen za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in za njeno odpoved) izve za kršitev in storilca. Povsem logično je, da teče subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi od dneva, ko je za kršitve izvedela oseba, ki ima pooblastila za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Katere so te osebe, pa je določeno v ZDR in sicer v 17. in 18. členu. Po 17. členu ZDR sta stranki pogodbe o zaposlitvi delodajalec in delavec. Po 1. odstavku 18. člena ZDR v primeru, če je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali do njega pisno pooblaščena oseba. Ob takšni zakonski ureditvi torej ni odločilno, kdaj je za dejanja tožnika, ki imajo znake kaznivega dejanja in obenem predstavljajo odpovedni razlog, oz. za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti izvedel tožniku neposredno nadrejeni delavec oz. strokovni delavci, ki so zadolženi za spremljanje poslovanja oz. imajo vpogled v poslovanje posameznih enot vsak čas, ker so trgovine med seboj računalniško povezane. Iz tega razloga so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepravočasni in zato nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih tožnik v pritožbi utemeljuje z izpovedjo priče A.S., ki naj bi neposredno predpostavljenemu A.R. na centrali v Ljubljani povedala za sporni trenažer, ki se je „zgodil“ 22. 12. 2004, kar naj bi po tožnikovem mnenju dokazovalo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bila v obravnavanem primeru izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

Tudi sicer so bile spoštovane vse določbe ZDR o postopku pred odpovedjo s strani delodajalca, kakor tudi določbe o obliki in vsebini odpovedi, zlasti določbe 2. odstavka 83. člena ZDR ter 86. in 87. člena ZDR. Tožnik v pritožbi navaja, da tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni z originalnimi obremenilnimi dokazi seznanila tožnika, zato se o njih tožnik ni imel možnosti izjasniti, s tem pa naj bi bila kršena z Ustavo RS zagotovljena pravica do obrambe, vendar so ti pritožbeni očitki neutemeljeni. Tožniku je bila skupaj z vabilom na zagovor (z dne 14. 12. 2005) vročena dopolnitev obdolžitve pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s konkretiziranimi in natančno opisanimi očitki hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, vendar je tožnik podal le pisni zagovor, v katerem se je skliceval na zastaranje kršitev oz. na to, da so potekli prekluzivni roki za izredno odpoved. Sicer pa je le pavšalno trdil, da očitki v dopolnitvi obdolžitve niso resnični in ne zdržijo ne dejanske ne pravne presoje, ni pa se opredelil do očitkov po vsebini. Povabilu na ustni zagovor, ki naj bi se vršil dne 23. 12. 2005 ob 8.30. uri, se tožnik neopravičeno ni odzval, čeprav je v času od prejema vabila do zagovora nedvomno imel dovolj časa za pripravo obrambe. Podal je le pisni zagovor. Ker postopek pred odpovedjo ni strogo formalni postopek, je stališče tožnika, da je pravica do obrambe kršena, če delavec že v postopku pri delodajalcu ne dobi na vpogled originalnih dokumentov oz. listin v zvezi z očitanimi kršitvami, zmotno. Zlasti zato, ker tožnik niti ni trdil, da je od tožene stranke zahteval vpogled v obremenilne dokaze. Dejstvo je, da je bil tožniku omogočen tudi ustni zagovor in bi prav na (ustnem) zagovoru imel vse možnosti zahtevati tudi vpogled v (originalno) dokumentacijo in izjave sodelavcev, na katerih je temeljila predhodna obdolžitev z dne 14. 12. 2005, pa se zagovora ni udeležil. Podani so bili torej pogoji za podajo izredne odpovedi s strani delodajalca brez (ustnega) zagovora tožnika v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožena stranka je izpolnila vse svoje v citiranih določbah ZDR določene obveznosti v postopku pred odpovedjo, tožniku je omogočila zagovor, njegove pravice do obrambe pa nikakor ni kršila.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko presojo zadeve. Tožnik v pritožbi poudarja, da pogodbena koncepcija urejanja specifičnosti delovnega razmerja izključuje protipravnost tožnikovega ravnanja v celoti. Prvostopenjsko sodišče, kot navaja pritožba, ni upoštevalo dejstva, da je bila med strankama dogovorjena možnost nastanka inventurnega manka do maksimalne višine 1%,s pogodbo o zaposlitvi in premijsko pogodbo, s katero sta se stranki dogovorili, da se tožniku za primer ugotovljenega inventurnega manka lahko zaračunajo odbitki. Do tega vprašanja se tudi izvedenec ni opredelil. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pri očitkih pod točkami 1, 2 in 3 obrazložitve bi morala vsebovati inventurne manke, ki bi presegali dogovorjenih 1 %, to je 35.000,00 EUR - ker inventurni manki niso bili ugotovljeni, zlasti ne v taki višini, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po tožnikovem mnenju že iz tega razloga nezakonita. Iz premijske pogodbe za leto 2005 (priloga A10), sklenjene med tožnikom in toženo stranko, izhaja, da gre za dogovor o izplačilu premije za dosežek plana – rezultata vodje trgovine v višini 350.000,00 SIT (izplačujejo se mesečne premije za dosežek mesečnega plana razlike v ceni ob doseženem letnem planu), ter premije za prekoračeni plan za 5 % ali več do maksimalno 350.000,00 SIT. S pogodbo pa so določeni tudi odbitki zaradi inventurne razlike, če je le-ta večja kot 1 % (v % izražena inventurna razlika po bruto prodajnih cenah v primerjavi z bruto prometom) do maksimalno 350.000 SIT. Že iz same premijske pogodbe, ki je očitno povezana s določbami pogodbe o zaposlitvi o izplačilu plač iz naslova delovne uspešnosti, izhaja, da vsebuje le merila za izračun dela plače za nagrajevanje osebne delovne uspešnosti, vključno z odbitki za primer inventurnih mankov, ki presegajo določen odstotek. Nikakor pa iz njene vsebine ni mogoče sklepati, da bi tožniku kot vodji trgovine dovoljevala inventurne primanjkljaje, še manj pa, da bi v primeru očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja, zlasti če imajo znake kaznivih dejanj, izključevale protipravnost. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi povsem neutemeljene. Presoja vsebine premijske pogodbe, na katero se sklicuje tožnik, pa zagotovo ni predmet izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, tako da so tudi pritožbeni očitki, da se o tem izvedenec S.L. ni izjasnil, nesprejemljivi, pa tudi neutemeljeni, saj je izvedenec pojasnil naravo dopustnih inventurnih mankov, ki se pri poslovanju pojavljajo praviloma zaradi zamenjav artiklov ali tatvin, ter pri tem poudaril (kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo), da nikakor ni mogoče šteti v dopustni inventurni primanjkljaj primanjkljaja, ki nastane zaradi kakršnegakoli naklepnega ravnanja odgovornih oseb.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežni dokazni postopek, v katerem je vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in svoje zaključke natančno in podrobno obrazložilo. Pravilno je presodilo, da je tožena stranka tožniku dokazala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki predstavljajo odpovedna razloga po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR. Z ravnanjem tožnika so bila kršena zlasti določila 31. in 35. člena ZDR. Po 1. odstavku 31. člena ZDR mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, v 35. členu istega zakona pa je opredeljena prepoved škodljivega ravnanja – delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. Po 32. členu ZDR pa mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega pa imajo kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki jih je storil tožnik, znake kaznivih dejanj, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje – v tožnikovem ravnanju so podani znaki kaznivih dejanj po 245. členu KZ (kaznivo dejanje poneverbe stori tisti, ki si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti – 1. odstavek), 240. členu KZ (kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin stori, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjeni za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom potrdi takšno knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spis z lažno vsebino – 1. odstavek) ter 244. členu KZ (kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pri tem pa niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja – 1. odstavek).

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, prepričljiva in pravilna. Pritožba le vztraja pri stališčih, zavzetih tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem, in ne navaja nobenih tehtnih argumentov, ki bi kazali na nepravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta dokazana in utemeljena oba odpovedna razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo izpovedim prič – tožnikovih sodelavcev oz. podrejenih delavcev, v katerih ni bistvenih neskladnosti in nasprotij, ki bi zmanjševala njihovo verodostojnost, neskladnosti, ki jih omenja pritožba tožnika, pa niso bistvene (npr. neskladnosti med izpovedmi prič glede okoliščine, kje naj bi se denar izročil tožniku – na blagajni ali v pisarni). Zgolj dejstvo, da je npr. tožnikova sodelavka I.P. po tožnikovem odhodu prevzela zadolžitve na njegovem delovnem mestu vodje trgovine, samo po sebi ne pomeni, da je „zainteresirana“ priča, kot neutemeljeno trdi pritožba, ki s to trditvijo postavlja pod vprašaj resničnost njene izpovedi. Tudi okoliščina, da nobena od prič ni navedla, da jim je poslovodja (tožnik) kakorkoli grozil z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ali kaj podobnega, zaradi česar naj ne bi bilo verjetno, da so ti delavci, zlasti pomočnica poslovodje in vodja oddelka, kar celo leto molčali o nepravilnostih pri poslovanju in se s tem sami izpostavili v razmerju do svojega delodajalca, o nepravilnostih pa niso obvestili predpostavljenih v centrali v Ljubljani, ne vzbuja utemeljenega dvoma v verodostojnost njihovih izpovedi. Sodišče prve stopnje teh okoliščin utemeljeno ni podrobneje raziskovalo. Ni pomembno, ali so tožnikovi sodelavci dopuščali nepravilnosti pri poslovanju, oz. da so na podlagi navodil vodje tudi sami delovali v nasprotju s pravili o poslovanju v trgovini (glede vračanja blaga, dobropisov, izplačil gotovine, popustov ipd.) in o tem daljše obdobje molčali, čeprav ni bilo neposrednih groženj s strani tožnika. Že ob upoštevanju samega položaja podrejenih delavcev (v razmerju do neposredno nadrejenega delavca) ni nič nenavadnega, da podrejeni delavci ravnajo v skladu z nalogom nadrejenega delavca, čeprav se zavedajo, da gre za nepravilno poslovanje, in da ne reagirajo takoj z obveščanjem vodstva oz. uprave, ampak šele po preteku določenega časa, če se nepravilnosti ponavljajo, zlasti če bi lahko bili za nepravilno poslovanje z denarjem ali blagom tudi sami deloma odgovorni. Pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z dokazno oceno izpovedi prič so torej neutemeljene, dejstvo je, da se je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi proti tožniku začel na podlagi obvestila tožniku nadrejenega delavca A.R. ter pisnih izjav njegovih sodelavcev, katerih resničnost so tudi zaslišani kot priče na sodišču potrdili (vsaj v pretežnem delu), pojasnili pa so tudi, kako bi poslovanje moralo potekati. Prvostopenjsko sodišče je izpovedi zaslišanih prič natančno in izčrpno povzelo v razlogih sodbe in nanje utemeljeno oprlo svojo odločitev.

V zvezi s tožnikovo trditvijo, da bi se morali pojaviti inventurni manki blaga po posameznih dobropisih, če bi bil resničen očitek, da blago ni bilo vrnjeno v trgovino ter da ni nobenih materialnih dokazov, da je tožnik prejel očitane zneske v roke, je potrebno upoštevati, da so nepravilni način poslovanja z dobropisi brez vračila blaga oz. izplačila gotovine potrdile številne priče, ki jim je sodišče prve stopnje, kot je že navedeno, utemeljeno verjelo. Iz mnenja sodnega izvedenca za davčno in finančno stroko S.L., univ. dipl. oec. z dne 18. 3. 2009, dopolnitve z dne 18. 6. 2009 ter izpovedi izvedenca na obravnavi (l. št. 221, 245) pa – med drugim – tudi izhaja, da se načeloma primanjkljaj, ki je posledica fiktivnega vračila blaga, pokaže pri izvršenem inventurnem popisu, ker pa gre v poslovanju trgovine za množico transakcij in dogodkov, ki vplivajo na inventurne razlike, ni nujno, da se primanjkljaj iz fiktivnih vračil tudi razbere, zato rezultati inventurnega popisa pri presoji fiktivnega vračila niso merodajni. To pomeni, da so tudi pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene.

Izvedensko mnenje je bilo izdelano jasno, popolno in strokovno, vsebuje pa odgovore na vsa sporna vprašanja v zvezi s poslovanjem in nepravilnostmi, ki so predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je predstavljalo ustrezno podlago za odločitev sodišča v obravnavani zadevi, zlasti ker je sodni izvedenec glede na pripombe tožnika v pisni obliki in na zaslišanju na obravnavi podal ustrezne dopolnitve izvedenskega mnenja. Pritožba v zvezi z izvedenskim mnenjem izpostavlja, da je bilo podano le na podlagi listin v spisu in da izvedenec ni videl niti enega originalnega dokumenta, ter da niso bili predloženi originalni blagajniški trakovi, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. S tem v zvezi je namreč izvedenec pojasnil, da pregled blagajniških trakov za posamezne dneve (npr. za dan 22. 12. 2004 – vračilo trenažerja, izdaja dobropisa ter izplačilo gotovine na podlagi dobropisa tožniku) ni bil potreben. Pregledal oz. prekontroliral je izpise računov, ki so bili predloženi s strani tožene stranke – zaporedne številke računov so si sledile, kar pomeni, da so izpisi računov vsebinsko enaki kot sam blagajniški trak na določen dan oz. da izpisi računov izkazujejo enako dejansko stanje kot sam trak (zaslišanje sodnega izvedenca – l. št. 246). Zato tudi zaslišanje blagajničark, ki jih sodišče po tožnikovem mnenju neupravičeno ni hotelo zaslišati, ne bi v ničemer prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je bilo ugotovljeno popolno in pravilno.

Pritrditi je potrebno presoji prvostopenjskega sodišča, da so tožniku dokazane vse očitane hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja po 1., 2. in 3. točki obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer: nezakonito poslovanje med 22. 12. 2004 in 29. 11. 2005, ki se nanaša na izdajo dobropisov in dvig gotovine, pri čemer zavedeno blago na dobropisih ni bilo vrnjeno v trgovino, dobropise in gotovino pa je prevzel tožnik kot vodja trgovine, kršitev v zvezi z izdajo računa 8429 z dne 31. 12. 2004, ki jo je tožnik naročil podrejeni delavki in po katerem je za blago v vrednosti 201.384,00 SIT dejansko plačal le 12.000,00 SIT, kar pomeni, da je bilo kupljeno z več kot 90 % popustom, kar ni bilo dovoljeno ter kršitev v zvezi z vnovčenjem dobropisa št. 57145 z dne 29. 11. 2005 v znesku 11.990,00 SIT za nakup treh puloverjev s 50 % popustom. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje, kot jih je natančno navedlo v sodbi, glede posameznih očitanih kršitev, pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izdajanje fiktivnih dobropisov in dokumentov glede vračila blaga v primeru, ko blago ni bilo vrnjeno v trgovino, predstavlja ponarejeno oz. lažno listino, ker ne izkazuje dejanskega stanja, kar ima znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin, izplačila gotovine tožniku na podlagi takšnih listin iz blagajne pa predstavljajo nedopustno ravnanje z znaki kaznivega dejanja poneverbe oz. zlorabe položaja in pravic. Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi, da je bila tožena stranka oškodovana tudi v primeru nakupa (vnovčenja dobropisov) blaga s popusti, ki so presegali običajne popuste, ki so se lahko odobravali v trgovini (v določenem obsegu tudi s strani vodje trgovine), kar velja zlasti za popuste, ki so presegali 50 ali celo 90 %. Nobenega dvoma pa tudi ni, upoštevajoč vse izvedene dokaze, zlasti tudi mnenje sodnega izvedenca, da poslovanje na način, kot je razviden iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nikakor ni bilo v skladu s predpisi niti z navodili delodajalca, tudi če bi držale trditve tožnika, da si ni ničesar prilastil in da je na opisane načine, s pisanjem dobropisov na podlagi njegovega naloga, le usklajeval zaloge v trgovini. Sodni izvedenec je namreč izrecno navedel, da je prilagajanje knjižnega stanja zalog dejanskemu stanju na podlagi fiktivnih oz. krivih listin, to je dobropisov ali novih računov, v nasprotju z računovodskimi standardi, ker prikriva dejansko stanje, opisal pa je tudi, kako bi moralo poslovanje potekati, zlasti tudi, kako mora pravilno potekati postopek vračila denarja ali izdaje dobropisa zaradi vrnitve blaga. Sodišče prve stopnje, upoštevajoč rezultat celotnega dokaznega postopka, utemeljeno ni verjelo tožniku, da je ravnal le tako, kot je bila običajna praksa pri toženi stranki in da so vsi poslovodje ravnali podobno (z vednostjo nadrejenih delavcev) – vsi postopki, ki so se izvajali na blagajni in se tožniku očitajo kot kršitev, naj bi se izvajali le zato, da so se stanja zalog v računalniku uskladila z dejanskim stanjem blaga v trgovini, ker je prihajalo do napak in nepravilnega stanja zalog artiklov v trgovini zaradi napačnih označb kod in cen na artiklih, usklajevanje zalog pa naj bi bilo potrebno zato, da je poslovanje lahko potekalo nemoteno. Četudi bi bilo nepravilno poslovanje res prisotno tudi v drugih poslovalnicah tožene stranke, pa to ne zmanjšuje odgovornosti tožnika, ki je že glede na svoj položaj kot poslovodja trgovine imel večja pooblastila kot njegovi podrejeni in posebne zadolžitve v zvezi z nadzorom nad zakonitim poslovanjem v trgovini. Kot vodja trgovine bi moral vsako nepravilno ravnanje preprečevati, ne pa da je sam huje kršil pogodbene in druge delovne obveznosti.

V obravnavanem primeru so torej obstajali utemeljeni odpovedni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe navedlo tudi vse relevantne okoliščine, ki dokazujejo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Pri tem je potrebno izpostaviti, da je posebno v primeru, kadar gre za vodstvenega delavca, izjemnega pomena zaupanje med delodajalcem in delavcem, ki je nedvomno porušeno, kadar gre za večkratne in ponavljajoče se kršitve v zvezi s poslovanjem, za katerega pravilnost in zakonitost bi moral skrbeti prav tožnik kot vodja trgovine v okviru svojih pooblastil in zadolžitev. Ti razlogi so zadosten dokaz, da je tudi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz citirane določbe 1. odstavka 110. člena ZDR izpolnjen. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njeno razveljavitev in v povezavi s takšno odločitvijo tudi reintegracijski, reparacijski in odškodninski zahtevek.

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke, ki izpodbija odločitev v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.193,51 EUR bruto iz naslova dodatka na delovno dobo, oz. po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku ta dodatek izplačala, saj na plačilnih listah ni posebej izkazan. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da se določba 2. odstavka 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2003, v kateri je določeno, da poleg osnovne plače pripadajo delavcu dodatki v skladu z zakonom in panožno kolektivno pogodbo, ki se ne izkazujejo kot poseben dodatek iz razloga, ker so pogoji dela, v katerih se delo opravlja, že upoštevani v vrednotenju in zajeti v plači tipičnega dela, ne nanaša na dodatek za delovno dobo, ampak na druge dodatke, to je dodatke za posebne obremenitve (citirano pogodbeno določilo je le povzetek 4. odstavka 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti – SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami in dopolnitvami, ki je v spornem obdobju še veljala). Skladno z določbo 129. člena ZDR delavcu pripada dodatek za delovno dobo, višina dodatka za delovno dobo pa se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Dodatek za delovno dobo pripada delavcu v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, kot izhaja iz 47. člena SKPgd. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku pripadajoči dodatek za delovno dobo v spornem obdobju izplačala, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu s citiranimi določbami zakona in kolektivne pogodbe, pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi pa so neutemeljene.

Tožena stranka tudi odločitev o stroških postopka izpodbija neutemeljeno, saj je pravilna in v skladu z zakonom odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Temelji na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1 (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami), po kateri v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Tožena stranka tudi v sodnem postopku, v katerem se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, v skladu z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je tudi predlagala dokaz z izvedencem finančne stroke. Ker je bil izvedenec postavljen za to, da poda izvedensko mnenje v z določenimi vprašanji, ki jih je bilo potrebno razčistiti v zvezi s poslovanjem v trgovini oz. očitki, ki so bili predmet izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku, gre za stroške, ki jih krije tožena stranka sama (delodajalec). Povsem neutemeljene so pritožbene trditve, da naj bi sodišče neutemeljeno v celoti naložilo plačilo stroškov za sodnega izvedenca toženi stranki, ker naj bi bila tožena stranka ta dokaz „prisiljena“ predlagati zato, ker je tožeča stranka uveljavljala tudi odškodnino od tožene stranke v višini 12.000,00 EUR. Izvedensko mnenje nima nobene zveze z odškodninskim zahtevkom, postavljenim za primer, če bi sodišče presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je povsem pravilno presodilo, da v zvezi s tem zahtevkom oz. denarnim zahtevkom (s katerim je tožnik uspel) niso nastali nobeni posebni stroški niti na narokih niti z vlaganjem posebnih vlog z obrazložitvami in je tudi iz tega razloga odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).