Jedro

Za določitev obsega škode oziroma višine odškodnine ni relevantno, koliko ur je imel tožnik delovne obveznosti na dan, ko naj bi bil prost. Odškodnina se ne določa na način, kot se zavzema pritožba, glede na ugotovljeni čas kršitve tedenskega počitka. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo, ki je vojakom nastala zaradi kršitve pravice do enega prostega dneva na teden. Tožniku je v času misije pripadal tedenski počitek v trajanju 23 dni. Ker mu ta ni bil zagotovljen, mu pripada odškodnina za 23 dni. Pritožba zmotno uveljavlja, da je tožnik lahko upravičen kvečjemu do odškodnine v vrednosti 23 ur. Osnova za izračun odškodnine je plača, ki jo je tožnik prejemal na misiji. Odškodnina za posamezen dan je v vrednosti 8 ur, upoštevaje povprečno mesečno obveznost v višini 174 ur.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati 3.113,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 1.843,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.193,92 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom toženki naložilo, da je dolžna tožniku v roku osmih dni plačati še sodno takso v višini 140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper I. In II. točko izreka sodbe in posledično zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je imel tožnik delo organizirano tako, da ni mogel koristiti tedenskega počitka, ker je imel vsak dan, tudi ob sobotah in nedeljah, določene delovne naloge. Sledilo mu je, da je moral vsak dan (tričetrt ure) skrbeti za ustrezno usposobljenost vozila A., ter da je imel vsak dan obvezne sestanke. Moralo bi upoštevali evidence obremenjenosti. Zaključki sodišča so zmotni, ker je spregledalo, čemu je namenjen tedenski počitek – oddihu, regeneraciji. Vsa opravila ne pomenijo posega v pravico do počitka. Tudi če bi držalo, da je moral tožnik vsak dan, torej tudi na predvideni prosti dan, skrbeti za vozilo A., to ne bi pomenilo kršitve tedenskega počitka, ne bi moglo vplivati na tožnikovo regeneracijo. Vizualni pregled vozila, pregled motorja, olje, vitreks, zavorna tekočina, pregled delovanja luči, pregled mehanskih sklopov, čistoča vozila, stanje pnevmatik, polnjenost z vodo, delovanje zvez in tankanje goriva so opravila, ki ne terjajo fizičnega oziroma psihičnega napora, sploh če gre za čas slabe ure. Sodišče je zmotno ocenilo, da iz izpovedi prič izhaja to vsakodnevno delo. Glede sestankov je poveljnik oddelka B.B., tožniku prvi nadrejeni, izpovedal, da je vsak dan med deveto in deseto uro zvečer sklical sestanek oddelka, na katerem jim je predal informacije. Šlo je za kratka informiranja, neformalne sestanke o delu za naslednji dan, ni šlo za delovno obveznost. Dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan bi lahko pomenilo kršitev, če bi šlo za formalne, posebej organizirane in obvezne sestanke, za kar pa ni šlo. Napačen je zaključek sodišča, da je moral tožnik po sestankih pripraviti še opremo za nalogo naslednjega dne. Dokazna ocena sodišča je površna. Sodišče je tožniku dejansko dosodilo odškodnino, kot če bi na dan, na katerega bi moral biti prost, dejansko opravljal delo 8 ur, pa je šlo le za slabo uro aktivnosti. Zato bi moral biti upravičen kvečjemu do odškodnine v višini 23 ur. Tožnik ni dokazal kolikšna premoženjska škoda mu je nastala. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, pri čemer je odločilni razlog za ugotovitev kršene pravice do tedenskega počitka v tožnikovi skrbi za vozilo A. – oklepnik (Pdp 325/2020).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo prvega odstavka 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki dajeta delavcu v obdobju sedmih zaporednih dni pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Pravilno je upoštevalo, da drugi odstavek 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) pravice do tedenskega počitka ne izključuje, ter nadalje upoštevalo določbe toženkinega Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini.

7. Na podlagi takšnih izhodišč je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka tožniku v času napotitve na opravljanje vojaške službe na Kosovo v obdobju od 29. 4. 2015 do 31. 10. 2015 v vsakokratnem obdobju 7 zaporednih dni (23 x) ni zagotovila izrabe tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

8. Bistvena lastnost tedenskega počitka je ravno njegova neprekinjenost, tako da je stališče toženke, da prekinitev počitka z delovnimi obveznostmi v trajanju cca. ene ure ne more pomeniti kršitve pravice do tedenskega počitka, zmotno. S tem v zvezi tudi ni pomembno, ali je ob takšnih prekinitvah pripadniku zagotovljena regeneracija, saj to ni odločilno za presojo zagotavljanja pravice do tedenskega počitka. Enako velja za pritožbene navedbe v smeri, da je šlo za opravila, ki ne terjajo fizičnega oziroma psihičnega napora (vizualni pregled vozila, pregled motorja, olje, vitreks, zavorna tekočina, pregled delovanja luči, pregled mehanskih sklopov, čistoča vozila, stanje pnevmatik, polnjenost z vodo, delovanje zvez in tankanje goriva), sploh če gre za čas slabe ure.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno dokazno oceno, na kateri temelji bistven zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik vsak dan, torej tudi na dneve, ki naj bi bili po evidencah toženke prost, delovne obveznosti, ki pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka. Med temi je bila (poleg sestankov, po katerih je moral tožnik še pripraviti opremo v zvezi z nalogo naslednjega dne) odločilna skrb za ustrezno pripravljenost vozila A.. Ni bistveno, katera opravila točno je zajemala ta naloga, bolj pomembno je njeno trajanje - tričetrt ure, saj gre za obsežnejši pregled kot pri osebnemu vozilu. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno izpovedi glede izvajanja te tožnikove naloge, glede česar je sodišče pravilno izpostavilo, da je tako izpovedal tudi tožnikov prvi nadrejeni (B.B.), ki je najbolj seznanjen s tožnikovim delom, saj mu je tudi odrejal naloge glede na hierarhijo poveljevanja v vojski. Sicer pa so tožnikovo skrb za vozilo potrdile tudi priče C.C., D.D. in E.E.. Četudi je slednji izpovedal, da se je vozilo pregledalo le pred uporabo, pa je sodišče ob upoštevanju izpovedi ostalih utemeljeno zaključilo, da je šlo za tožnikovo vsakodnevno obveznost. 10. Za določitev obsega škode oziroma višine odškodnine ni relevantno, koliko ur je imel tožnik delovne obveznosti na dan, ko naj bi bil prost. Odškodnina se ne določa na način, kot se zavzema pritožba, glede na ugotovljeni čas kršitve tedenskega počitka. Gre za odškodnino za premoženjsko škodo, ki je vojakom nastala zaradi kršitve pravice do enega prostega dneva na teden. Tožniku je v času misije pripadal tedenski počitek v trajanju 23 dni. Ker mu ta ni bil zagotovljen, mu pripada odškodnina za 23 dni. Pritožba zmotno uveljavlja, da je tožnik lahko upravičen kvečjemu do odškodnine v vrednosti 23 ur. Osnova za izračun odškodnine je plača, ki jo je tožnik prejemal na misiji. Odškodnina za posamezen dan je v vrednosti 8 ur, upoštevaje povprečno mesečno obveznost v višini 174 ur.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP) in posledično še sklep o povračilu sodne takse (2. točka 365. člena ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).