Jedro

Ker je pri tožnici ob izkazani fiksirani torakalni kifozi, bolečinah v vratu in križu podana 30 % telesna okvara, ki je posledica bolezni, nima pravice do invalidnine. Pravico do invalidnine po ZPIZ-1 je bilo mogoče priznati le, če je telesna okvara, ki je bila posledica poškodbe izven dela ali bolezni, znašala najmanj 50 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka tožnice bremenijo proračunska sredstva sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 22. 2. 2012 in št. ... z dne 25. 11. 2011, ugotovitev telesne okvare najmanj 50 % od 17. 11. 2011 dalje, priznanje pravice do invalidnine ter povrnitev stroškov postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščeni odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se, da je sodba oprta na mnenje in izpoved sodnega izvedenca dr. A.A., ki je ugotovil telesno okvaro od 22. 2. 2012 dalje v višini 30 % zaradi rigidne torakalne kifoze, se v izpovedi osredotočil na Schobrov znak, kar naj bi bila najbolj objektivna ocena gibljivosti segmenta, ki znaša 10/13 cm. Izpostavlja izvedenčevo ustno pojasnilo, po katerem popolna izguba funkcije dinamičnega segmenta lumbalnega dela hrbtenice po Schobrovem znaku pomeni 10/10. Meni, da bi moral izvedenec to oceno verificirati z rentgenskim posnetkom, česar ni storil. Naredil je primerjavo z RTG posnetkom iz leta 2009, ki naj bi bil okrnjen. Ni znal pojasniti, zakaj je dr. B.B. v izvidu dne 17. 5. 2011 zapisal, da svetuje eventualno določitev telesne okvare. Prav zato je bil predlagan dokaz z njegovim zaslišanjem, ki ga je sodišče zavrnilo. Tako je zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj ni zaslišalo dr. B.B. in ni upoštevalo načela iskanja materialne resnice.

Uveljavlja kršitev 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga in posledično kršitev 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker se sodbe s pavšalno zavrnitvijo dokaznih predlogov ne da preizkusiti. Podana je tudi kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 1. odst. 247. člena, 2. in 6. točke 70. člena ZPP zaradi neizločitve izvedenca, kar lahko vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pogodbeno delo za nasprotno stranko predstavlja absolutni razlog za izločitev izvedenca je po 2. točki 70. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do uveljavljenih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), ne do relativne bistvene kršitve iz 1. odst. istega člena ZPP, ki bi lahko kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K zatrjevanim bistvenim kršitvam procesnega prava:

5. Bistvena kršitev procesnega prava iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Torej če je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni oz. sami s seboj v nasprotju. Dokazna predloga z zaslišanjem dr. B.B. kot priče in tožnice kot stranke v postopku, sta po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno kot nepotrebna zavrnjena, zato izpodbijani sodbi s tega vidika ni mogoče očitati, da o tem nima razlogov.

6. V okoliščinah konkretnega primera ni kršeno načelo kontradiktornosti. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 8. tč. 2. odstavka 339 člena ZPP, niti ni kršena pravica do poštenega sojenja. Stranka nima neomejene pravice do izvajanja dokazov. Pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Ni dolžno izvesti neprimernih ali nepotrebnih dokazov. Ker izpoved tožnice ne bi predstavljala primernega dokaznega sredstva za ugotavljanje obstoja ali neobstoja telesne okvare (TO), je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnjen. Enako velja za predlagano zaslišanje dr. B.B. kot priče. Ob oceni sodišča, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno z že izvedenimi dokazi, je bil tudi ta dokazni predlog kot nepotreben utemeljeno zavrnjen. Sicer pa pritožba ne pojasni, kaj bi bilo lahko z zaslišanjem navedene priče sploh še razjasnjeno. Specialist dr. B.B. je namreč na poziv sodišča pisno izjavil, da je od pregleda, ko je svetoval oceno TO minilo več kot 4 leta, da zato ne more podati „mnenja o telesni okvari“ in svetoval, da ga poda pristojna komisija. Tudi sicer iz njegovega izvida z dne 17. 5. 2011 med drugim izhaja le, da je v tožničinem statusu ugotovljena napeta in občutljiva vratna muskulatura brez nevroloških izpadov zgornjih okončin, občutljiva ledvena hrbtenica brez nevroloških izpadov na spodnjih okončinah ter ob dg. cervikalgija in lumbalgija svetovana ocena na invalidski komisiji zaradi eventualne določitve TO. Takšno, povsem pavšalno priporočilo lečečega specialista, pa seveda v ničemer ne nakazuje na obstoj višje ali dodatne TO, od že ugotovljene. Ne predstavlja nikakršne objektivizirane strokovno medicinske podlage za ugotovitev višje ali dodatne TO. Dokaz z zaslišanjem dr. B.B. je bil zato utemeljeno zavrnjen.

7. V predmetni zadevi končno ni mogoče uspešno uveljaviti niti relativne bistvene kršitve iz 1. odst. 339. člena ZPP, ker izvedenec dr. A.A. ni bil izločen. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje dr. A.A. za sodnega izvedenca postavilo na predlog tožničine kvalificirane pooblaščenke (podanem na glavni obravnavi 13. 11. 2015 - list. št. 45). Izločitev izvedenca ni bila zahtevana niti na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 5. 5. 2016, ko je bil neposredno zaslišan. Iz obravnavnega zapisnika je sicer razvidno vprašanje izvedencu, če je kdaj pogodbeno sodeloval s toženo stranko in njegov pritrdilen odgovor. Vendar niti tedaj izločitev ni bila zahtevana.

Izločitev sodnega izvedenca je sicer mogoča iz istih razlogov, kot izločitev sodnika. Torej tudi iz razloga po 2. točki 70. člena ZPP. Vendar mora v skladu z 2. odst. 72. člena ZPP stranka izločitev sodnega izvedenca zahtevati takoj, ko izve, da je podan izločitveni razlog, najpozneje pa do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V obravnavani zadevi ni bilo postopano v skladu z navedenim določilom ZPP, niti pred zaključkom glavne obravnave ni bila uveljavljana kršitev v smislu 286. b člena ZPP, zato mora pritožba tudi v tej smeri ostati neuspešna.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Ker je bila zahteva za priznanje pravice do invalidnine za TO v predsodnem postopku vložena 17. 11. 2011, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v tedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1). TO je po definiciji iz 143. člena ZPIZ-1 podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večji napor pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste in stopnje TO se ugotavljajo po Samoupravnem sporazumu o seznamu TO(3) (Seznam TO). Vendar je pravico do invalidnine v skladu z 2. alinejo 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1 mogoče priznati le, če TO, ki so posledica poškodbe izven dela ali bolezni, znašajo najmanj 50 % ali več. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

9. V sodno izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. (list. št. 48 - 50) je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da razen 30 % TO po VIII točki 1b Seznama TO zaradi rigidne torakalne kifoze, pri tožnici ni izgub, poškodovanosti ali znatnejše onesposobljenosti posameznih organov ali delov telesa, da bi bilo mogoče ugotoviti še kakšno drugo ali višjo stopnjo TO.

Na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda, je bila ugotovljena primerna gibljivost vratne hrbtenice v vseh smereh. Razen 30 % TO zaradi rigidnosti torakalne kifoze kot posledice stanja po Scheuermanovi bolezni, izkazanim z izvidom kliničnega pregleda pri katerem Schobrov znak znaša 10/13 in RTG posnetka, ni nobene druge TO. Ugotovljeno je, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo funkcije dinamičnega vertebralnega segmenta ledvene hrbtenice. Po izvidu RTG z dne 28. 9 2009 znaša na stranskem posnetku ledvenega segmenta v maksimalni fleksiji in ekstenziji obseg giba 40 %, intervertebralni prostori pa so primerno široki. Izvedenec ni našel drugih omejitev, funkcionalnih motenj ali anatomskih deficitov. V pisnem mnenju in ustno na glavni obravnavi je pojasnil, da zdravstvene težave, ki se kažejo kot bolečinski sindrom, sodijo v sklop somatoformnih motenj. Gre za bolečino, pri kateri ni mogoče najti medicinske razlage, saj se določene motnje projicirajo v različne regije telesa, predvsem v hrbtenico, v velike sklepe ali prebavne organe. Somatomorfna motnja pomeni izrazito psihogeno komponento, ki sicer ne izključuje obstoja bolečin, zato se takšne bolnike obravnava kompleksno. Torej tudi psihiatrično, kar je bilo tožnici celo svetovano.

10. Sodno izvedensko mnenje, ki je prepričljivo obrazloženo s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj tako le še dodatno potrjuje oceni izvedenskih organov tožene stranke. Torej mnenji IK I z dne 17. 11. 2011 in IK II z dne 20. 2. 2011, po katerih je pri tožnici ob izkazani fiksirani torakalni kifozi, bolečinah v vratu in križu podana le 30 % TO po poglavju VIII. točka 1b. Ob tako razčiščenem dejanskem stanju pritožbeno vztrajanje na višji stopnji TO, ni utemeljeno. Ne more biti upoštevna niti pritožbena navedba, da bi moral sodni izvedenec oceno verificirati z novimi RTG posnetki, ki bi jih moral izvesti. Diagnostične preiskave namreč niso predmet sodnega izvedenstva. Tudi sicer je v sodno socialnem sporu mogoče upoštevati le listinsko medicinsko dokumentacijo, ki je obstajala, oz. bila izdana do konca predsodnega upravnega postopka. Presoja se namreč pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, izkazanega do izdaje drugostopenjske dokončne odločbe.

Odločitev pritožbenega sodišča

11. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je potrebno zaključiti, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno razčiščenem dejanskem stanju pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni upravni odločbi povsem zakoniti. Tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev najmanj 50 % TO in priznanje pravice do invalidnine od 17. 11. 2011 dalje, je stroškovno utemeljeno zavrnilo. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov tudi pritožba ne more biti uspešna.

Zaradi obrazloženega, in ko preostale pritožbene navedbe, od sklicevanja na načelo materialne resnice in nekatere druge v okoliščinah konkretnega primera za pritožbeno rešitev niso odločilne, in se zato do njih ni potrebno posebej niti opredeljevati, je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da priglašeni stroški za zastopanje pritožnice po pooblaščeni odvetnici na podlagi odločbe BPP št. 339/2016 z dne 5. 7. 2016 bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega sodišča. O njih je pristojna odločati strokovna služba za brezplačno pravno pomoč prvostopenjskega sodišča. (1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami.

(3) Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89.