Jedro

Tožeča stranka je preko hčerke prenesla na toženca znesek 1.000.000,00 SIT z namenom, da slednji uredi popravilo strehe na hiši, v kateri sta pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu. Gre za kombinacijo darila z naročilom (pri čemer naročilo učinkuje kot pogoj). Naročilo ni bilo izpolnjeno iz razlogov, za katere je odgovorna tožeča stranka. Pri tožencu še vedno podan namen za izvršitev popravila strehe in je zato tožbeni zahtevek za vrnitev izročenega denarja neutemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek tožnice, naj ji toženec plača znesek 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2002 dalje zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 181.728,00 SIT pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka in 51.836,40 SIT stroškov pritožbenega postopka, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2002 dalje do plačila, če v roku nadaljnjih dveh mesecev ta znesek ne vloži v obnovo strehe na hiši R.. Tožencu je še naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 13.555,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče prišlo do zaključka, da je med tožnico in tožencem prišlo do sklenitve in realizacije ustne darilne pogodbe z elementi pogodbe o naročilu. Tožencu je bil namreč izročen znesek 1.000.000,00 SIT s posebnim motivom za namene popravila dotrajane strehe na hiši, v kateri sta pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu. Po sklenitvi pogodbe je prišlo do poslabšanja medsebojnih odnosov med strankama, zaradi česar naročilo ni bilo izvršeno. Ker rok za popravilo strehe ni bil postavljen, toženec pa je še vedno izkazoval pripravljenost popravilo izvršiti, je sodišče odločilo, da bi bilo nepravično naložiti mu vračilo spornega denarnega zneska, ne da bi se mu določil rok, v katerem mora upravičiti namen prejetega denarja. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je tožencu omogočilo razbremeniti se obveznosti vrnitve denarja, če bo v roku dveh mesecev investiral v obnovo strehe.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je rok, ki ga je tožencu postavilo, v nasprotju s tožbenim zahtevkom oz. je bil na ta način tožbeni zahtevek prekoračen. Po mnenju pritožnice pa ta rok ni sprejemljiv tudi zato, ker je podlaga pogodbe odpadla in mora toženec denar vrniti, saj pritožnica nima več interesa živeti v hiši, v kateri je v sporu s tožencem. Sodišče pa naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi ob ugotovitvi, da je podlaga posla odpadla, moralo uporabiti 3. odst. 190. člena OZ, ki določa, da obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Toženec pa v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo razmerje med pravdnima stranka kot mešano pogodbo z elementi darilne in mandatne pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo po toženčevem mnenju namen, ki ga je tožeča stranka izrazila nasproti toženi stranki ob podaritvi spornega zneska, pravno opredeliti kot nagib za sklenitev darila, ne pa kot element mandatne pogodbe. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zgolj darilna pogodba, pogojena s posebnim motivom popravila strehe, ki pa je pri toženi stranki še vedno prisoten. Zgolj zaradi ravnanja tožeče stranke ga tožena stranka trenutno ne more uresničiti. Torej pravna podlaga darilne pogodbe še vedno obstoji, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi 190. člena OZ tožbeni zahtevek zavrniti. Dalje navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni pojasnilo, po kateri metodi je razlagalo mešano pogodbo, saj različne metode razlag pripeljejo do različnih rezultatov. Nazadnje še opozarja, da je sodišče tožbeni zahtevek prekoračilo, ker je tožeči stranki prisodilo nekaj, kar sploh ni zahtevala in je s tem prekršilo načelo dispozitivnosti.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila v prvostopenjski sodbi vsa odločilna dejstva v zadostnem obsegu in pravilno ugotovljena, kar pa je glede na pritožbene navedbe očitno nesporno tudi za pravdni stranki, saj so vsebinski razlogi obeh pritožb uperjeni zgolj oz. predvsem v pravilnost uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 10.7.2002 preko hčerke prenesla na toženca znesek 1.000.000,00 SIT z namenom, da slednji uredi popravilo strehe na hiši, v kateri sta pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu. Streha je bila namreč že dotrajana, zato se je tožnica kot lastnica hiše odločila streho popraviti, kar pa naj bi izpeljal toženec. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da gre v obravnavanem primeru za kombinacijo darila z naročilom (pri čemer naročilo učinkuje kot pogoj). Naročilo lahko koristi darovalcu, obdarjencu ali tretjemu. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da bi bilo darilo v korist obema pravdnima strankama, v tožničino korist zato, ker je bila hiša njena, v toženčevo pa zato, ker se je domnevalo, da bo hiša kasneje toženčeva, poleg tega pa bi šlo popravilo strehe v korist obeh tudi zato, ker sta obe pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu prav v hiši, katere streho je bilo treba popraviti in toženec v njej živi še sedaj. Sodišče je dalje ugotovilo, da naročilo ni bilo izpolnjeno iz razlogov, za katere je odgovorna tožeča stranka in tega dejanskega zaključka tožnica v pritožbi ne izpodbija argumentirano temveč le pavšalno trdi, da zaradi spora s tožencem ni več zainteresirana za nadaljnje življenje v hiši. Na drugi strani pa je sodišče ugotovilo, da je pri tožencu še vedno podan namen za izvršitev popravila strehe. Njen tožbeni zahtevek za vrnitev izročenega denarja zato ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin (nepogojni) tožbeni zahtevek za vračilo zneska 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko sodbo, je moralo na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, je dolžna toženi stranki po 1. odst. 154. člena ZPP povrniti stroške postopka. Višina stroškov, ki so toženi stranki nastali na prvi stopnji, znaša 181.728,00 SIT, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje in višine ugotovljenih stroškov tožeča stranka ni izpodbijala. Poleg tega je bilo treba toženi strani priznati še stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na 51.836,40 SIT (375 odvetniških točk za sestavo pritožbe, poročilo stranki 10 točk, materialni stroški 2%, 20% DDV).