Jedro

Sodišče je glede na nesporno dejstvo, da se je tožnik zavedal, da voznica ni imela vozniškega dovoljenja, pravilno ugotovilo, da je tožnik izgubil pravice iz zavarovanja, in sicer iz razloga po 1. odst. 3. čl. AO-03. Ugovor proti tožniku pa ni tisti, ki ga zavarovalnica ne sme uveljavljati proti oškodovancu, kar je določeno v 7. čl. ZOZP, pač pa je ta ugovor naperjen proti tožniku kot zavarovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, pri kateri je bil udeležen kot sopotnik v svojem vozilu. Sodišče je odločitev oprlo na splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: AO-03), ki določajo, kdaj zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja, med drugim zaradi vožnje brez vozniškega dovoljenja in zaradi upravljanja vozila pod vplivom alkohola. Sodišče se je oprlo tudi na tožnikovo neskrbnost, ker je voznici omogočil vožnjo njegovega vozila, pri čemer je vedel, da voznica ni imela vozniškega dovoljenja, poleg tega je bila tudi pod vplivom alkohola.

(2) Zoper tako odločitev se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da je ekskulpacijski razlog za zavrnitev njegovega zahtevka v prvem odstavku 3. člena AO-03, kjer sta našteta tudi razloga vožnje brez vozniškega dovoljenja ter vožnja pod vplivom alkohola. Tožnik je sicer vedel, da voznica ni imela vozniškega dovoljenja, ne strinja pa se z navedbami sodišča, da je moral vedeti, v kakšnem stanju je bila voznica v času povzročitve prometne nezgode. Pred odhodom v nočni lokal sta bila pri tožniku doma, kjer nista uživala alkoholnih pijač. Navedeno bi lahko potrdila priča, oče tožnika, katerega zaslišanje prvostopenjsko sodišče ni opravilo. Po prihodu v nočni lokal pa tožnik in pokojna nista bila več skupaj, saj je pokojna v lokalu našla prijateljico in se je večinoma časa zadrževala v njeni družbi ter jo tudi odpeljala domov. Ko se je vrnila, so v avto prisedli, dve minuti kasneje pa je prišlo do prometne nezgode. Nadalje tožnik navaja, da je bil kljub temu, da je bil hkrati tudi lastnik vozila, v trenutku prometne nezgode sozavarovana oseba z enakimi pravicami, kot jih imajo drugi udeleženci prometne nezgode po AO-03 in mu zato pripada odškodnina iz naslova nematerialne škode, tako kot so jo prejeli tudi ostali udeleženci prometne nezgode. Tožena stranka pa lahko zahteva povračilo izplačane odškodnine od povzročitelja prometne nezgode oziroma od njegovih dedičev. Tožnik je v tožbi priznal 70% soodgovornost za nastalo škodo, ne more pa pristati na to, da je njegova odgovornost za nastale posledice 100%, saj se ga s tem skoraj proglaša za povzročitelja nezgode. V trenutku, ko je prisedel v vozilo, je sicer pristal na vožnjo z voznikom, ki nima vozniškega dovoljenja, ni pa pristal na posledice, ki so nastale nekaj trenutkov kasneje. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter jo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov ter hkratnem preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Za presojo zavarovanja avtomobilske odgovornosti veljajo pravila iz Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki so veljala v času nesreče (Ur. l. RS, št. 70/94, 29/96, 67/2002; ZOZP) in določila splošnih pogojev tožene stranke (AO-03), odškodninska odgovornost povzročitelja prometne nesreče, ki je predmet obveznega zavarovanja, pa se presoja po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001; OZ).

(6) Pravilno je sicer stališče tožeče stranke, da je tudi lastnik vozila načeloma upravičen do izplačila odškodnine za škodo zaradi telesne poškodbe, ki mu je nastala kot sopotniku v lastnem vozilu, po zavarovalni polici obveznega zavarovanja, sklenjenega s toženo stranko. Varovati je treba oškodovanca, pa čeprav je ta lastnik vozila, ki ni krivi voznik. Zavarovalna polica je vezana na vozilo, ne na lastnika vozila, zavarovanje pa se prenaša z vsakokratnim voznikom. ZOZP kot specialni predpis v 17. čl. taksativno našteva izključitve kritja zavarovalnice. Pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila po 1. tč. 17. čl. nima voznik vozila, s katerim je bila povzročena škoda, po 2. tč. 17. čl. pa te pravice nima sklenitelj zavarovanja, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, s katerim je bila povzročena škoda. Upoštevajoč argument nasprotnosti (argumentum a contrario) navedeno pomeni, da zahtevki sklenitelja zavarovanja oziroma lastnika vozila za škodo zaradi telesne poškodbe in prizadetega zdravja niso izključeni, temveč so njegovi zahtevki izključeni zgolj za odgovornost na stvareh.

(7) Vendar je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošne pogoje poslovanja tožene stranke. V 3. čl. AO-03 določeno, kdaj zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo pravice iz zavarovanja, to pa je tudi v primerih, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja in če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Pri tem je treba ločiti primer, ko zavarovalnica krije škodo tudi, če so te okoliščine podane, vendar le, če je škoda povzročena tretjim osebam (1. odst. 7. člena ZOZP določa, da zavarovalnica proti oškodovancu ali potniku v javnem prometu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojem zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali po zavarovalnih pogojih). Nasprotno pa lahko zavarovalnica uveljavlja ugovore proti zavarovancu oziroma sozavarovanim osebam. Sodišče je glede na nesporno dejstvo, da se je tožnik zavedal, da voznica ni imela vozniškega dovoljenja, pravilno ugotovilo, da je tožnik izgubil pravice iz zavarovanja, in sicer iz razloga po 1. odst. 3. čl. AO-03. Zgolj ta okoliščina je že zadosten razlog za izgubo zavarovalnih pravic. Četudi bi namreč sodišče ugotovilo, da tožnik ni vedel za vozničino alkoholiziranost, bi zahtevek prav tako zavrnilo že zaradi tega, ker je tožnik vedel, da voznica ni imela vozniškega dovoljenja. Ne zatrjuje pa tožnik, da ni bil kriv za to okoliščino, ki je narekovala izgubo njegovih pravic, niti ne zatrjuje, da alkoholiziranost voznice ni bila vzrok za nesrečo. Zato ni bilo treba raziskovati tega, ali je tožnik vedel, da je bila voznica alkoholizirana. Ob tem pritožbeno sodišče samo pripominja, da bi bil glede na nesporno stopnjo alkoholiziranosti mladoletne voznice in splošne življenjske izkušnje, kako se ta stopnja alkoholiziranosti odraža na človeškem vedenju, prešibek tudi morebiti uspeli dokaz z zaslišanjem tožnikovega očeta, češ da pred odhodom v nočni lokal tožnik in voznica nista uživala alkohola. Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču opustitev izvedbe tega dokaza.

(8) S tem, ko je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ni pripisalo odgovornosti za nesrečo tožniku (v celoti), kot to navaja pritožba, saj ni presojalo, kdo je bil odgovoren za nesrečo, ampak je presodilo, da je podan razlog za razbremenitev plačila odškodnine tožene stranke, ker je imela tožena stranka ugovor, ki se je neposredno nanašal na ravnanje tožnika. Ugovor proti tožniku pa ni tisti, ki ga zavarovalnica ne sme uveljavljati proti oškodovancu, kar je določeno v 7. čl. ZOZP, pač pa je ta ugovor naperjen proti tožniku kot zavarovancu. Priznanje 70% soodgovornosti za škodo tožnika bi bilo upoštevno le v postopku, v katerem bi tožnik vložil tožbo zoper voznico oziroma njene dediče po pravilih splošne odškodninske odgovornosti po OZ.

(9) Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(10) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.