Jedro

Za nastanek skupnega premoženja sta bistvena čas in način njegove pridobitve, ne pa obstoj volje/soglasja, da zakonca premoženje pridobivata skupaj.

Prav tako za nastanek skupnega premoženja ni odločilno, kateri izmed zakoncev je prispeval kupnino za nakup skupne stvari, ter kolikšen del je plačal v času trajanja življenjske skupnosti in kolikšen del po njenem prenehanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi stanovanje z ID znakom 0000-000-35, pri čemer znaša delež vsake od pravdnih strank do ½ (I. točka izreka). Tožencu je naložilo povrnitev 3.583,87 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Podredno predlaga razveljavitev.

Tožnica za odkup stanovanja nikoli ni pokazala interesa niti ga ni štela za svojega, medtem ko je on v njem ves čas prebival in kril stroške. Vsak od njiju je zasledoval svoj cilj; tožnica odkup materinega stanovanja na A. ulici, on pa predmetnega stanovanja na B. ulici. Pri nakupih drug drugega nista sodelovala.

Pritožnik zatrjuje, da je kril kupnino za stanovanje in jo po razvezi v celoti odplačal, medtem ko tožnica ni prispevala ničesar. Ne strinja se s tem, da bi imel do tožnice le obligacijskopravni zahtevek. Stanovanje ne spada v skupno premoženje; če pa bi že, je s plačilom celotne kupnine prispeval več kot eno polovico, zato domneva o enakih deležih ne pride v poštev. Ker je izključni lastnik stanovanja, mu večjega deleža ni bilo treba uveljavljati, ampak bi moralo sodišče sámo ugotavljati prispevek obeh.

Sodna poravnava III P 51/96 z dne 23. 4. 2002 predstavlja novacijo, s katero so kupoprodajno pogodbo z dne 16. 9. 1993 ohranili v veljavi oz. obudili v življenje. Spremenili so jo v bistvenih dejanskih in pravnih elementih glede št. obrokov in višine kupnine ter stanovanjske točke. Lastnik stanovanja je postal po razvezi (s sklenitvijo sodne poravnave).

Izpostavlja, da je bil ves čas utemeljeno prepričan, da je izključni lastnik stanovanja ter da njegova dobrovernost ni vprašljiva. Sodišču očita, da ni ustrezno pojasnilo njegove (ne)dobrovernosti.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določba 67. člena Družinskega zakonika2 definira skupno premoženje zakoncev kot vse premoženjske, stvarnopravne in obligacijske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno v času trajanja zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da stanovanje ni bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze. Pridobil naj bi ga (šele) s sodno poravnavo, sklenjeno po razvezi.3 Svoje trditve ponavlja tudi v pritožbi. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve, v tej zadevi naknadno sklenjena sodna poravnava med tožencem in pravno naslednico prodajalca ni pomembna. Sklicevanje, da je prišlo do novacije po 323. členu Obligacijskega zakonika4, ni utemeljeno. Bistveno pri novaciji je, da se spremeni glavni predmet obveznosti oziroma pravna podlaga, pri čemer obstoječa obveznost ugasne in namesto nje nastane nova. Sprememba števila obrokov plačila in same kupnine, upoštevaje takrat veljavno vrednost stanovanjske točke, ni sprememba, ki bi bistveno posegala v že obstoječo obveznost. Iz sodne poravnave jasno izhaja, da je kupoprodajna pogodba za stanovanje ostala v veljavi5; nenazadnje je predstavljala pravni naslov za vpis lastninske pravice toženca na stanovanju.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank in kot tako predstavlja njuno skupno premoženje. Te ugotovitve ne spremeni niti toženčev očitek, da tožnica za odkup stanovanja nikoli ni pokazala interesa. Sodna praksa je že večkrat izpostavila, da za nastanek skupnega premoženja obstoj volje/soglasja, da ga zakonca pridobivata skupaj, ni odločilno.6 Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge za odsotnost sledenja toženčevim zatrjevanjem medsebojnega dogovora o delitvi skupnega premoženja (smiselno, da vsak pridobi eno stanovanje). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema njegovo dokazno oceno in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

6. Za nastanek skupnega premoženja sta bistvena čas in način njegove pridobitve. Glede na zgoraj navedeno je časovni segment izpolnjen, način (odplačne) pridobitve pa niti ni bil sporen.

Toženec v pritožbi ponavlja, da je kupnino za stanovanje kril sam; tožnica ni prispevala ničesar. Temu tožnica ne oporeka. Kar je bistveno in kot je (sicer) skopo pojasnilo sodišče prve stopnje, za nastanek skupnega premoženja okoliščina, kateri izmed zakoncev je prispeval kupnino, ni odločilna. In prav tako ne, kolikšen del je plačal v času trajanja življenjske skupnosti in kolikšen del po njenem prenehanju.7 Slednje ne vpliva niti na višino deležev na skupnem premoženju. Sodna praksa je jasna. Tisti zakonec, ki je plačal skupni dolg iz naslova skupnega premoženja (t.j. kupnino), ima od drugega zakonca pravico zahtevati vračilo dela, ki presega njegov del dolga.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotoviti enakih deležev na stanovanju in bi moralo sámo ugotavljati prispevek obeh pravdnih strank. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ne zahteva ničesar več kot le tisto, kar ji pripada skladno z zakonsko domnevo o polovičnih deležih (točke 37.-40. obrazložitve). Toženec, ki zatrjuje večji delež, le s sklicevanjem, da je sam v celoti poravnal kupnino, pa glede na zgoraj pojasnjeno ne more biti uspešen.

8. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ustrezno pojasnilo njegove (ne)dobrovernosti. Dokaznega bremena ni zmogel. Dokazna ocena je (tudi v tem delu) celovita in vsebinsko prepričljiva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je moč jasno razbrati, katera odločilna dejstva so bila glede na uporabljeno materialnopravno podlago upoštevana ter kakšni so bili razlogi.

9. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ. 3 Pravdni stranki sta se razvezali leta 1998, kupoprodajna pogodba za stanovanje je bila sklenjena leta 1993, sodna poravnava pa leta 2002. 4 Uradni list RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju OZ. 5 Pravna naslednica prodajalca je v tistem postopku tožbo zoper toženca umaknila, kar ima po četrtem odstavku 189. člena ZPP učinek, kot da tožba zoper toženca sploh ne bi bila vložena. 6 Glej sodbo VSRS II Ips 100/2005. 7 Glej sodbo VSRS II Ips 348/2008 ter sodbo in sklep VSRS II Ips 97/2021.