Jedro

Dejanski substrat tožbenega zahtevka izhaja iz tožničine osebnostne pravice do duševne integritete, kamor se uvršča tudi pravica do pietete.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi toženih strank zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami nosita stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencema, da odmakneta oziroma odstranita grob z oznako 78D od groba tožnice z oznako 97E za 20 cm stran proti zahodu od groba tožnice po vsej dolžini pokopnega mesta z oznako 79E, da se vzpostavi 20cm vmesni prostor med grobnima parcelama 79E in 78D (točka 1 izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (glede dodatnega 15 cm vmesnega prehodnega prostora). Odločilo je še o stroških pravdnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. „Predlog za dopustitev revizije“, ki ga je revizijsko sodišče, glede na drugi odstavek 130. člena Zakona o pravdnem postopku – novela D (Uradni list RS, št. 45/08), obravnavalo kot revizijo, je vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ustavo in osnovnimi načeli morale, saj grob pokojnih sodišče šteje za najeto materialno-premoženjsko stvar, dejansko in v bistvu pa grob pomeni simbol pokojnih ljudi, zato ga s svojci povezujejo nepremoženjske pravice pokojnega in svojcev pokojnega, kot so pravica do dostojanstva, pravica do pokopa v primernem grobu, pravica do družinskega življenja itd. Svojci pokojnega, najemniki groba, nimajo nobene relevantne pravne zaščite, kadar v grob poseže nekdo tretji. Meni, da je naziranje, da je grob pokojnega, ker leži na javnem pokopališču, javno dobro, v nasprotju s 70. členom Ustave. Prav tako obrazloži zakaj meni, da je vmesni prostor med grobovi, del groba. Pojasni zakaj se mora šteti grob pokojnika za del človeške osebnosti. Sodba sodišča druge stopnje je tudi v nasprotju sama s seboj, saj na eni strani priznava sodno pristojnost, hkrati pa glede iste stvari ugotovi, da ni stvarno pristojno (vmesni prostor med groboma).

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, nanjo je odgovoril drugi toženec in predlagal njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnica s tožbo zahteva, da sta toženi stranki dolžni storiti vse potrebno, da se grob, ki ga je postavila drugotožena stranka konec avgusta 2003 na pokopališču ... na sedaj obstoječe mesto, to je tik ob grob pokojne P. M. in pokojnega P. I., s tega mesta odmakne za 35 cm proti zahodu, in sicer po vsej dolžni groba obeh pokojnih. Tožbeni zahtevek gradi na protipravnem posegu toženih strank v pravico tožnice do pietete do pokojnega očeta in njegove sestre.

7. V konkretnem primeru je relevantno naslednje dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus (in na katerega je revizijsko sodišče na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano): pred pokopom tožničinega očeta je bil grob tožničine tete urejen tako, da je imel betonski okvir in na njem zabetonirano nagrobno ploščo, pri pokopnem mestu 79E je šlo za družinski grob vse od leta 1933 naprej, še preden je druga tožena stranka na pokopno mesto 78D pokopala svoje svojce; tožnica ob pokopu svojega očeta 15. 9. 2003 groba ni premaknila; drugotoženec je 22. 5. 2003 izvršil pokop posmrtnih ostankov svojih svojcev, ki so bili pred tem pokopani v Italiji.

8. Dejanski substrat tožbenega zahtevka izhaja iz tožničine osebnostne pravice do duševne integritete(1), kamor se uvršča tudi pravica do pietete. Po določbi 35. člena Ustave Republike Slovenije je zagotovljena nedotakljivost človekove osebne ali duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Na podlagi 134. člena Obligacijskega zakonika ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši človekova osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Iz tega izhaja, da je podana aktivna legitimacija tožnice. Zmotno je zato naziranje pritožbenega sodišča, da tožnica zoper drugega toženca uveljavlja posestno varstvo na podlagi 36. člena Stvarnopravnega zakonika.

9. Prav tako je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da tožnica napram prvi toženi stranki ni izkazala kršitve (najemne) pogodbe in da je zato posledično njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Glede na to, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je prva tožena stranka kršila Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (ZPPDUP) ter 20. člen Odloka o upravljanju pokopališč in o pokopališkem redu MOK (uradne objave 9/95; v nadaljevanju Odlok), je zgolj sklicevanje pritožbenega sodišča na pogodbeni odnos med tožnico in prvo toženo stranko preveč ozkogleden. Tudi pogodba mora spoštovati prisilne predpise s področja pogodbenega urejanja, zato ne more biti dvoma, da je tudi prva tožena dolžna spoštovati prisilne predpise. 20. člen Odloka namreč določa, da vmesni prostor med posameznimi tradicionalnimi grobnimi polji znaša 20 cm, širina dostopnih poti do posameznih grobnih polj pa 120 cm.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena ponovno vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da se ohranijo le tiste pravice groba P. M., ki so obstajale že od 1933 leta dalje, da se odstranijo posledice dosedanjih protipravnih ravnanj toženih strank in se vzpostavi minimalni vmesni prostor med grobovi, kot ga določa ZPPDUP ter Odlok.

11. Revizijskih stroškov tožnica ni zaznamovala, toženca pa jih, enako kot tudi njune stroške pritožbenega postopka, glede na njun neuspeh v postopku krijeta sama (154. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej VS RS II Ips 384/2006.