Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil pri makedonskem nosilcu zavarovanja, ni mogoče upoštevati pri uveljavitvi pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS. Sorazmerni del pokojninske dajatve na podlagi te dobe je namreč glede na Mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med RS in R Makedonijo mogoče uveljaviti le pri tujem nosilcu zavarovanja, kar je tožnik tudi storil.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 30. 9. 2004 in z dne 10. 11. 2004 ter tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine v znesku 286,86 EUR na mesec od 26. 4. 2002 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami tako, da znaša starostna pokojnina od 1. 1. 2010 dalje 403,32 EUR na mesec ter toženca zavezalo, da je dolžan tožniku plačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in zneski dosojenimi s to sodbo, v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe dalje, da ne bo izvršbe. Tožbeni zahtevek na odmero višje starostne pokojnine pa zavrnilo.
Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik in v laični pritožbi navaja, da je lastnoročno napisana dokumentacija verodostojna in resnična, saj je prepisana iz dokumentov, ki so bili poslani na SDK. Obrazce, ki so tiskani v zelenem tisku je sodišču predal na obravnavi dne 18. 12. 2009. Gre za plačila od 1. 9. 1991 do leta 2000 v originalu. Glede virmanskih nalogov pritožnik navaja, da se ti dostavljajo Agenciji za plačilni promet brez datuma, saj ta sama napiše datum plačila, ker plačilo ne sprovede isti dan, kot so obrazci dostavljeni. Prispevki za S. d.o.o. so bili plačani v celoti, čeprav z zamikom. Dokumentacija je v originalu bila vezana v majhnih paketih in osebno izročena sodišču na obravnavi. Pritožba nadalje navaja, da mu je s strani Republike Makedonije priznanih 5 let pokojninske dobe v podjetju E. in dobiva 19,00 EUR na mesec, ter tako delovna doba 36 let, 2 mesecev in 23 dni ni verodostojna, saj skupna delovna doba znaša 42 let. Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.
V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 10. 11. 2004, s katero je bila, ob pritožbi tožnika, odpravljena prvostopenjska odločba z dne 30. 9. 2004, tožniku pa odmerjena pokojninska dajatev v višini 66.064,30 SIT na mesec od 26. 4. 2002 dalje in sicer v višini 74 % od najnižje pokojninske osnove, za ugotovljenih 34 let, 11 mesecev in 10 dni pokojninske dobe. S prvostopenjsko odločbo toženke z dne 30. 9. 2004 je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 65.171,54 SIT na mesec od 26. 4. 2002 dalje, odmerjena od najnižje pokojninske osnove v višini 73 % za izkazanih 34 let in mesec in 10 dni pokojninske dobe.
Tožnik je v okviru sodnega spora pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da toženec ni upošteval dopolnjene pokojninske dobe v T., Ljubljana v obsegu 2 let in 1 mesec, O., Skopje in E., Skopje, v obsegu 5 let in 4 dni ter v podjetju S. d.o.o. Ljubljana od 1. 9. 1991 do 30. 12. 1999 v obsegu 3 let, 8 mesecev in 9 dni.
Glede pokojninske dobe, dopolnjene pri Makedonskem nosilcu zavarovanja od 1. 7. 1976 do 7. 3. 1979 in od 1. 12. 1985 do 27. 3. 1987 je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da te pokojninske dobe ni mogoče upoštevati za pridobitev in uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Sorazmerni del pokojninske dajatve, na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri makedonskem nosilcu zavarovanja, je namreč glede na Mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju, sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (Sporazum; Ur. l. RS, št. 35/2000-Mednarodne pogodbe št. 10/2000), ki je pričel veljati 1. 4. 2001, bilo mogoče uveljaviti le pri tujem nosilcu zavarovanja, kar je tožnik tudi storil in za kar v pritožbi izrecno navaja, da dobiva 19,00 EUR pokojnine.
V sporu se je razčiščeval del sporne pokojninske dobe v času od 1. 9. 1991 do konca leta 1999, ko je bil tožnik prijavljen v zavarovanje na podlagi 12. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) oz. 15. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kot lastnik oz. direktor podjetja S. d.o.o. Sodišče pravilno ugotavlja, da so bili prispevki obračunani in plačani za leta 1993, 1994 in 1995 za celotno obdobje, za leto 1996, preračunano glede na plačane prispevke od skupnih zavarovalnih osnov za 9 mesecev in 5 dni, za leto 1997 glede na obračunane in plačane prispevke od skupnih zavarovalnih osnov za 9 mesecev in 4 dni. Za leto 1998 za 8 mesecev in 19 dni, ter za leto 1999 za 7 mesecev in 14 dni. Tožnik tekom postopka ni uspel dokazati, da bi bili v letih 1996 – 1999 obračunani in plačani prispevki od skupnih zavarovalnih osnov, od katerih bi morali biti, temveč so bili po podatkih iz uradnih evidenc DURSa plačani od nižjih zavarovalnih osnov, zaradi česar je bil potreben preračun ter ugotovitev sorazmernega obsega pokojninske dobe glede na dejansko plačane prispevke. Navedeno je izkazano tudi s dokumenti o sporočilu o prometu in stanju na računu za leto 1998 in 1999 (A7 in A8). Te dokumente je tožnik vložil v priloge na glavni obravnavi dne 8. 11. 2006 in ne kot navaja v pritožbi dne 8. 12. 2009, saj je tega dne, kot to izhaja z zapisnika z glavne obravnave, pristopila le soproga tožnika, I.M.. Tožnik se zaradi ponovne možganske kapi obravnave ni mogel udeležiti.
Na podlagi 203. čl. ZPIZ-1 oz. 218. čl. ZPIZ/92 se pri odmeri pokojnine upoštevajo podatki o zavarovančevi plači iz matične evidence zavarovancev, ki jo v sodelovanju z delodajalcem vodi toženka, vendar v primeru, da po krivdi delodajalca ali toženke v matični evidenci za posamezno obdobje teh podatkov ni, zavarovanec ne izgubi pravice, da plačilo prispevkov dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Za obdobje od 1. 9. 1991 do 30. 12. 1992 je bil tožnik kot edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe zavezan kot dajalec podatkov vložiti prijavo podatkov o ugotovljeni zavarovalni dobi in plačah oz. osnovah in prijavo sprememb le tega v skladu z 203. čl. ZPIZ-1, kakor tudi po določbi 218. čl. ZPIZ/92. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu opr. št. Psp 118/2010, z dne 22. 4. 2010 v predmetni zadevi navedlo, da le v kolikor bo sodišče v okviru dopolnjenega dokaznega postopka z dovolj visoko stopnjo gotovosti ugotovilo, da je tožnik prispevke za sporno obdobje v letu 1991 in 1992 tudi plačal, bo možno sporno obdobje všteti v zavarovalno dobo tožnika, v nasprotnem primeru pa tožniku kot zavarovancu iz 12. čl. ZPIZ/92, glede na določilo 3. odst. 202. čl. ZPIZ/92 in 191. čl. ZPIZ-1, zavarovalne dobe ne bo mogoče upoštevati. Upoštevati je namreč potrebno, da je bil tožnik tisti, ki je bil dolžan toženki vložiti prijavo podatkov tako o zavarovalni dobi, o plačah in osnovah za posamezno koledarsko leto na predpisanih obrazcih.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede upoštevanja spornega obdobja v pokojninsko dobo in meni, da tožnik plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sporno obdobje ni dokazov. Tako mu kot zavarovancu iz 15. čl. ZPIZ-1, sporno obdobje ni mogoče priznati v pokojninsko dobo, niti upoštevati pri odmeri pokojnine.
Seznam ročno napisanih podatkov o plačanih prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 22. 11. 1991 do decembra 1999 ni takšen verodostojen dokaz, ki bi dokazoval plačilo prispevkov za sporni del pokojninske dobe, saj ne gre za verodostojno listino, ki bi v postopku uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja dokazoval obračunan in plačilo prispevkov. To ne potrjuje niti izpoved priče K.K., ki je pripravljal in obračunaval plače in prispevke ter zaključne listine za podjetje tožnika, vendar sam plačil ni izvrševal in je bil o tem seznanjen le posredno preko bančnih izpiskov, katerih pa ni kontroliral, temveč je za izdelavo zaključnega računa upošteval le stanje bančnega izpisa konec posameznega koledarskega leta. Tožnik ne glavna knjige, ne knjige salda kontov, niti bančnih izpiskov, kljub pisnemu pozivu sodišča, ni predložil, niti posredoval številke računa, da bi sodišče prve stopnje lahko preverilo prilive in odlive na žiro računu. Tožnik je virmanske naloge predložil šele na glavni obravnavi dne 8. 12. 2010 in bil s tem v skladu z določbo 286. čl. ZPP v bistvu prikludiran, niti ti nalogi ne dokazujejo plačila prispevkov, saj je iz njih razviden le namen, nimajo pa datuma nakazila, niti žiga in podpisa, na nekaterih, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, manjkajo celo žiroračuni v dobro ali v breme ter oznaka referenta – znak kontrole ter šifra.
Sodišče prve stopnje je tako glede na 36 let, 2 meseca in 23 dni pokojninske dobe tožniku pokojnino odmerilo v višini 77 % od najugodnejše dejanske pokojninske osnove na podlagi 12 letnega povprečja zavarovalnih osnov od leta 1970 s prekinitvami do leta 1998, valoriziranih na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, to je na leto 2001. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.