Jedro

Tudi morebiten uspeh z izpodbojno tožbo ne bi imel vpliva na tožnikov pravni položaj, saj bi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v vsakem primeru že prenehalo veljati, neuspešen pa je bil tudi postopek zamenjave delodajalca, na kar se tožnik v tožbi sicer sklicuje. Predvsem pa se tožnik na izrecen poziv sodišča, da naj utemelji svoj pravni interes za nadaljnje vodenje upravnega spora, ni odzval, kar ob navedenem dejanskem in pravnem stanju prav tako ne kaže na to, da bi odprava izpodbijane odločbe lahko za tožnika pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana določba

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da razveljavi tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo z veljavnostjo od 29. 7. 2020 do 29. 7. 2022. (I. točka izreka). Odločila je, da mora tožnik v 8 dneh vrniti samostojno listino (II. točka izreka) in da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe (III. točka izreka). Ugotovila je še, da stroškov postopka ni bilo (IV. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo 29. 7. 2020 tožniku na podlagi pridobljenega soglasja s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) po 37. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) podaljšano enotno dovoljenje za prebivanje in delo z veljavnostjo od 29. 7. 2020 do 29. 7. 2022. Tožnikov nekdanji delodajalec Drenas, gradbeništvo, d. o. o., je toženo stranko z dopisom z dne 29. 10. 2020 obvestil, da tožnik pri njem ni več zaposlen. Tožena stranka je opravila vpogled v evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) in ugotovila, da tožnik od 30. 9. 2020 nima več veljavnega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji, kar je skladno s prvim odstavkom 56. člena ZTuj-2 razlog za razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 5. 11. 2020 seznanila z navedenimi dejstvi in ga opozorila na posledice, če se na dopis ne bo odzval v predpisanem roku. Dopis je bil tožniku vročen 26. 11. 2020, a se v postavljenem roku nanj ni odzval. Tožena stranka je zato odločila tako, kot izhaja iz I. točke izreka odločbe. Tožena stranka je še navedla, da II. točka izreka temelji na petem odstavku 58. člena ZTuj-2, III. točka izreka pa na tretjem odstavku 60. člena ZTuj-2.

Tožba

3.Tožnik v tožbi pojasnjuje, da se je takoj po prenehanju zaposlitve pri družbi A., gradbeništvo, d. o. o., zaposlil pri družbi B., d. o. o., in je v tem okviru tudi pridobil veljavno zdravstveno zavarovanje. Poziva tožene stranke ni prejel. Glede na to, da je trenutno zaposlen, izpolnjuje vse pogoje za veljavno enotno delovno dovoljenje, odločba tožene stranke pa je bila izdana preuranjeno. Poleg tega je s strani tožene stranke postavljen rok za odhod iz Republike Slovenije v trajanju 8 dni prekratek, upoštevaje dejstvo, da ima v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče in je tu tudi zaposlen. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano določbo razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi stroške postopka.

Odgovor na tožbo

4.Tožena stranka je navedla, da, če so tožbene navedbe o novi zaposlitvi resnične, potem tožnik pri podjetju B., d. o. o., dela "na črno", in s tem krši tako tujsko zakonodajo kot tudi zakonodajo o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev. Pred nastopom dela pri novem delodajalcu bi namreč moral predhodno pridobiti s strani pristojne upravne enote odločbo o zamenjavi delodajalca, ki jo upravna enota izda na podlagi predhodnega soglasja ZRSZ. Takšne odločbe ni pridobil. Poleg tega zakonodajo krši tudi podjetje B., d. o. o., saj tožnik pri tem podjetju nikoli ni bil uradno zaposlen. Tožnik je imel urejeno zdravstveno zavarovanje zgolj v času od 10. 9. 2019 do 30. 9. 2020, ko je bil zaposlen pri podjetju A. , d. o. o., kar je tožena stranka preverila z vpogledom v e-poizvedbo in še dodatno pri ZZZS. Tožnik je bil vse od 30. 9. 2020 naprej brez urejenega zdravstvenega zavarovanja in ni vložil nobene vloge za zamenjavo delodajalca pri pristojni upravni enoti. Ta je bila vložena na Upravni enoti Ljubljana šele dne 4. 12. 2020, v register tujcev pa s strani Upravne enote Ljubljana vnesena šele dne 15. 12. 2020, torej po izdaji izpodbijane odločbe. Na dan 7. 12. 2020, ko je bila izdana izpodbijana odločba, je tožena stranka preverila register tujcev in ugotovila, da pri tožniku ni vnesene nobene vloge za zamenjavo delodajalca. Odločba o razveljavitvi je bila tožniku vročena 24. 12. 2020. Že po izdani odločbi je 21. 12. 2020 s strani ZRSZ prispel seznam tujcev, iz katerega je razvidna tudi namera umika soglasja št. 2321939000 s strani ZRSZ. S strani ZRSZ je tožena stranka 1. 12. 2021 prejela umik soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za namen podaljšanja zaposlitve tožniku, na podlagi katerega je bilo tožniku 29. 7. 2020 podaljšano enotno dovoljenje za prebivanje in delo v veljavnostjo od 29. 7. 2020 do 29. 7. 2022. To je skladno z ZTuj-2 prav tako eden od razlogov za razveljavitev podaljšanega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo št. 000502882. Iz vpogleda v register tujcev na dan 2. 7. 2021 je razvidna tudi odločitev Upravne enote Ljubljana, ki je v postopku zamenjave delodajalca št. 214-22008/2020 dne 11. 3. 2021 izdala sklep o ustavitvi postopka.

Poziv sodišča z dne 19. 2. 2025

5.Sodišče je tožnika po pooblaščencu 19. 2. 2025 pozvalo, da se glede na to, da je bilo enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki je bilo razveljavljeno z izpodbijano odločbo, izdano za čas od 29. 7. 2020 do 29. 7. 2022, in glede na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 2. 7. 2021, da je bil tudi postopek zamenjave delodajalca s sklepom z dne 11. 3. 2021 ustavljen, v roku 15 dni izjavi o pravnem interesu za nadaljnje vodenje upravnega spora.

6.Na poziv sodišča tožnik ne v roku ne do dneva izdaje tega sklepa ni odgovoril.

Odločitev sodišča

7.Tožba ni dovoljena.

8.Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji (procesne predpostavke), določeni v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9.V skladu s prvim odstavkom 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Uveljavljanje enega ali več tožbenih zahtevkov iz tega člena je v dispoziciji strank.

10.Sodišče ugotavlja, da je tožnik vložil izpodbojno tožbo, saj je sodišču predlagal, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi1 - op. sodišča) in vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnik po preteku časa, ko bi enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki je bilo z izpodbijano odločbo razveljavljeno, prenehalo veljati, tj. po 29. 7. 2022, in tudi ne po zgoraj navedenem izrecnem pozivu sodišča, tožbenega zahtevka ni spremenil2 in ni utemeljil pravnega interesa za nadaljnje vodenje upravnega spora. Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče tožnika ni bilo dolžno izrecno pozivati, da naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi zahteval.3

11.Iz navedenih okoliščin izhaja, da tudi morebiten uspeh z izpodbojno tožbo ne bi imel vpliva na tožnikov pravni položaj, saj bi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v vsakem primeru že prenehalo veljati, neuspešen pa je bil tudi postopek zamenjave delodajalca, na kar se tožnik v tožbi sicer sklicuje. Predvsem pa se tožnik na izrecen poziv sodišča, da naj utemelji svoj pravni interes za nadaljnje vodenje upravnega spora, ni odzval, kar ob navedenem dejanskem in pravnem stanju prav tako ne kaže na to, da bi odprava izpodbijane odločbe lahko za tožnika pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Dolžna skrbnost stranke, ki mora tudi sama s skrbno pripravo in sodelovanjem v postopku skrbeti za ustrezno varstvo svojih pravic, je še bolj poudarjena, če stranko v postopku zastopa odvetnik,4 kot v obravnavani zadevi.

12.Upoštevaje navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

13.Tožnik je v tožbi priglasil tudi stroške postopka v upravnem sporu. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ta določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1.

2Tožnik bi lahko do odločitve sodišča npr. spremenil (ali dopolnil) svojo tožbeno zahtevo v ugotovitveno tožbo.

3Takšna je ustaljena upravno sodna praksa. Gl. npr. sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 33/2019 z dne 22. 5. 2019, I Up 36/2020 z dne 7. 1. 2020, I Up 54/2025 z dne 25. 9. 2025.

4Gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 54/2025 z dne 25. 9. 2025 (8. točka) in odločbo Ustavnega sodišča Up-1158/23 in Up-1159/23 z dne 11. 9. 2025 (16. točka).