Jedro

Navedba imena pravdne stranke, ki je gospodarska družba, mora vsebovati tudi navedbo njene pravnoorganizacijske oblike, sicer tožba ni popolna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 208.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.2001 dalje v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožniku plača 14.000.000,00 SIT, kar predstavlja odškodnino za negmotno škodo, povzročeno z nesrečo pri delu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne njegove pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je nadalje tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 503.591,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti takšni sodbi se je pritožil tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik vložil tožbo zoper L., .X ulica, K., takšna oznaka tožene stranke pa je nepopolna, saj mora firma družbe vsebovati tudi oznako, da gre za delniško družbo (d.d.) oziroma družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.). Sodišče prve stopnje bi zato moralo od tožnika zahtevati, da nepopolno tožbo dopolni in pravilno označi toženo stranko, pa tega ni storilo. Sodišče je ravnalo napačno, ko je tožbo vročilo družbi L. Ž. K., d.d. Te družbe v času nesreče sploh še ni bilo. Na glavni obravnavi dne 17.12.1999 je nato tožnik popolno označil toženo stranko, zaradi česar ne gre za subjektivno spremembo tožbe. Tožnik meni, da je tako jasno, da je v tej zadevi tožena stranka družba L. Ž., proizvodnja žaganega lesa iglavcev in listavcev, d.o.o., X ulica, K., skrajšana firma L. Ž., d.o.o. Nenazadnje je že v tožbi navedeno, da je tožnik zaposlen pri tej družbi; kot dokaz je priložena prijava poškodbe pri delu, kjer je navedena pravilna tožena stranka. V izpodbijani sodbi je nadalje nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih, in vsebino predloženih izpiskov iz sodnega registra. Izpodbijana sodba napačno navaja, da sta družbi L. K., d.d., in L. Ž., d.o.o., že od 17.1.1991 dalje povsem samostojna subjekta. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne. Tožnik v tožbi ni le nepopolno označil tožene stranke L. Ž., d.o.o., temveč je vložil tožbo zoper družbo, ki ni obstajala, to je L. K.. Ni tudi res, da tožniku ni bilo omogočeno, da bi tožbo dopolnil, saj je na glavni obravnavi dne 17.12.1999 navedbo tožene stranke popravil tako, da se je ta glasila L. Ž. K., d.d. Tako ne drži, da bi bila tožena od začetka L. Ž., d.o.o. Kasnejša sprememba navedbe pa pomeni subjektivno spremembo tožbe, ki je sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbo, da tožba, kakršna je bila vložena dne 18.10.1994, ni vsebovala vseh za obravnavanje potrebnih sestavin v skladu s 1. odstavkom 180. člena in 2. odstavkom 105. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) v zvezi z 2. odstavkom 19. člena in določbami 27. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93, s spremembami in dopolnitvami). Tožnik v tožbi ni navedel oznake, za kakšno družbo gre, to je njene pravnoorganizacijske oblike. Vendar sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 339. člena ZPP, ker tožnika ni pozvalo, naj tožbo dopolni, preden jo je vročilo v odgovor L. K., d.d., saj je tožnik imel možnost tožbo dopolniti na naroku dne 17.12.1999, kar je tudi storil, tako da je kot toženo stranko navedel L. K., d.d. (list. št. 34). S tem je odpravil pomanjkljivost tožbe glede imena tožene stranke, opustitev sodišča prve stopnje pa tako ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka se je ob tako dopolnjeni tožbi spustila v obravnavanje glavne stvari, zato je sodišče prve stopnje kasnejšo tožnikovo navedbo družbe L.Ž., d.o.o., kot tožene stranke, pravilno obravnavalo kot subjektivno spremembo tožbe, s katero pa se ne L. K., d.d., ne L. Ž., d.o.o., nista strinjali, tako da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ni dovolilo (2. odstavek 187. člena ZPP). Kolikor pa se tožnik nadalje sklicuje na to, da je jasno, da je tožbo že v začetku vložil zoper L. Ž., d.o.o., ker družba L. K., d.d., v času nesreče sploh ni obstajala, in da je iz listin, priloženih tožbi, razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri L. Ž., d.o.o., sodišče druge stopnje poudarja, da gre za vprašanji, ki sodita v presojo utemeljenosti zahtevka. Takšni pa ne moreta spremeniti dejstva, da tožba, dokler pooblaščenec tožnika na naroku kot tožene stranke ni navedel L. K., d.d., ni bila popolna. Tožnika je potrebno opozoriti na razliko med navedbami in dokazi: slednje sodišče izvaja in presoja le v razmerju do navedb, ne morejo pa jih ti nadomestiti; tožbeni zahtevek je tako objektivno kot subjektivno opredeljen z navedbami in sodišče njegovo utemeljenost presoja le v njihovem okviru. Nenazadnje se s tem, da je bila vložena nepopolna tožba, v svojih ostalih pritožbenih navedbah strinja tudi tožnik. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je ugotovilo, da sta L. K., d.d., in L. Ž., d.o.o., že od leta 1991 samostojna pravna subjekta. Razlogi sodišča prve stopnje so v skladu z izpiski iz sodnega registra (priloge C), da sta bili tega leta ustanovljeni družba L. Ž., d.o.o., in družba L. H., d.o.o., katere firma je bila dne 8.9.1998 spremenjena v L. K., d.d. Tožena stranka je tako obstajala ob vložitvi tožbe in se ob njeni dopolnitvi tudi imenovala v skladu z njo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper toženo stranko L. K., d.d., in ga tudi pravilno zavrnilo, ker tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo odškodnine. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je z odgovorom nanjo prispevala k njenemu reševanju, zato je v skladu z določbami 155. člena ZPP upravičena do povrnitve sodne takse za odgovor na pritožbo v znesku 85.000,00 SIT (tar. št. 1/2 Zakona o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1-1/90, in RS, št. 14/91, s spremembami in dopolnitvami), pri vrednosti točke 17,00 SIT v času odločanja, in nagrade odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1375 točk (tar. št. 16/1 Odvetniške tarife, Ur. l. RS, št. 7/95, s spremembami in dopolnitvami), kar pri vrednosti točke 90,00 SIT znaša 123.750,00 SIT; skupaj 208.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča druge stopnje.