Jedro

Ker se je podjetje - zavezanec za denacionalizacijo lastninsko preoblikovalo, upravičenec do denacionalizacije pa v postopku lastninjenja ni zavaroval svojega zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja, je pravilna odločitev o denacionalizaciji v obliki odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14.6.2001. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 11.4.2001, s katero je bila tožeči stranki priznana odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 431.019,73 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za podržavljeno premoženje, parcela, št. 7, v izmeri 1150 m2, vl. št. 540 k.o. S. V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da vrnitev navedene nepremičnine v naravi ni mogoča. Zavezanec za vrnitev P. se je namreč lastninsko preoblikoval v P. d.o.o., tožeča stranka pa ni predlagala začasne odredbe, s katero bi zahtevala prepoved kapitalskega preoblikovanja podjetja. Z začasno odredbo po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je tožeča stranka, kot sama navaja, predlagala le izročitev navedene nepremičnine v posest pred koncem denacionalizacijskega postopka, ki pa ni bila izdana. Zato je glede na določbo 2. odstavka 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96) tožeča stranka upravičena le do odškodnine.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moral upravni organ njen predlog za izročitev nepremičnine v posest, ki je bil vložen v roku, ki ga je za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja določal ZLPP, obravnavati kot predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. V dopolnitvi pritožbe navaja, da se podjetje Prospektbiro ni lastninsko preoblikovalo na podlagi ZLPP, ampak na podlagi določb Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS, Uradni list RS, št. 71/94 in 57/95). Zato sta upravna organa in sodišče odločitev nepravilno oprla na določbo 2. odstavka 15. člena ZLPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ter Slovenska odškodninska družba, d.d. in P., d.o.o. kot stranki z interesom v tem upravnem sporu na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi ni podlage. ZDen v 41. členu določa, da če predpis, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij, zahteva v zvezi z uveljavljanjem pravic iz tega zakona predhodno priglasitev upravičenj do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetja, se določbe 34. člena do 39. člena tega zakona uporabljajo samo za podjetja, glede katerih je bila priglasitev veljavno opravljena in v obsegu, v katerem je bila opravljena. Prvi zakon, ki je urejal lastninsko preoblikovanje je bil ZLPP. Ta je urejal zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij in hkrati določal posledice, če upravičenec takšnega zavarovanja ni predlagal. Določal je, da se podjetje - zavezanec za denacionalizacijo, do pravnomočne odločbe o predlogu za zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka ne more lastninsko preoblikovati glede stvari ali lastninskega deleža, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe. Če upravičenec do 5.3.1993 ne bi vložil predloga za izdajo začasne odredbe, se lahko podjetje lastninsko preoblikuje in v preoblikovanje vključi tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se nanaša denacionalizacijski zahtevek. V tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Pred uveljavitvijo tega zakona je bilo mogoče zavarovati zahtevek za denacionalizacijo zaradi vračanja v naravi z začasno odredbo po odločbi 68. člena ZDen. Po navedeni določbi je denacionalizacijski upravičenec zaradi zavarovanja zahteve za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi zahteval prepoved razpolaganja z nepremičninami ali delno ali popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij ali drugih gospodarskih subjektov. Taka začasna odredba je ostala sredstvo zavarovanja za vrnitev v naravi tudi po uveljavitvi ZLPP, če je bilo zavezanec podjetje, ki se ni lastninilo po ZLPP. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da tožeča stranka začasne odredbe, s katero bi zahtevala prepoved lastninjenja ni predlagala. Iz podatkov spisa namreč izhaja, to pa tožeča stranka tudi sama navaja, da je predlagala le izročitev v posest pred koncem postopka. Takega predloga pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za zavarovanje zahtevka za vrnitev v naravi. Glede na navedeno pravno in dejansko stanje za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno ali se je podjetje lastninilo po ZLPP, ali kot navaja tožeča stranka, po Zakonu o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS, Uradni list RS, št. 71/94 in 110/02)). Pomembno je le, ali je upravičenec v postopku lastninjenja zavaroval svoj zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja. In ker ga ni, je odločitev o denacionalizaciji v obliki odškodnine pravilna.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.