Jedro

ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih del oziroma filmskih posnetkov.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točkah I., II. (razen glede odločitve v zvezi z oddajo D.), VI. in VII. izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvedencu prof. dr. I. Š. dodatno odmerilo nagrado za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 424,37 EUR. Tožnici je naložilo doplačilo predujma za stroške izvedenca v tej višini.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da je za izvedenca že plačala 1.461,74 EUR in da znaša razlika do bruto vsote (v višini 1.779,35 EUR) 317,61 EUR in ne 424,37 EUR, kot jih od nje zahteva sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Dodaja, da bo znesek v višini 317,61 EUR poravnala.

3. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče prve stopnje: -zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženki v bodoče prepoveduje uporaba vseh filmov, sekvenc ali posnetkov avtorjev in soavtorjev E. in/ali M. B., predvsem filmov, naštetih v izreku sodbe, kakor tudi prodaja filmov, sekvenc ali posnetkov iz njunih filmov, skratka vsakršno razpolaganje z navedenimi filmi, sekvencami ali posnetki (I. točka izreka); -zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženki prepoveduje v bodoče predvajati naslednje oddaje in dokumentarne filme, skupaj s posnetki avtorjev E. in/ali M. B.: T., Š., I., G., D., R. in M. (II. točka izreka); -prepovedalo toženki predvajanje oddaje N., s posnetki iz filma G.n. (III. točka izreka); -prepovedalo toženki predvajanje oddaje P., s posnetki iz filma B. in A.G. (IV. točka izreka); -toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2006 dalje do plačila (V. točka izreka); -zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (VI. točka izreka); -odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (VII. točka izreka).

4. Zoper zavrnilni in stroškovni del te sodbe (odločitev v I., II., VI. in VII. točki izreka) se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugega sodnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Glede zavrnitve zahtevka generalne prepovedi uporabe vseh filmov, sekvenc ali posnetkov avtorjev B. navaja, da sodišče prve stopnje ponavlja iste razloge za zavrnitev tega zahtevka kot v prvi, sedaj že razveljavljeni sodbi. Sodišče prve stopnje ni opazilo, da njen zahtevek obsega tudi prepoved prodaje in drugega razpolaganja s filmi ter se tako do tega dela tožbenega zahtevka sploh ni opredelilo. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da nekateri izmed filmov še niso bili objavljeni in jih zato ni dopustno citirati. Vztraja na stališču, da Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) ne omogoča citiranja vizualnih del oziroma filmskih posnetkov. Ponovno poudarja, da sta avtorja zahtevala, da se njuni filmski posnetki objavljajo zgolj v celoti. O zavrnitvi zahtevka glede oddaje T. navaja, da se izvedenec, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, do vprašanja, ali so bili v tej oddaji uporabljeni posnetki avtorjev B., sploh ni opredelil, pač pa je na to vprašanje pritrdilno odgovorila priča S. H. Slednje izhaja tudi iz dopisa Arhiva RS z dne 10. 2. 1999, do katerega se sodišče prve stopnje prav tako ni opredelilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da v tej oddaji niso bili uporabljeni posnetki avtorjev B., pa je v nasprotju tudi z navedbami toženke v odgovoru na tožbo. Glede oddaje Š. navaja, da je toženka priznala kršitev avtorskih pravic glede objavljenih posnetkov v tej oddaji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje med strankama nesporno in je bilo zaslišanje prič tako nepotrebno. Tudi sicer pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali so bili v tej oddaji izpolnjeni pogoji za citiranje na način, kot ga pritožbeno sodišče navaja v sklepu z dne 24. 6. 2009. Glede oddaje I. navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje v tem delu sami s seboj v nasprotju in podani »na zalogo«, da bi bil zahtevek v vsakem primeru neutemeljen. Sodišče prve stopnje tako navaja, da so bile spoštovane avtorske pravice, hkrati pa ugotavlja, da sporni posnetki niso avtorsko delo. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali so izpolnjene zakonske zahteve za citiranje, ki jih poudarja pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Izpodbija tudi ugotovitev, da sporni filmi niso avtorsko delo. Glede oddaje G. izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi priče M. K. S., da v oddaji niso bili uporabljeni posnetki tožničinega očeta, in ne izpovedbi tožnice. Hkrati pa sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do listinske dokumentacije, ki jo je s tem v zvezi predložila tožnica. Glede oddaje R. opozarja, da je režiser tega dokumentarnega filma S. H. izpovedal, da je v njem uporabil odlomke iz filmov, pri katerih sta sodelovala zakonca B.. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, ali sporni posnetki uživajo avtorskopravno varstvo tako, da bi bilo odločitev mogoče preizkusiti, na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Ponovno opozarja, da ni mogoče na abstraktni ravni vsem dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja pripisati značaja pasivnega dokumentiranja prireditev in aktualnih dogodkov. Glede oddaje M. navaja, da tožbe v tem delu zahtevka ni umaknila, kot je to napačno navedlo sodišče prve stopnje. V zvezi z odločitvijo o denarnem tožbenem zahtevku pa navaja, da je prisojeni znesek odškodnine v višini 1.000,00 EUR prenizek. Meni tudi, da, če je sodišče prve stopnje menilo, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na civilno kazen, nerazumljiv, bi jo moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, naj tožbo v tem delu ustrezno dopolni.

5. Toženka je na pritožbo odgovorila, vendar pa je njen odgovor na pritožbo prepozen, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena ZPP). Tožničina pritožba je bila toženki vročena dne 11. 1. 2013 (kar je razvidno iz vročilnice na list. št. 464), toženka pa je odgovor na pritožbo vložila dne 14. 2. 2013, torej že po poteku 15-dnevnega roka od prejema pritožbe, v katerem sme stranka odgovoriti na pritožbo nasprotne stranke (prvi odstavek 344. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo nagrado izvedencu v bruto znesku 1.779,35 EUR. Tega zneska pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da se od tega zneska odmerja še 6% prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta prispevek znaša 106,76 EUR. Tega zneska sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, ga pa je, glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa, možno izračunati. Ker znaša seštevek bruto zneska 1.779,35 EUR in prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (106,76 EUR) 1.886,11 EUR in ker je tožnica kot predujem za izvedenca že plačala 1.461,74 EUR, je tako dolžna plačati še znesek 424,37 EUR, katerega plačilo ji je sodišče prve stopnje naložilo z izpodbijanim sklepom.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo:

9. Pritožba je utemeljena.

Glede zahtevka za generalno prepoved uporabe in razpolaganja z vsemi filmi, sekvencami ali posnetki avtorjev B. (I. točka izreka izpodbijane sodbe):

10. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo (zgolj) z obrazložitvijo, da je pravica do citiranja pod določenimi pogoji dana z zakonom. Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe v tem delu zaradi pomanjkljivih razlogov ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožbeni zahtevek v I. točki izreka je namreč širši, saj tožnica z njim zahteva tako bodočo prepoved uporabe vseh filmov, sekvenc ali posnetkov avtorjev B. (tožničinih staršev), kot tudi prodajo in vsakršno razpolaganje s temi filmi, sekvencami in posnetki, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

11. Nadalje pritožba pravilno opozarja na pomanjkljivost razlogov tudi glede siceršnjega zaključka o pravici do citiranja. Pravico do citiranja ureja 51. člen ZASP, ki določa, da je navajanje odlomkov objavljenega dela ali posamičnih objavljenih del s področja fotografije, likovne umetnosti, arhitekture, uporabne umetnosti, industrijskega oblikovanja in kartografije prosto, če je to potrebno z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve. V teh primerih je treba navesti vir in avtorstvo dela, če je navedeno na uporabljenem delu. Prvi pogoj za dovoljeno citiranje nekega dela je torej, da je bilo to delo že objavljeno. Citirajo se lahko samo objavljena dela. To so tista dela, ki so z dovoljenjem avtorja postala dostopna javnosti (prvi odstavek 3. člena ZASP). Ker je tožnica navajala, da določeni filmi, ki so predmet te pravde, še niso bili objavljeni in jih zato ni dopustno citirati, bi se moralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi tega dela tožbenega zahtevka opredeliti tudi do trditev glede objave spornih filmov.

12. Tožnica pa sicer v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da ZASP ne omogoča citiranja vizualnih del oziroma filmskih posnetkov. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi (v sklepu II Cp 4863/2008 z dne 24. 6. 2009) že obrazložilo, da je dovoljeno citiranje vseh avtorskih del (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 276/2006 in ZASP s komentarjem, Gospodarski vestnik, 1997, str. 158). Nadalje tožnica neutemeljeno vztraja pri trditvi, da sta avtorja spornih filmov izrecno zahtevala, da se njuna dela objavljajo zgolj v celoti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da citiranje omejuje avtorjevo pravico do odločanja o izkoriščanju svojega dela v korist splošnega interesa zaradi intelektualne komunikacije in konfrontacije. V interesu javnosti je avtorju naloženo, da tolerira določen, razmeroma manjši poseg v svoje izključne pravice, kar pomeni, da je pravica do citiranja dana mimo in lahko tudi proti volji avtorja.

Glede zahtevka za prepoved predvajanja posameznih oddaj in dokumentarnih filmov skupaj s posnetki avtorjev B. (II. točka izreka izpodbijane sodbe): Oddaja T.:

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek v tem delu zavrnilo (zgolj) z obrazložitvijo, da izvedenec ni ugotovil, da bi bili v tej oddaji uporabljeni kakšni posnetki avtorjev B.. Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z dejstvom, ali so bili v tej oddaji uporabljeni posnetki zakoncev B., ni opredelilo do drugih izvedenih dokazov (izpovedbe priče - režiserja S. H. in listinskih dokazov - dopisa Arhiva RS, na katerega se je tožnica sklicevala) in nenazadnje do trditev toženke v odgovoru na tožbo, da so bili odlomki uporabljeni izključno z namenom citiranja, ob spoštovanju določil 51. člena ZASP. Sodišče prve stopnje je s tem tožnici odvzelo možnost obravnavanja tega zahtevka pred sodiščem, s čimer je zagrešilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Oddaja Š.:

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka nerazumljiva. Sodišče prve stopnje namreč najprej ugotavlja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so bile tožnici z uporabo posnetkov iz filma M. avtorjev B. v oddaji Š. kršene avtorske pravice, nato pa sodišče prve stopnje zavrne zahtevek za prepoved predvajanja te oddaje z obrazložitvijo, da je avtor oddaje Š. opremil citat z navedbo avtorstva. V zvezi s slednjim zaključkom pritožba utemeljeno opozarja, da zgolj navedba avtorstva tudi še ne zadošča za zaključek o dovoljenem citiranju (v skladu z 51. členom ZASP) in da se sodišče prve stopnje do ostalih pogojev za zakonito citiranje sploh ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 24. 6. 2009 opozorilo, da morata biti avtorstvo in vir citata vidna že iz samega inserta avdiovizualnega dela (navedba zgolj v špici ne zadošča), poleg tega pa ZASP v 51. členu predpisuje še namen citiranja, in sicer kot ponazoritev, soočenje ali napotitev. Za citiranje torej ne zadošča kakršenkoli namen. Med obema deloma mora obstajati notranja povezava, vsebinska interakcija. Če je ni, ne bo izpolnjen pogoj citirnega namena in s tem tudi ne pogoj za sam citat (glej že omenjeni ZASP s komentarjem, str. 159). Ker so torej razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni in pomanjkljivi, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Dokumentarni film I.:

15. Pritožba pravilno ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe tudi v tem delu sami s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da so bile pri povzetju delov filmov avtorjev B. v omenjenem dokumentarnem filmu spoštovane moralne avtorske pravice, zatem pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ti filmi avtorjev B. sploh niso avtorsko delo. Pri tem tudi ni razumljiva obrazložitev, zakaj naj ne bi šlo za avtorsko delo, saj sodišče prve stopnje ugotavlja, da je avtorsko snemalno delo prisotno pri oblikovanju svetlobe, izbiri izrezov in snemalnih kotov kamere, da pa sicer ni montažnega avtorskega dela. Po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje natančneje obrazložiti, zakaj šteje, da ne gre za avtorsko delo, saj je bilo le-to v določenem delu očitno prisotno. Pritožba nadalje pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje (v primeru, da gre za avtorsko delo) natančneje obrazložiti tudi, ali so bili podani že obrazloženi pogoji za citiranje po 51. členu ZASP, torej namen citiranja ter navedba avtorstva in vira ob samih insertih filmov. Izpodbijana sodba ima torej tudi v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Oddaja G.:

16. Sodišče prve stopnje je zahtevek za prepoved predvajanja te oddaje zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni dokazala, da bi bili v tej oddaji uporabljeni posnetki njenega očeta. Pri tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo (niti ni obrazložilo, zakaj se ni opredelilo) do listin, ki jih je s tem v zvezi v spis vložila tožnica, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v sklepu z dne 24. 6. 2009. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost obravnavanja tega zahtevka.

Oddaja R.:

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu zavrnilo. Avtor te dokumentarne oddaje, priča S. H. je izpovedal, da je v oddaji uporabil odlomke iz filmov zakoncev B. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (delno) povzelo izpovedbo te priče, nato pa je na splošno obrazložilo, da reportaže, posnetki določenih dogodkov brez režiranja, pasivna dokumentiranja dogodkov, ne uživajo avtorske zaščite. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni izrecno navedlo, da šteje konkretne posnetke avtorjev B., ki so bili uporabljeni v omenjeni dokumentarni oddaji, za reportažo oziroma za posnetek, ki ne uživa avtorske zaščite, niti ni navedlo značilnosti teh posnetkov avtorjev B., iz katerih bi se morebiti dalo sklepati, zakaj bi jih sodišče prve stopnje štelo za reportažo oziroma zgolj za pasivno dokumentiranje nekega dogodka. Izpodbijane sodbe se zato tudi v tem delu ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 24. 6. 2009 opozorilo, da ni mogoče na abstraktni ravni vsem dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja pripisati značaja pasivnega dokumentiranja prireditev in aktualnih dogodkov, kjer ni veznega člena avtorske ideje, ter da mora sodišče prve stopnje za vsak sporen posnetek posebej podati oceno, ali gre pri posameznem insertu za avtorsko delo ali ne, in sicer na tak način, da bo mogoče odločitev sodišča preizkusiti.

Film M.:

18. Pritožba pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica umaknila ta del zahtevka (pravilno: tožbe - 188. člen ZPP). Tožnica je namreč v vlogi z dne 20. 9. 2006 navedla, da se je v zapis tožbenega zahtevka v tožbi prikradla očitna pisna pomota, in sicer zapis „(film), dodaj tekst s tem v zvezi!!!“, ter da umika ta pomotni zapis v zahtevku, ki je sicer naveden za navedbo filma M.. Sodišče prve stopnje je torej zmotno štelo, da je tožnica tožbo glede navedenega filma umaknila in tako o tem delu zahtevka sploh ni meritorno odločalo.

Glede zahtevka za plačilo odškodnine in civilne kazni (VI. točka izreka izpodbijane sodbe):

19. Sodišče prve stopnje je tožnici v V. točki izreka izpodbijane sodbe po prostem preudarku (216. člen ZPP) priznalo odškodnino v višini 1.000,00 EUR zaradi toženkine kršitve avtorskih pravic pri predvajanju delov filma G.n.. v oddaji N. filma A.G. in B. v oddaji P. in v oddaji K. V presežku (glede zneska 15.691,70 EUR) pa je v VI. točki izreka tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in civilne kazni zavrnilo.

20. Pritožba zmotno meni, da je v V. točki izreka izpodbijane sodbe odmerjena odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje je namreč tožnici zaradi toženkine kršitve avtorskih pravic v treh oddajah priznalo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR, medtem ko se celotni denarni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in civilne kazni (ki je sicer, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, nespecificiran) v znesku 16.691,70 EUR nanaša na vse filme in oddaje, ki so predmet te pravde. Z izpodbijano sodbo priznana odškodnina je torej sorazmerna glede na celotni tožbeni zahtevek.

21. Ker je moralo pritožbeno sodišče zaradi opisanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvami v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti, je posledično razveljavilo tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v VI. točki izreka izpodbijane sodbe, kolikor se ta nanaša na filme in oddaje iz I. in II. točke izreka izpodbijane sodbe. Glede teh filmov in oddaj bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju zavzeti stališče o zatrjevanih kršitvah avtorskih pravic, saj je od tega odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine in civilne kazni v zvezi s temi filmi in oddajami (168. in 169. člen ZASP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje tožnico tudi pozove, naj specificira ta del tožbenega zahtevka (285. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče je torej glede na vse navedeno pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I., II. (razen glede odločitve v zvezi z oddajo D., ki je pritožba ne izpodbija), VI. in posledično glede odločitve o pravdnih stroških - v VII. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Navodila (katere pomanjkljivosti je treba v ponovljenem sojenju odpraviti) so vsebovana v gornji obrazložitvi.

23. Pritožbeno sodišče je v skladu s 356. členom ZPP odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.