Jedro

Pri tožnici, invalidu III. kategorije, je sicer prišlo do poslabšanja invalidnosti v smislu dodatnih razbremenitev pri delu, vendar niso izkazane tolikšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki bi jo popolnoma onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo, niti takšen funkcijski psihosomatski status, ki bi poleg potrebnih stvarnih razbremenitev utemeljeval še časovno razbremenitev. Zato je del tožbenega zahtevka na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, oziroma na temelju preostale delovne zmožnosti pravice do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. tč. izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 349,70 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh od prejema te sodne odločbe povrniti 122,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju odpravilo drugostopenjsko dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 5. 2013, v prvostopenjski odločbi iste št. z dne 22. 1. 2013 pa za besedilom „ter vsiljenega ritma“ dodalo besedilo „ne na normo in ne v nočnih izmenah“ ter hkrati izreklo, da v ostalem ostane ta odločba nespremenjena (prvi odst. I tč. izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 31. 12. 2012 dalje ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, je zavrnilo (drugi odst. I. tč. izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se k že priznanim stvarnim razbremenitvam v okviru III. kategorije invalidnosti doda časovna razbremenitev s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, oziroma 20 ur tedensko (tretji odst. I. tč. izreka). Izreklo je, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Zoper sodbo je tožnica po pooblaščeni odvetnici vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ponovno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Z izvedenskim mnenjem prof. dr. A.A., na katerega je oprta izpodbijana sodba se ne strinja, ker ni upošteval izvida ortopeda dr. B.B., ki jo zdravi vrsto let, niti je ni osebno pregledal. Izvedensko mnenje naj bi bilo v nasprotju z vsemi zdravniškimi izvidi, zato bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca ortopeda in psihiatra. Že dr. B.B. je predlagal 4 urni delovnik, prav tako pa iz izvida Psihiatrične bolnišnice C. z dne 26. 4. 2011 izhaja, da za delo v polnem delovnem času zaradi kombinacije psihične in somatske simptomatike, ni sposobna.

Uveljavlja procesno kršitev, ker sodišče ni upoštevalo pripomb k izvedenskemu mnenju in ni sledilo predlogu o postavitvi novega izvedenca psihiatra. Ne more se zdraviti v delovnem okolju ob delu, ki ga ne zmore opravljati in je zaradi nezmožnosti ves čas podvržena pritisku delodajalca. Ne zdi se ji pravilno mnenje izvedenke, da bo smiselno o skrajšanem delovnem času razmišljati v bodoče, in da bo, ko bo starejša to zanjo primerno.

Ne strinja se niti s stroškovnim izrekom sodbe. Z zahtevkom je delno uspela, saj so ji s sodbo priznane dodatne razbremenitve pri delu. Tožba je bila tako nujna. Res ni uspela z zahtevkom za invalidsko upokojitev, zato ji pripada vsaj polovica stroškov postopka. Potrebno bi bilo upoštevati tudi, da je uspela s pritožbo z dne 15. 12. 2015, saj je bila zadeva vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe iz spora o glavni stvari (prvi, drugi in tretji odst. I. tč. izreka). Ta del sodne odločbe je v ponovljenem sojenju izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V ponovljenem postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, ko sodišče prve stopnje zgolj zato, ker se tožnica s sodno izvedenskim mnenjem ne strinja, ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi novega sodno medicinskega izvedenca. Tudi sicer uveljavljanje tovrstne kršitve ne more biti uspešno, saj pred koncem glavne obravnave dne 23. 6. 2016 tožnica ni postopala v skladu z 286.b členom ZPP. Zavrnitev zahtevka za priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti, oz. podrednega na temelju preostale delovne zmožnosti s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

K glavničnemu delu prvostopenjske sodne odločbe

5. V pisnem sodno izvedenskem mnenju Komisije D., E. fakultete Univerze v F. (list. št. 22 - 33), dopolnilnem mnenju (list. št. 51 - 54) ter izpovedbah psihiatrinje dr. D.D. (list. št. 64 in 65) in prof. dr. A.A. (list. št. 89 in 90) na glavni obravnavi, kar je podrobno povzeto v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožnici zaradi izkazane hernije disci L4-5, L5-S1 in C4 - C5 ter mešane anksiozno depresivne motnje, ni izkazanih tolikšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi jo popolno onesposabljale za vsakršno organizirano pridobitno delo. Izkazan ni niti takšen funkcijski psihosomatski status, ki bi poleg potrebnih stvarnih razbremenitev, utemeljeval še časovno razbremenitev pri delu.

S sodno medicinskim izvedenstvom sta namreč le še dodatno potrjeni mnenji IK I z dne 14. 1. 2013 in IK II z dne 7. 5. 2013, po katerih tožnica sicer zaradi sprememb v zdravstvenem stanju od 31. 12. 2012 več ni zmožna za delo na delovnem mestu „posluževanje strojnih linij“, temveč od navedenega dne dalje s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti drugo delo v svojem poklicu oz. na delovnem mestu z omejitvami brez stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice ter vsiljenega ritma dela. Poleg navedenih omejitvah sta v sodnem postopku ugotovljeni še dodatni, in sicer da dela ne opravlja na normo in ne v nočnih izmenah. Iz slednjega razloga je z izpodbijanim prvim odst. I. tč. izreka sodbe zakonito odpravljen drugostopenjski upravni akt in zaradi dodatnih omejitev, utemeljeno poseženo v prvostopenjsko odločbo.

6. V preostalem je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine, oz. vtoževane časovne razbremenitve, utemeljeno zavrnjen. V obravnavani zadevi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zagotovo ni izkazan dejanski stan iz 1. alineje 2. odst. 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1) za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Ni izkazano niti dejansko stanje iz 3. alineje 2. odst. 60. člena ZPIZ-1, da bi jo bilo mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti tako, da bi poleg stvarnih razbremenitev, bila določena še časovna razbremenitev na 4 ure dnevno.

7. Sklicevanje pritožnice na priporočila lečečih specialistov ortopedske in psihiatrične stroke o 4. urnem delavniku, samo po sebi ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Naloge lečečih specialistov in medicinskih strokovnjakov v vlogi sodnih izvedencev, so povsem različne. Slednji so glede na 252. člen ZPP dolžni izvedenska mnenja podajati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj ob sočasnem upoštevanju meril, ki jih narekujejo definicije posameznih stopenj invalidnosti, ki niso zgolj medicinska kategorija. Tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku izvedenki psihiatrične stroke, češ da skrajšanega delovnega časa ne priznava zgolj zaradi starosti tožnice, saj je iztrgan iz celotnega konteksta utemeljitve in celovite obrazložitve izvedenskega mnenja.

8. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi celotno I. tč. izreka izpodbijane sodbe. Torej odločiti, kot je razvidno iz II. tč. izreka te sodne odločbe.

K stroškovnemu delu prvostopenjske sodne odločbe

9. Povsem utemeljena pa je pritožba tožnice zoper stroškovni izrek prvostopenjske sodbe.

Ni dvoma, da je tožnica že zaradi odprave izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta in delne spremembe prvostopenjske odločbe, v postopku pred sodiščem prve stopnje delno uspela. Zato je potrebno pritrditi njeni pritožbi, da je upravičena do vsaj polovice priglašenih stroškov, nastalih pred prvostopenjskim sodiščem in v prvem pritožbenem postopku. V skladu s 154. členom ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi(3) (v nadaljevanju ZOdvT) ji je tako potrebno priznati priglašenih 183,60 EUR za postopek, 183,60 EUR za narok, 225,60 EUR za uspešno pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo z dne 19. 11. 2015, 2 x po 20,00 EUR pavšala, 22,20 EUR iz naslova potnih stroškov G. - F. - G. in 44,40 EUR iz naslova potnih stroškov H. - F. - H., kar skupaj znese 699,40 EUR, oz. glede na delen uspeh v sporu v višini ene polovice 349,70 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz I. tč. izreka te sodne odločbe.

10. Zaradi delnega uspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna tožnici povrniti tudi 122,80 EUR stroškov pritožbenega postopka, kot je razvidno iz III. tč. izreka te sodne odločbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.