Jedro

Tožena stranka je v posledici ekonomskih in organizacijskih razlogov, avtomatizacije poslovanja (npr. elektronska oblika sklepov o izvršbi, digitalizacija podatkov) in zmanjšanja stroškov utemeljeno sprejela odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih v oddelku izvršbe, v katerem je bila zaposlena tožnica, zaradi česar je potreba po delu tožnice na delovnem mestu referent spremljave prenehala. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožnici, je nezakonita in se razveljavi. 2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 5. 2015 in ji še vedno traja. 3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas od 1. 5. 2015 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 1. 5. 2015 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, ji od 1. 5. 2015 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače, ki bi jih prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožnici pa izplačati neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od 5. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo“. Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške sodnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da ekonomski razlog za odpoved ni podan, saj je imela tožena stranka v letu 2014 pozitiven poslovni izid, ki se je nadaljeval tudi v letu 2015. Sodišče je napačno navedlo slabe, namesto dobre poslovne rezultate. Sicer je pravilno ugotovilo poslovne organizacijske razloge v zvezi z avtomatizacijo posredovanja sklepov o izvršbi, a ne v zadostni meri, da bi to predstavljalo resen odpovedni razlog. Tožnica ima namreč izkušnje glede elektronskega poslovanja, tako da bi lahko še naprej delala na področju izvršbe. Tožena stranka je najela zunanjega izvajalca A., čeprav bi za izvedbo določenega dela lahko uporabila svoj kader. Sodišče ni upoštevalo, da je treba kljub računalniški aplikaciji vnašati ročne popravke. Tožnici se je odpovedala pogodba o zaposlitvi v izogib temu, da bi postala varovana delavka. Odpoved je prejela 10 dni preden je izpolnila starostni pogoj varovane delavke. Nobena delavka ni bila v takšnem položaju, da bi se bližala starosti, ki bi ji zagotavljala varstvo pred odpovedjo. Ob podaji odpovedi je bila v bolniškem staležu, tako da je pri njej nastopila fikcija vročitve odpovedi v roku 8 dni. Če takšne fikcije ne bi bilo, bi bila odpoved nezakonita, saj bi jo prejela v času, ko bi že imela status varovane delavke. To, da je imela tožnica eno leto prej nekoliko slabšo delovno oceno, ne more zadoščati za dokazovanje, da ni bila diskriminirana zaradi starosti. Tudi ne drži v celoti, da je imela tožena stranka zaposlenih več delavk v starosti od 49 do 54 let, saj te niso opravljale enakega dela, ni navedeno njihovo število in niso poimensko navedene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Tožnica, ki je bila zaposlena na delovnem mestu referent spremljave v Oddelku za izvršbe, v pritožbi sama navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo organizacijske razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se nanašajo na posredovanje sklepov o izvršbi, vseeno pa ocenjuje, da bi tožena stranka še lahko imela delo zanjo, da bi torej lahko ohranila zaposlitev. Glede ekonomskega razloga odpovedi pa vztraja, da ni podan, pri čemer po nepotrebnem opozarja na dobre poslovne izide v letu 2014 in 2015, sledeč pri tem napačnemu oziroma odvečnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, ki je presojalo ekonomski razlog izven okvira obrazložitve odpovedi.

7. Ekonomski razlog v izpodbijani odpovedi namreč ni obrazložen na takšen način – z vidika poslovnih izidov v navedenih dveh letih ali predhodno. Posledično pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče s tem v zvezi napačno povzelo navedbe tožene stranke oz. napačno razlogovalo, niti niso relevantne. Odpoved se sklicuje na to, da mora tožena stranka zaradi prejete državne pomoči izvajati načrt prestrukturiranja, ki ga je potrdila Evropska komisija, iz načrta pa izhajajo zaveze, da je dolžna zniževati stroške - tudi z zmanjševanjem števila zaposlenih. Organizacijski odpovedni razlog se nanaša na modernizacijo poslovnih procesov pri toženi stranki (npr. elektronska oblika sklepov o izvršbi, digitalizacija podatkov), zaradi česar je ključno prenehanje potrebe po delu s papirnato pošto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj obeh razlogov odpovedi.

8. Že v obrazložitvi odpovedi z dne 21. 4. 2015 je bilo omenjeno, da bo v maju zunanji izvajalec prevzel digitalizacijo ostalih sklepov in dokumentov in jih v digitalizirani obliki posredoval banki. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka dejansko najela zunanjega izvajalca A. za navedene naloge. Tožničina presoja te poslovne odločitve delodajalca oziroma njena ocena, da bi tožena stranka za ta dela lahko uporabila svoj kader, ni relevantna za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi, glede katere je ključno vprašanje, ali je zaradi navedenih dveh odpovednih razlogov, na katerih temelji odpoved, prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (89. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

9. Čeprav tožnica poudarja svoje izkušnje glede elektronskega poslovanja ter okoliščino, da je kljub računalniškim aplikacijam pri toženi stranki še vedno treba vnašati ročne popravke, to ne zadostuje za zaključek, da ni mogla prenehati potreba po njenem delu pri toženi stranki. Kot je v skladu z navedbami iz odpovedi ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo na delovnem mestu referent spremljave zaposlenih 13 delavcev. Izmed teh je bila tožnica med petimi, ki so opravljali vnos sklepov o izvršbi in razporejanje prilivov. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, se je zaradi optimizacije in elektronskega vnašanja sklepov o izvršbi, obseg poslovanja v Oddelku za izvršbe bistveno zmanjšal, tako da je prenehala potreba po delu najmanj dveh delavcev. Delovno razmerje ni prenehalo le tožnici, ampak tudi njeni sodelavki, pri čemer v zvezi s to drugo delavko ni bilo izpostavljeno, da bi se po starosti bližala kategoriji varovane delavke pred odpovedjo. Tožnica je namreč zakonitost odpovedi izpodbijala tudi z navedbo, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana ravno njej zato, ker je čez 10 dni izpolnila pogoje starejše varovane delavke pred odpovedjo iz 114. člena ZDR-1. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni bila diskriminirana kot starejša delavka oziroma da ji pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi starosti (90. člen ZDR-1). Glede tega je napačno navajanje tožnice v pritožbi, da bi bila varovana pred odpovedjo, če bi v času (fikcije) vročitve odpovedi dosegla starost starejše delavke. V zvezi s tem je namreč pomembno, kdaj je odpoved izdana, ne kdaj je vročena. Okoliščina skorajšnje izpolnitve starostnega pogoja bi načeloma lahko kazala na diskriminacijo, če tožena stranka ne bi uspela dokazati nasprotnega. Tožena stranka pa je dokazala, da je bila odločitev o tem, komu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, sprejeta na podlagi primerjave ocene dela, o čemer je kot priča izpovedal tudi delavkam nadrejeni ocenjevalec. Ta je ocene izdelal v času, ko se še ni vedelo, da bo prišlo do odpuščanja, pri čemer postopkov odpovedi ni vodil on, ampak kadrovska služba.

11. Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo še navedbe tožene stranke, da so bile tudi sodelavke tožnice približno enako stare, to je od 49 do 54 let, čemur tožnica niti ni oporekala. Šele v pritožbi navaja, da naj te delavke ne bi opravljale enakega dela, da v sodbi ni navedeno njihovo število in da niso poimensko poimenovane. Tožena stranka je v prvostopenjskem postopku poimensko navedla štiri primerljive delavke, ki so opravljale enaka dela kot tožnica, ter tudi njihovo starost, tožnica pa tega ni prerekala. Zato sedaj s pritožbo ne more biti uspešna zgolj zato, ker sodišče prve stopnje tega v sodbi ni natančno povzelo.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).