Jedro

Pravica do enakega varstva pravic je relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog.

Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno enakih okoliščin pri odmerah kazni za obsojence, ki so v bistveno enakih položajih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenemu A. A. izrečena kazen zniža na 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 38467/2023 z dne 13. 6. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen enega leta in tri mesece zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 23. 3. 2023 od 16.45 ure dalje, ter odredilo, da obsojenec izrečeno kazen prestaja v polodprtem zavodu oziroma oddelku zavoda. Obsojencu je odvzelo zasežene predmete ter razsodilo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, nazadnje pa odločilo še o stroških kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III K 38467/2023 z dne 14. 9. 2023 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na eno leto in deset mesecev zapora. Odločilo je, da se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas odvzema prostosti in pripora, ter odredilo, da izrečeno kazen prestaja v polodprtem zavodu oziroma oddelku zavoda. Sodišče druge stopnje je z isto sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika ter odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in kršitve 22. člena Ustave RS, do katere naj bi prišlo pri odločanju o kaznovanju obsojenca pred sodiščem druge stopnje. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo državne tožilke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da zatrjevana kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS pri izrekanju kazenske sankcije obsojenemu A. A. ni podana, saj je bila sodba sodišča druge stopnje, s katero je bilo na podlagi pritožbe državne tožilke poseženo v prvostopenjsko odločbo o kazenski sankciji, izdana pred sodbo istega višjega sodišča, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje zoper preostale tri sostorilce, s katerimi je obsojenec skupaj storil kaznivo dejanje. Ker torej v času izdaje drugostopenjske sodbe ostalim trem sostorilcem še ni bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija, zagovornikovi očitki o neenaki obravnavi obsojenega A. A. ne morejo biti uspešni. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da je bila obsojencu izrečena kazen v mejah, ki jih predpisuje kazenski zakon, medtem ko izpodbijanje primernosti kazenske sankcije z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno.

5. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki je v izjavi vztrajal pri zatrjevani kršitvi 22. člena Ustave RS s stališčem, da vrstni red izdaje sodb pri presoji zatrjevanih kršitev ni ključen, temveč je odločilna končna posledica sprejetih odločitev za obsojenega A. A. 6. Vrhovno sodišče je pred odločanjem, na podlagi smiselne uporabe tretjega odstavka 423. člena ZKP, pridobilo spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 12747/2023, saj je le tako lahko presodilo o utemeljenosti vložnikovih navedb.

B.

7. Jedro zahteve za varstvo zakonitosti je v zatrjevanju, da je bil obsojenec A. A. neenako obravnavan v razmerju do treh sostorilcev, s katerimi so skupaj izvršili obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje, saj mu je bila ob primerljivih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah po sodbi sodišča druge stopnje izrečena bistveno višja kazen kot preostalim trem sostorilcem. Vložnik vidi v tem kršitev obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je višje sodišče enake okoliščine pri odmeri kazni za obsojenca A. A. vrednotilo bistveno drugače kot pri odmeri kazni za sostorilce B. B., C. C. in D. D., kar je imelo za posledico zvišanje kazni za obsojenega A. A. pred sodiščem druge stopnje.

8. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, ker se je skupaj z B. B., D. D. in C. C. združil zato, da bi jemali drugim tuje premične stvari z namenom njihove protipravne prilastitve, dejanja pa so bila izvršena na vlomen način, s tem, da so se dne 23. 3. 2023 po skupnem predhodnem načrtu, da gredo skupaj izvrševati tatvine, odpravili na Primorsko in najprej, okrog 11.15 ure, s silo vstopili v stanovanjsko hišo v ..., preiskali notranje prostore ter si na škodo družine XX prilastili gotovino, nakit in druge predmete v vrednosti okoli 12.000,00 EUR, zatem pa, okrog 12.10 ure, s silo vstopili še v stanovanjsko hišo v ... in preiskali notranje prostore ter si na škodo družine ZZ prilastili gotovino, nakit in druge predmete v vrednosti okoli 2.200,00 EUR, obenem pa povzročili še premoženjsko škodo zaradi poškodovanja okna.

9. Pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici se je zaradi opisanih izvršitvenih ravnanj zoper obsojene (tedaj obtožene) A. A., B. B., C. C. in D. D. najprej vodil enotni kazenski postopek (pod opr. št. I K 12747/2023), nato pa je predsednica senata dne 1. 6. 2023 odredila, da se kazenski postopek zoper obsojenega A. A. izloči in dokonča posebej (pod opr. št. I K 38467/2023). Vsi obsojenci so krivdo za očitana dejanja na predobravnavnih narokih priznali.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I K 38467/2023 z dne 13. 6. 2023 odločilo o krivdi obsojenega A. A. in mu za obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Pri odmeri kazni je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da gre za specialnega povratnika, ki je bil med dosedanjimi petimi pravnomočnimi obsodbami že štirikrat kaznovan zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, na drugi strani pa je kot olajševalne okoliščine upoštevalo obsojenčevo priznanje krivde; njegove preživninske obveznosti do mladoletnega otroka; in dejstvo, da bodo oškodovancem odtujene stvari lahko vrnjene, saj so bile storilcem zasežene. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 38467/2023 z dne 14. 9. 2023 po pritožbi državne tožilke poseglo v prvostopenjsko odločbo o kazenski sankciji in obsojencu izrečeno kazen zvišalo na eno leto in deset mesecev zapora, saj je okoliščine, relevantne za odmero kazni, ovrednotilo drugače kot sodišče prve stopnje. Presodilo je, da obsojenčevo priznanje krivde nima posebne teže, saj je bil obsojenec prijet neposredno po izvršitvi očitanih dejanj; da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo obsojenčevim preživninskim obveznostim, ker obsojenec ni zaposlen in otroka tudi ni mogel preživljati med prestajanjem zaporne kazni; ter da bodo oškodovancem predmeti lahko vrnjeni izključno zaradi ravnanj policije, ne pa zaradi obsojenčeve osebne odločitve. Sodišče druge stopnje je dalo torej okoliščinam, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za olajševalne, manjšo težo, na drugi strani pa je kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi težo dejanja, saj so bili obsojenci pri dejanju dobro organizirani, nanj so se pripravili in na kraj prišli iz sorazmerno oddaljenega kraja bivanja, vsi štirje pa so si prilastili tudi sorazmerno visoko premoženjsko korist. 11. Obsojenčevi sostorilci B. B., C. C. in D. D. so bili spoznani za krive s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 12747/2023 z dne 1. 6. 2023. Sodišče prve stopnje je B. B. za obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni po predhodni obsodbi izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. Obsojenemu D. D. je za obravnavano dejanje izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, obsojenemu C. C. pa kazen eno leto in štiri mesece zapora. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni za vse tri obsojence upoštevalo primerljive okoliščine kot pri obsojenemu A. A.: za vse tri je bila obteževalna njihova dotedanja kaznovanost, saj gre za specialne povratnike predvsem premoženjskih kaznivih dejanj, medtem ko so bile na strani olajševalnih okoliščin upoštevane njihovo priznanje krivde; mladost; dolžnost preživljanja mladoletnih otrok; in dejstvo, da bodo oškodovancem odtujene stvari lahko vrnjene. Individualizacija kazni za posamezne obsojence je temeljila predvsem na številu njihovih dotedanjih pravnomočnih obsodb, ki izhajajo iz izpiskov kazenske evidence. V tej zvezi je iz podatkov spisa razvidno, da je bil B. B. že štirikrat pravnomočno obsojen, D. D. ima v kazenski evidenci zabeleženih šest pravnomočnih obsodb, C. C. pa je bil pravnomočno obsojen devetkrat. Višje sodišče v Kopru je o pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo odločilo s sodbo III Kp 12747/2023 z dne 12. 10. 2023, s katero je med drugim zavrnilo pritožbo državne tožilke. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni za vse tri obsojence upoštevalo vse relevantne obteževalne in olajševalne okoliščine primera, vključno s preživninskimi obveznostmi obsojencev in okoliščino, da bodo oškodovancem odtujene stvari lahko vrnjene, ter vse te okoliščine pri odmeri kazni tudi ustrezno ovrednotilo.

12. Težišče zahteve za varstvo zakonitosti v obravnavanem primeru ni v zatrjevanju, da obsojencu A. A. izrečena kazenskega sankcija ni primerna, temveč v uveljavljanju kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in s tem povezane kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Kot izhaja iz utrjene (ustavno)sodne prakse, omenjeni načeli zagotavljata, da sodišča v podobnih zadevah odločajo podobno in v različnih različno ter da strankam zagotovijo enako obravnavanje.1 Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že presodilo, da je pravica do enakega varstva pravic relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog.2

13. V obravnavani zadevi se obsojencem A. A., B. B., D. D. in C. C. očita izvršitev nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v posebni obliki sostorilstva, saj so se vsi navedeni združili zato, da bi kradli (2. točka prvega odstavka 205. člena KZ-1), pri čemer v opisu dejanj njihove posamezne vloge niso opredeljene, temveč se jim očita, da so vsa dejanja izvršili skupaj. Sodišče prve stopnje je glede na razloge sodb I K 38467/2023 z dne 13. 6. 2023 in III Kp 12747/2023 z dne 12. 10. 2023 pri odmeri kazni za vse obsojence upoštevalo v bistvenem primerljive okoliščine, z izjemo mladosti, ki pri obsojenemu A. A. v obrazložitvi ni bila posebej izpostavljena kot olajševalna okoliščina, čeprav je iz obeh sodb razvidno, da gre za obsojence primerljivih starosti. Kot že pojasnjeno, je individualizacija kazni za obsojence pred sodiščem prve stopnje temeljila predvsem na številu njihovih dotedanjih pravnomočnih sodb, razvidnih iz podatkov kazenske evidence, čemur ustreza tudi prilagojena višina izrečenih oziroma določene kazni za obravnavano nadaljevano kaznive dejanje velike tatvine za vsakega posameznega obsojenca.

14. Sodišče druge stopnje je o pritožbi državne tožilke zoper odločbe o kazenskih sankcijah za obsojence3 odločilo s sodbama III Kp 38467/2023 z dne 14. 9. 2023 in III Kp 12747/2023 z dne 12. 10. 2023. Iz že povzetih razlogov drugostopenjskih sodb je razvidno, da je sodišče druge stopnje obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so relevantne za odmero kazni, pri obsojenih B. B., D. D. in C. C. ovrednotilo bistveno drugače kot pri obsojenemu A. A.. Medtem ko je pri obsojenemu A. A. težo dejanja štelo kot obteževalno okoliščino in na drugi strani olajševalnim okoliščinam, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, dalo manjšo težo, je pri preostalih obsojencih sprejelo presojo prvostopenjskega sodišča in okoliščine pri odmeri kazni s tem po vsebini ovrednotilo v bistvenem drugače kot pri obsojenemu A. A..

15. Vrhovno sodišče je v opisani procesni situaciji soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno enakih okoliščin pri odmerah kazni za obsojence, ki so v bistveno enakih položajih.

16. Vrhovno sodišče pri presoji ne more sprejeti pomislekov vrhovne državne tožilke, ki se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti osredotoča na časovni vidik izdanih sodnih odločb in poudarja, da je sodba zoper obsojenega A. A. postala pravnomočna pred obsodilno sodbo zoper ostale sostorilce. Vrhovno sodišče mora namreč, kot vsa druga sodišča, vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine obdolžencev.4 V obravnavani zadevi je za presojo zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS glede na vse individualne okoliščine, relevantne za odmero kazni, ključen izid pravnomočno končanega kazenskega postopka za obsojenega A. A., v katerem je bil ta neenako obravnavan v razmerju do preostalih treh obsojencev, sostorilcev istega nadaljevanega kaznivega dejanja, kar je glede na pravnomočnost sodb mogoče sanirati samo v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

17. Zagovornik obsojenega A. A. po vsem navedenem utemeljeno uveljavlja kršitev načela enakega varstva pravic pri odločanju o kazenski sankciji in s tem smiselno tudi kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS in 22. členom Ustave RS. Vrhovno sodišče je ugotovljeno kršitev glede na njeno naravo odpravilo sámo z uporabo pooblastila iz prvega odstavka 426. člena ZKP na način, da je izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu A. A. izrečeno kazen znižalo na eno leto in tri mesece zapora, kot je bila odmerjena in izrečena pred sodiščem prve stopnje na podlagi olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki so bile relevantne za vse obsojence in v sodbi sodišča prve stopnje tudi posebej ugotovljene za obsojenega A. A..

C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP glede na naravo ugotovljene kršitve izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji za obsojenega A. A. spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Ker je zagovornik z zahtevo uspel, sodna taksa za obsojenca ni bila določena (98.a člen ZKP v zvezi s smiselno uporabo prvega odstavka 96. člena ZKP).

20. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006, I Ips 312/2004 z dne 23. 3. 2006 in I Ips 159/2003 z dne 9. 3. 2006. Prim. tudi sklep Ustavnega sodišča Up-920/05-5 z dne 23. 2. 2006 (tč. 7 obrazložitve). 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022. 3 Državna tožilka je z isto vlogo vložila pritožbo, ki se nahaja na list. št. 367-368 spisa I K 12747/2023 in na list. št. 17-18 spisa I K 38467/2023 ter je bila izrecno vložena zoper sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 12747/2023 z dne 1. 6. 2023 in I K 38467/2023 z dne 13. 6. 2023. Pritožba obravnava vse storilce nadaljevanega kaznivega dejanja skupaj, tako da tudi okoliščine, relevantne za odmero kazenskih sankcij, vrednoti za vse sostorilce popolnoma identično. 4 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022 (tč. 9 obrazložitve).