Jedro

Sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ne uživa samostojnega sodnega varstva, saj ni upravni akt, ki se v skladu z določbama 2. člena in 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču 3. 3. 2021 vložila tožbo zoper uvodoma navedeni sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil njeno zahtevo za izločitev pooblaščene uradne osebe, inšpektorice A. A., iz postopkov, ki se vodita pod opr. št. U06191-39/2019 in opr. št. U06191-593/2017, ter odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter predlogu za izločitev navedene pooblaščene uradne osebe ugodi, podredno pa, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izločitev navedene inšpektorice iz vseh zadev, ki jih vodi zoper njo, kar je upravni organ obravnaval kot zahtevo za izločitev pooblaščene uradne osebe iz postopkov, ki se vodita pod opr. št. U06191-39/2019 in opr. št. U06191-593/2017, v katerih je takšno zahtevo podala. Odločitev temelji na drugem odstavku 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter določilih 35. in 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je ugotovil, da vodenje inšpekcijskih in prekrškovnih postopkov zoper stranko samo po sebi ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere se lahko zahteva izločitev pooblaščene osebe. Kot neutemeljene je zavrnil navedbe stranke, da za vodenje postopkov ni utemeljenih razlogov, saj je iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju ZSV 601/2018 razvidno, da je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo stranke zoper odločbo o prekršku, s katero je bila spoznana za odgovorno za prekršek po 1. točki prvega odstavka 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu rastlin, postopek pri prekrškovnem organu je vodila inšpektorica A. A. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju ZSV 445/2018 izhaja, da je stranka odgovorna za prekršek po 6. alineji 1. točke prvega odstavka 38. člena ZIN, namesto globe ji je bil izrečen opomin, ki je prav tako kazenska sankcija, postopek pri prekrškovnem organu pa je vodila inšpektorica B. B. Stranka zahtevo za izločitev utemeljuje s postopkom, ki ga ni vodila inšpektorica A. A., ampak inšpektorica B. B., kar kaže na to, da se stranka ne strinja tudi s postopki, ki jih vodijo druge pooblaščene osebe pri UVHVVR. Tudi očitek o pomanjkljivem vodenju postopka zaradi kršitve načela o zaslišanju stranke se nanaša na druge postopke. Stranka okoliščine za izločitev uveljavlja pavšalno, brez konkretnih dejstev, ki bi kazala na razmerje uradne osebe, zato so neupoštevne. Nestrinjanje z vodenjem postopkov in odločitvami pooblaščenih uradnih oseb v zvezi z izvajanjem uradnih nalog ni okoliščina, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost uradne osebe in bila podlaga za njeno izločitev. Tudi navedbe o površnem delu niso podlaga za izločitev uradne osebe. Nadaljnji očitek glede vložitve kazenske ovadbe zoper stranko s strani inšpektorice, kar posega v zunanji videz nepristranskosti uradne osebe, ki lahko povzroči pristranskost uradne osebe ali vsaj po objektivnih kriterijih razumnega človeka, govori za to, da uradna oseba ne more biti povsem nepristranska pri vodenju postopka, prvostopenjski organ povzame stališča upravne in ustavnosodne prakse. Postopki o prekršku zoper stranko so bili do pravnomočnosti odločitve o kazenskem postopku prekinjeni, kazenska ovadba zoper stranko je bila vložena v zvezi z dejanji, zaradi katerih se vodijo prekrškovni postopki, in sicer zaradi suma na kaznivo dejanje prenašanja kužnih bolezni pri živalih in rastlinah po 345. členu Kazenskega zakonika, kar pomeni ravnanje inšpektorice v skladu s tretjim odstavkom 11.a člena ZP-1, zato to ne predstavlja okoliščine, ki bi onemogočala ohranjanje videza nepristranosti. Zatrjevane posamične okoliščine niti okoliščine kot celota niso podlaga za izločitev pooblaščene uradne osebe po 37. členu ZUP, saj tako s subjektivnega kot objektivnega vidika ne podajajo dvoma v nepristranskost uradne osebe.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tudi drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 25. 1. 2021 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik v tožbi navaja, da uveljavlja tožbene razloge po drugi in tretji točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Primarno sklep prvostopenjskega organa izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, saj je tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUP upravičena zahtevati izločitev inšpektorice. Nasprotuje obrazložitvi prvostopenjskega organa, da naj bi na zunanji videz nepristranskosti, ki lahko povzroči pristranskost uradne osebe, vplivala kazenska ovadba uradne osebe, če bi bila v zvezi z razmerjem uradne osebe, ki vodi postopek do stranke. Iz sodne prakse izhaja, da zakon ne more vnaprej in izrecno opredeliti vseh okoliščin, ki lahko povzročijo pristranskost sodnika oz. uradne osebe. Že iz tega razloga je prvostopenjski organ samovoljno in neupravičeno zožil primere okoliščin, ki povzročijo pristranskost uradne osebe. Omejitve, na katero se neupravičeno sklicuje organ, zakonodaja ne pozna in tudi iz sodne prakse izhaja stališče, da predstavlja vložitev kazenske ovadbe inšpektorja zoper stranko, ki je v inšpekcijskem postopku, relevantno okoliščino, zaradi katere je podan dvom v nepristranskost in s tem standard videza nepristranskosti ni zagotovljen. Tako je dvom objektivno utemeljen in ne gre le za občutek stranke, kot napačno navaja prvostopenjski organ. Tožeča stranka še pojasnjuje, da navedena inšpektorica zoper njo že vrsto let neutemeljeno sproža inšpekcijske in prekrškovne postopke, s ciljem, da zatre njeno kmetijsko udejstvovanje, s čimer je izkazano sovraštvo do tožeče stranke. V prid navedenemu govorijo ugotovitve organov višjih stopenj, da so ukrepi inšpektorice bodisi prestrogi bodisi pomanjkljivi, številni prekinjeni postopki zaradi vložene kazenske ovadbe še niso končani. Neutemeljena je tudi domneva prvostopenjskega organa, da je sodišče ugotovilo odgovornost stranke za prekršek. Tožeča stranka je dokazala, da obstajajo okoliščine, kljub temu pa je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje, da zatrjevane okoliščine njene pristranskosti niso podane. Tako je napačno uporabil 37. in 38. v zvezi s 35. členom ZUP. V konkretnem primeru okoliščine, kot sta vložitev kazenske ovadbe ter sovraštvo do tožeče stranke, vzbujajo dvom v nepristranskost uradne osebe, zato je zahteva za njeno izločitev upravičena.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 14. 5. 2021 predlagala zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena ZUS-1 opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

9. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za izločitev navedene uradne osebe iz dveh postopkov, ki se zoper tožnika vodita pod številko U06191-39/2019 in številko U06191-593/2017. S tem sklepom po presoji sodišča prvostopenjski organ ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre zgolj za procesno odločitev, ki jo je prvostopenjski organ sprejel v okviru postopka odločanja o glavni stvari. Ker je izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje zgolj odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo konkretnih upravnih postopkov, ni dokončni upravni akt v smislu predhodno navedenega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.

10. Sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev navedene uradne oseb tako ne uživa samostojnega sodnega varstva, saj ni upravni akt, ki se v skladu z določbama 2. člena in 5. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu1, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

11. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov, kot je to predlagal tožnik v tožbi.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora, če sodišče tožbo zavrže. 1 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 113/2018 z dne 29. 8. 2018, I Up 60/2020 z dne 9. 9. 2020 in I Up 56/2021 z dne 21. 4. 2021.