Jedro

V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali obstojijo domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje iz 272. čl. ZFPPIPP, ni pa presojalo, ali je zaradi izvedenih plačil računov za električno energijo s spornimi asignacijami prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek se v delu, ki se glasi: Pravni učinki nakazil – asignacij št. 10 z dne 10.12.2009, št. 6 z dne 16.2.2010, št. 10 z dne 16.3.2010, št. 20 z dne 21.4.2010 in št. 26 z dne 12.5.2010, sklenjenih med družbami A. d.o.o., S. d.o.o. in E. d.d., na podlagi katerih so bili poravnani računi tožene stranke za dobavljeno električno energijo v skupnem znesku 6.342,65 EUR, se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavijo, tožena stranka pa je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 6.342,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.12.2010, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka,zavrne.“ V ostalem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (kolikor so razveljavljeni pravni učinki prej navedenih nakazil – asignacij za znesek 44,22 EUR in je toženi stranki naloženo, da v 15 dneh plača tožeči stranki navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2010 do plačila).

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 294,00 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: I.) da se pravni učinki nakazil – asignacij št. 10 z dne 10.12.2009, št. 6 z dne 16.2.2010, št. 10 z dne 16.3.2010, št. 20 z dne 21.4.2010 in št. 26 z dne 12.5.2010, sklenjenih med družbami A., d.o.o., S., d.o.o. in E., d.d., razveljavilo v razmerju med tožečo in toženo stranko; II.) da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 6.386,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.12.2010 do plačila; III.) da je tožena stranka dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.140,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče zahtevku ugodi. Najprej obširneje povzema odločitev iz izpodbijane sodbe, zatem pa poudarja, da prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je v tej zadevi prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na 34. čl. ZFPPIPP, ki določa, da če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe. Zakon določa, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila tekočih stroškov rednega poslovanja, kamor sodijo tudi stroški za elektriko. Iz sklenjenih asignacij oziroma naštetih računov izhaja, da gre za plačilo stroškov za elektriko, kar pomeni, da ni šlo za privilegiranje tožene stranke nasproti drugih upnikov tožeče stranke, ampak za plačilo tekočih stroškov rednega poslovanja. Tožeča stranka se je s poravnavanjem zapadlih obveznosti oziroma z izvedenimi asignacijami izognila odpovedi pogodbe o dobavi električne energije – prekinitvi dobave električne energije ter posledicam prekinitve (76. čl. Energetskega zakona, EZ, v zvezi s 40. čl. Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije, Ur.l. RS, št. 126/07), ki so na podlagi 70. čl. EZ obvezujoči za tožečo in toženo stranko. In kar je za ta spor najpomembnejše, ker je med pravdnima strankama šlo za trajno pogodbeno razmerje, je bilo plačilo že dobavljene električne energije pogoj za nadaljnje dobave. Oziroma, s plačilom že dobavljene elektrike je tožeča stranka pridobila terjatev do tožene stranke za nadaljnje dobave elektrike. Zaradi izpodbijanih asignacijskih pogodb se stečajna masa ni zmanjšala (tako tudi odločba višjega sodišča: VSL I Cpg 381/2001 in VSL sklep I Cpg 542/2001). Prvostopenjsko sodišče pa se do teh navedb tožene stranke sploh ni opredelilo in posledično s tem tudi ni upoštevalo že izoblikovano sodno prakso v zvezi z obravnavanjem plačil v primerih trajnega pogodbenega sodelovanja. Sodišče tudi ni ugotavljalo vsebine kritnega razmerja med tožečo stranko kot asignantom in družbo S. d.o.o. kot asignatom. To razmerje je lahko oz. bi lahko bilo tudi posojilno. Tožeča stranka niti v tožbi in niti v prvi pripravljalni vlogi ni opisala vsebine razmerja med njo in družbo S. d.o.o. in o tem podala kakršnekoli dokaze, ampak se je sklicevala na splošno znano dejstvo. Iz navedenega izhaja, da je sodišče dokazni postopek glede izpolnjevanja objektivnega pogoja izpodbojnosti izvajalo le v smislu obstoja domneve iz 1. točke 1. odst. 272. čl. ZFPPIPP. Moralo pa bi v tej pravdni zadevi najprej ugotavljati, ali je sploh prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Glede na navedeno je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007 s sprem.) v 2. poglavju ureja finančno poslovanje družb in drugih pravnih oseb in oddelek 2.2. tega poglavja določa obveznosti družbe ter njenega poslovodstva in nadzornega sveta pri nastanku insolventnosti. V okvir navedenega oddelka spada tudi 34. čl. z naslovom „Obveznost enakega obravnavanja upnikov“, ki med drugim določa, da če postane družba insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje družbe (1. odst.), pri čemer velja, da so za redno poslovanje družbe nujna zlasti plačila (med drugim) tekočih stroškov rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno) – 2. tč. 2. odst. 34. čl. ZFPPIPP. Vendar pa, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, v navedenem členu ni določeno, da so v njem navedena dejanja izvzeta iz izpodbijanja (ravno tako pa ni v katerem od preostalih členov ZFPPIPP določeno kaj takega). Zato je mogoče tudi takšno dejanje stečajnega dolžnika uspešno izpodbijati le, če so podani elementi izpodbojnosti iz 271. čl. ZFPPIPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi s tožečo stranko dne 19.3.2007 sklenjene Pogodbe št. 1 o prodaji in nakupu električne energije, tožeči stranki v obdobju od oktobra 2009 do aprila 2010 dobavljala določeno količino električne energije in ji enkrat mesečno izstavljala račune (za vsako odjemno mesto posebej), tožeča stranka pa je izstavljene račune poravnavala v obdobju od decembra 2009 do maja 2010, vedno z zamudo od 15 in več dni dalje.

V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali obstojijo domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje iz 272. čl. ZFPPIPP, ni pa presojalo, ali je zaradi izvedenih plačil računov za električno energijo s spornimi asignacijami prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (1. alineja 1. tč. 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP). V zvezi s tem pa je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji zatrjevala, to pa ponavlja tudi v pritožbi, da je šlo med pravdnima strankama za trajno pogodbeno razmerje (tožena stranka je iz meseca v mesec tožeči stranki dobavljala električno energijo, slednja pa jo je bila dolžna vsak mesec plačevati); da je bilo plačilo že dobavljene električne energije pogoj za nadaljnje dobave, oziroma je s plačilom dobavljene električne energije tožeča stranka pridobila do tožene stranke terjatev za nadaljnje dobave elektrike. Iz navedenih trditev tožene stranke, ki jih tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala, izhaja materialnopravni zaključek, da do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja (bodočega) stečajnega dolžnika ni prišlo, ker je plačilo pretekle dobave elektrike na podlagi spornih asignacij (četudi opravljenih z zamudo), sledila nadaljnja dobava električne energije (in se je na ta način hkrati povečalo premoženje tožeče stranke za vrednost dobavljene elektrike). Glede na to plačilo dobavljene elektrike, opravljeno s spornimi asignacijami (skupaj 6.342,65 EUR) po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja izpodbojnega pravnega dejanja po določbah ZFPPIPP, zato je bilo treba pritožbi tožene stranke v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo delno spremeniti tako, kot je navedeno v izreku (358. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ne velja pa takšen zaključek za tista plačila po spornih asignacijah, ki so predstavljala poravnavo zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri plačevanju računov za elektriko skladno z obračuni obresti v znesku 44,22 EUR (11. točka izreka izpodbijane sodbe) in se v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo obstoj tako objektivnega kot tudi subjektivnega elementa izpodbojnosti. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Na ostale trditve v pritožbi pa pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso bile relevantne za odločitev v obravnavani zadevi (1. odst. 360. čl. ZPP).

Ker tožena stranka v pravdi ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom, je pritožbeno sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov (3. odst. 154. čl. ZPP), o povrnitvi stroškov tožene stranke, ki so nastali v postopku na prvi stopnji pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožena stranka ni uveljavljala. Ker pa je s pritožbo uspela v pretežnem delu, ji je pritožbeno sodišče priznalo v celoti stroške pritožbenega postopka v znesku 294,00 EUR (sodna taksa za pritožbo).