Jedro

Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, mora pa njihovo zavrnitev ustrezno obrazložiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi povrniti 142,79 EUR njenih pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 13500/2015 z dne 11. 2. 2015 in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 275,40 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da dopolni postopek oziroma odpravi pomanjkljivosti in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo s strani tožeče stranke predlaganih prič, ki bi izpovedale o dejanskem stanju zadeve (nakup lončkov, dogovarjanje glede cene, pakiranje lončkov, njihove poškodbe in pošiljanje po pošti), o naravi same cesije in o dejstvu, da je bila med tožečo stranko in prevzemnikom terjatve izvedena tudi povratna cesija. Do presoje utemeljenosti temelja in višine tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi ni prišlo, ker je bil slednji zavrnjen že zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Izvajanje dokazov v zvezi s tem bi bilo tako povsem nepotrebno in nesmiselno (dokazovala bi se dejstva, ki so v predmetnem postopku irelevantna), zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Prav tako je pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič v zvezi z naravo same cesijske pogodbe, saj to predstavlja pravno vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti že z razlago pogodbenih določil. Zaslišanje prič pa ni bilo potrebno niti v zvezi z dejstvom, da naj bi med tožečo stranko in prevzemnikom terjatve prišlo do povratne cesije. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, že iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da temu ni tako (zatrjuje da s prevzemnikom ni sklenila drugih pogodb kot Temeljne pogodbe o izvedbi unovčitve terjatve v izterjavi (v nadaljevanju PIUT) in pogodbe o odstopu terjatev, na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje, kaj je mislila z navedbo, da je prevzemnik terjatve, ker ni bil poplačan, terjatev odstopil nazaj prvotnemu upniku, pa je odgovorila, da je navedbe treba razumeti v kontekstu dopolnitve tožbe, kjer je navedla, da je bila cesijska pogodba sklenjena pogojno, za primer uspeha z izterjavo). Ker tožeča stranka ni podala trditev o povratnem prenosu terjatev, sodišču prve stopnje dokazov v zvezi s tem ni bilo treba izvajati (oziroma tega niti ni smelo). Trditev, ki jih stranka ne poda, namreč z izvedbo dokazov ni mogoče nadomestiti. Glede na navedeno pa ne morejo biti utemeljeni niti nadaljnji pritožbeni očitki, ki predpostavljajo, da je te tožeča stranka povratni prenos terjatve zatrjevala.

Zavrnitev predlaganih, a neizvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje obrazložilo v zadostni meri, očitki, da je naredilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, pa niso utemeljeni.

6. Prav tako niso utemeljeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko kljub večkratnim pozivom tožeče stranke, tožene stranke skladno z 277. členom ZPP ni pozvalo na predložitev listin, ki bi izkazovale obveščenost tožene stranke o povratni cesiji. Ker ni bilo zatrjevano, da je do povratne cesije sploh prišlo, vprašanje, ali je bila tožena stranka o tem obveščena, ne more biti relevantno (četudi bi takšno obvestilo prejela, to ne bi spremenilo dejstva, da do povratne cesije ni prišlo in je zato do plačila terjatve še vedno upravičen prevzemnik). Tožeča stranka se tako nikakor ne more sklicevati na domnevo iz 277. člena ZPP po kateri se dejstva, ki jih želi dokazovati z listinami, ki jih tožena stranka kljub pozivu sodišča ne predloži, štejejo za priznana.

7. Nadalje sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ničesar ne ugotavlja, ampak zgolj povzema trditve, ki jih je tekom postopka podala tožeča stranka – med drugim, da naj bi bila cesijska pogodba sklenjena pogojno, za primer uspeha z izterjavo. Zavrnitev takšnega stališča v 10. točki obrazložitve in ugotovitev, da ni šlo za cesijo v izterjavo, temveč za običajno cesijo, tako nikakor ne pomeni nasprotja med razlogi sodbe, ki bi pomenilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta, v pritožbi večkrat očitana kršitev, tudi sicer ni podana. Čeprav relativne bistvene kršitve določb postopka v spornih majhne vrednosti ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga, pa višje sodišče ugotavlja, da ni podana niti očitana kršitev 3. člena ZPP.

8. Iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje PIUT štelo kot mandatno pogodbo (navedlo je, da jo je tožeča stranka sklenila kot naročnik s prevzemnikom naročila), zato so povsem ne vmesne pritožbene navedbe, da trditev o tem ni presojalo. Takšna narava PIUT pa v ničemer ne vpliva na nadaljnjo ugotovitev, da sta prevzemnik naročila in tožeča stranka pozneje sklenila tudi cesijsko pogodbo, s katero je tožeča stranka svojo (vtoževano) terjatev do tožene stranke odstopila prevzemniku. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo zakaj je bila med tožečo stranko in prevzemnikom sklenjena običajna cesijska pogodba in ne pogojna cesija ali cesija v izterjavo. Višje sodišče takšni oceni pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje. Na takšen zaključek pa ne more vplivati pritožbeno ponavljanje stališč, da ni šlo za klasično cesijo, s katero bi tožeča stranka dokončno prenesla svojo terjatev na prevzemnika, da se pogoj odstopa terjatve iz 9. člena pogodbe ni uresničil in da posledično do cesije sploh ni prišlo (na katera je odgovorilo že sodišče prve stopnje).

9. Iz navedenega izhaja, da je pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni podala trditev iz katerih bi izhajalo, da je aktivna legitimacija za plačilo sporne terjatve iz prevzemnika terjatve spet prešla nanjo. Četudi tožeča stranka takšne odločitve ni pričakovala, pa to še ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so pomembne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. v zvezi prvim odstavkom 154. člena ZPP). Skladno s priglašenim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife je višje sodišče te odmerilo na 142,79 EUR (114,75 EUR nagrade za postopek in 2,29 EUR materialnih stroškov, oboje z 22 % DDV).