Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpoklic direktorja razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa iz poslovnega razloga. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi tega, ker je bil odpoklican kot direktor. Odpoved mu je bila podana zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu zaradi začetega postopka prenehanja toženke z izvedbo postopka redne likvidacije, v takšnem primeru prenehanja delodajalca pa lahko ta po izrecni zakonski določbi prvega odstavka 107. člena ZDR-1 v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2022 nezakonita in se razveljavi, ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev več določb ZPP in Ustave RS, ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Storilo je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je brez obrazložitve štelo za neutemeljene tožnikove ugovore o tem, da so nični sklepi, ki sta jih sprejeli A. A. in B. B., ter vsi vpisi v sodni register. A. A. bi postala dedinja in s tem družbenica toženke šele na podlagi sklepa o dedovanju, ne pa že z dnem smrti očeta. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi se sodišče moralo opredeliti do vseh s strani tožnika vloženih tožb in izločitvenih zahtevkov. Napačno je ugotovilo, da odpoklic tožnika z mesta direktorja toženke ni predmet tega postopka. Odpoklic direktorja je razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa iz poslovnega razloga. Ne drži, da toženka po smrti edinega družbenika ni več imela potrebe za nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom. Med postopkom se je večkrat izkazalo, da imata likvidacijski upravitelj in B. B. za cilj izčrpati vsa sredstva iz podjetja in pridobiti protipravno premoženjsko korist. Likvidacijski upravitelj ni verodostojna oseba, ker je izpovedal, da je bil v kazenskem postopku zaradi vsebinsko podobnih zadev. Sodišče je kršilo postopek, ker pooblaščenki tožnika ni dopustilo vprašanja v zvezi s kazenskim postopkom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 5., 7. in 212. člena ZPP ter 22., 23. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ki naj bi bile podane zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov oziroma ni navedlo niti, katere dokazne predloge je zavrnilo. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče zaslišalo tožnika in likvidacijskega upravitelja ter prebralo priloge tožnika (A1-A14) in toženke (B1-B9). S tem je po ugotovitvi pritožbenega sodišča izvedlo vse dokazne predloge obeh strank (tudi pritožba ne konkretizira, kateri dokazni predlog tožnika naj bi ne bil izveden). Prvostopenjska obrazložitev, da je sodišče "druge dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo ...", tako ni pravilna, kar pa v ničemer ne posega v pravice tožnika ter ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno zatrjevanje, da je bilo tožniku v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršeno načelo kontradiktornosti ter ostale citirane določbe ZPP in URS, je zato zmotno.

7. Tožniku je bila 27. 9. 2022 iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja, in sicer zaradi prenehanja potreb po delu zaradi začetega postopka prenehanja toženke z izvedbo postopka redne likvidacije (prvi odstavek 107. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša in po nepotrebnem ne ponavlja razlogov, s katerimi je v prvostopenjski sodbi utemeljen zaključek, da je bila odpoved podana iz utemeljenega poslovnega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

8. Pritožba uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje brez obrazložitve štelo za neutemeljene tožnikove ugovore o tem, da je ničen oziroma neveljaven sklep o začetku postopka redne likvidacije, o imenovanju likvidacijskega upravitelja in drugi sklepi, ki sta jih sprejeli A. A. in B. B., ter vsi vpisi v sodni register. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v 12. in 19. točki obrazložitve sodbe zaključek o veljavnosti sklepov oprlo na ustrezne dejanske in pravne odločilne razloge. V tem okviru se je opredelilo tudi do navedb, ki jih tožnik ponavlja v pritožbi, tj. da so ti sklepi nični, ker je A. A. samovoljno in brez pravnomočnega sklepa o dedovanju prevzela poslovni delež po pokojnem C. C. Pritožba s sklicevanjem na 214. člen Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nadaljnji) zmotno vztraja, da bi A. A. postala dedinja (in s tem družbenica toženke) šele na podlagi sklepa o dedovanju, ne pa že z dnem smrti očeta. Upoštevajoč 132. člen ZD, ki določa, da pokojnikova zapuščina (tj. vsa premoženjska razmerja zapustnika, vse podedljive pravice in obveznosti, kar skladno s prvim odstavkom 481. člena ZGD-1 vključuje tudi njegov poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo z vsemi korporacijskimi pravicami, ki iz tega deleža izhajajo) preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je mladoletna A. A. z dnem očetove smrti postala njegova dedinja in s tem edina družbenica toženke.1 To pomeni, da je zakonito (preko matere kot zakonite zastopnice) sprejela vse odločitve glede toženke, oziroma da so vsi sklepi, ki jih izpostavlja pritožba, veljavni. Sicer pa tudi sklep o dedovanju, na katerega se sklicuje pritožba, potrjuje, da je bila A. A. edina dedinja in je dedovala celotno zapuščino.

9. Pritožba navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vseh s strani tožnika vloženih tožb in izločitvenih zahtevkov. Ta navedba ne pomeni v pritožbi uveljavljane kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, takih okoliščin pa pritožba ne zatrjuje. Tožnik je zoper A. A., B. B. in toženko resda sprožil gospodarski spor, in sicer zaradi ugotovitve ničnosti sklepov (o odpoklicu in imenovanju direktorja toženke; o začetku postopka redne likvidacije toženke), zaradi ničnosti vpisov v sodni register (izbris tožnika kot direktorja in vpis nove direktorice B. B.; sprememba firme toženke z dostavkom - v likvidaciji; podelitev pooblastila likvidacijskemu upravitelju in prenehanje pooblastila B. B.; začetek postopka redne likvidacije toženke) in za vzpostavitev stanja pred temi vpisi. Pritožba navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do veljavnosti teh sklepov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to storilo. Kot je že obrazložilo, soglaša s prvostopenjsko presojo, da so ti sklepi (ter posledično vpisi v sodni register) zakoniti. Tudi v zvezi z izločitvenim zahtevkom, s katerim tožnik v zapuščinskem postopku po pokojnem C. C. uveljavlja 50 % poslovni delež toženke, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da zatrjevani ustni dogovori z C. C. o tem, da naj bi tožnik postal solastnik toženke, nimajo pravnega učinka, saj ne ustrezajo zahtevani obličnosti za veljavnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža. Tožnik je zatrjeval, da je v likvidacijskem postopku prijavil še druge terjatve in izločitvene pravice (na plovilih ...), kar pa za predmetni spor ni odločilnega pomena, zato se sodišče prve stopnje do teh trditev utemeljeno ni opredelilo.

10. Zmotno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski ugotovitvi, da odpoklic tožnika z mesta direktorja toženke ni predmet tega postopka. Prvostopenjsko sodišče je stališče pravilno utemeljilo s sklicevanjem na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 6. 2008, po katerem je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je odpoklic direktorja razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne pa iz poslovnega razloga. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi tega, ker je bil odpoklican kot direktor. Odpoved mu je bila podana zaradi prenehanja potrebe po njegovem delu zaradi začetega postopka prenehanja toženke z izvedbo postopka redne likvidacije, v takšnem primeru prenehanja delodajalca pa lahko ta po izrecni zakonski določbi prvega odstavka 107. člena ZDR-1 v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom.

11. Prvostopenjskemu zaključku, da toženka po smrti edinega družbenika ni več imela potrebe za nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom, saj mu ni mogla zagotavljati dela, pritožba ugovarja neutemeljeno in zgolj pavšalno. Sodišče prve stopnje je namreč s sklicevanjem na izpoved likvidacijskega upravitelja (potrjeno z bilanco stanja) pravilno ugotovilo, da je toženka že v letu 2021 z edinim poslom, s katerim se je ukvarjala, tj. oddajanjem bark v najem, imela veliko izgubo, ki se je nadaljevala v letu 2022, ko poslov sploh ni bilo. Neutemeljeno in povsem splošno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se je med postopkom večkrat izkazalo, da imata likvidacijski upravitelj in B. B. isti končni cilj - izčrpati vsa sredstva iz podjetja in pridobiti protipravno premoženjsko korist. 12. V zvezi s pritožbeno navedbo, da likvidacijski upravitelj ni verodostojna oseba, ker je izpovedal, da je bil v kazenskem postopku zaradi vsebinsko podobnih zadev, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zgolj pritrdil vprašanju, da je že bil v kazenskem postopku, medtem ko je bila pooblaščenka tožnika tista, ki je v okviru zaslišanja likvidacijskega upravitelja izjavila, da je bil v podobnih istovrstnih zadevah že pravnomočno obsojen. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče kršilo postopek, ker pooblaščenki tožnika ni dopustilo vprašanja v zvezi s kazenskim postopkom, čeprav je bilo pomembno za dokazovanje, da je likvidacijski upravitelj imel namen pridobiti protipravno premoženjsko korist. Če je tožnik menil, da so kazenski postopki, v katerih je bil likvidacijski upravitelj, odločilnega pomena tudi za ta spor, bi moral o tem podati ustrezno trditveno podlago in dokazila (7. člen ZPP), česar pa ni storil. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati bistvene kršitve določb postopka, ker ni dopustilo vprašanj o okoliščinah, o katerih ni bilo trditvene podlage.

13. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. VSL II Ip 4030/2007, VSC II Ip 218/2015 idr.