Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zavrnilo tudi pobotni ugovor, ki ga je v predmetnem postopku s pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2018 postavila toženka (procesno pobotanje).

Prvostopenjsko sodišče pa je v tem delu pobotni ugovor pravilno zavrnilo že zato, ker toženka terjatve v tej višini ni v potrebni meri substancirala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem obsegu, to je v I. točki izreka, II. točki izreka glede zneska 19.200,00 EUR s pripadki ter v IV. in V. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da tožniku v roku 15 dni plača znesek v višini 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). V presežku, za znesek 65.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2018 do plačila, pa je podrejeni tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 363/6 k.o. Š. predstavlja skupno premoženje pravdnih strank z deležem tožnika do 30/100 celote ter deležem toženke do 70/100 celote in posledično ugotovitev lastninske pravice pravdnih strank na tej nepremični v že zgoraj navedenih deležih (III. točka izreka). V IV. točki izreka je zavrnilo pobotni ugovor toženke, v V. točki izreka pa tožniku naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 4.037,47 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v II. točki izreka, in sicer v kolikor je zavrnjen njegov zahtevek za plačilo 19.200,00 EUR s pripadki, ter v stroškovni odločitvi (V. točka izreka). Izpostavlja, da po oceni izvedenca povečana vrednost nepremičnine znaša 96.000,00 EUR, to pa po zaključkih sodišča prve stopnje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ustvarjeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Ne strinja pa se s prvostopenjsko pravno presojo, da njegov delež na tem premoženju znaša zgolj 10%, delež toženke pa posledično 90%. Zaključke o tem označuje kot arbitrarne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Meni, da je dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, prvostopenjska sodba pa za sprejete zaključke nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih oziroma so ti napačni. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbe namreč napačno vrednotilo delo in denarni prispevek pravdnih strank pri vlaganjih, ki so privedla do povečanja vrednosti nepremičnine. Navaja, da je sodišče v izhodišču upoštevalo, da je toženka mesečno zaslužila 4.000,00 EUR do 5.000,00 EUR, tožnikovi mesečni dohodki pa so mesečo znašali od 1.000,00 EUR do 1.200,00 EUR. Ni pa upoštevalo, da so bili dohodki toženke iz njene dejavnosti le delno namenjeni investicijam v gradnjo. Z opravljanjem zobozdravstvene dejavnosti je toženka namreč imela stroške, saj je vlagala v ordinacije, opremo, material za delo v dejavnosti ter za plače delavcev. Vselej je imela zaposleno zobno asistentko ter tehnika za protetiko. Prav tako bi moralo upoštevati, da je tožnik toženki pomagal pri delih v ordinaciji in pri njihovi gradnji ter obnovi, s čemer je prispeval k večjemu dohodku toženke. Tožnik je kupoval tudi material za gradnjo. Dokazni postopek z zaslišanjem prič je pokazal, da je tožnik od vsega začetka delal pri rušitvenih delih starega objekta, preurejanju tega ter pri novogradnji. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje pri ugotavljanju prispevka tožnika k povečanju vrednosti sporne nepremičnine ni pravilno ovrednotilo. Tako priče kot pravdni stranki sta izpovedali, da so se dela izvajala v lastni režiji, pri teh pa so pomagali sorodniki in prijatelji obeh pravdnih strank, tudi, ko so bili najeti določeni mojstri. Vlaganja v obliki dela je tako med pravdnima strankama potrebno deliti najmanj na polovico. Potrebno je upoštevati tudi, da sta tožnik in njegov oče sama urejala kletne prostore, kjer sta naredila velbe, tožnik pa sam polagal ploščice itd. Prav tako je tožnik kupil garažna vrata, ki so po cenitvi izvedenca vredna 3.500,00 EUR, plačal pa je tudi omete v kleti in ves čas delal v vinogradu. Tožnik meni, da izpovedba toženke o njeni lepi plači in številnih aktivnostih potrjuje trditve tožnika, da je on na hiši delal več kot toženka, ki je bila zaradi dela veliko odsotna z doma. Tožnik je bil pri delih znatno več prisoten in je prijateljem povrnil nudeno pomoč. Da so tožnika videli, kako vsakodnevno opravlja dela tako pri delni rušitvi kot pri adaptaciji obstoječega objekta, so izpovedale tudi priče L.C., A.C. in V.V. kot neposredni sosedje. Glede na to, da je toženka sama izpovedala, da je čistilka prihajala zgolj enkrat tedensko, pa je jasno, da sta za ostala dela ter tekoče potrebe morala poskrbeti tožnik in toženka. V času odsotnosti toženke je tožnik poskrbel tudi za njena otroka ter ju vozil na dejavnosti, pri čemer je R.V. zaslišan kot priča povedal, da sta otroka bila s tožnikom zadovoljna in je zanju primerno skrbel. S tem vsem pa je tožnik omogočil, da je toženka lahko več delala in več zaslužila, kar je imelo za posledico njen večji vložek pri vlaganjih v denarju. Nenazadnje pa je toženka izpovedala tudi, da je veliko trošila za razna potovanja, za dopustne, motoristični klub ter izobraževanja. Prispevek tožnika k skupnim vlaganjem zgolj v višini 10% je zato neživljenjski, nesorazmeren in v nasprotju z izvedenimi dokazi, izpodbijana sodba pa zanj nima konkretiziranih zaključkov in se ne da preizkusiti. Po stališču pritožbe tožniku iz naslova skupnega premoženja, to je vlaganj v obliki dela in denarja, tako pripada vsaj 30% delež in s tem izplačilo v znesku 28.800,00 EUR. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da mu prisodi še znesek 19.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2018 dalje, vse z ustrezno stroškovno posledico v prid pritožnika. Podrejeno naj prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

Toženka prvostopenjsko sodbo izpodbija v I., IV. in V. točki izreka. Enako kot že v postopku na prvi stopnji vztraja, da s tožnikom nista živela v zunajzakonski skupnosti, temveč sta imela le prijateljski odnos. Toženka tožnika ni dojemala kot partnerja, za nakup in dograditev hiše se je odločila sama, tožniku pa ni dovolila, da vlaga. Tožnik se ni povezal z otrokoma toženke, saj ga nista dojemala kot očeta in niso živeli kot družina. Tožnica z njim ni želela otrok, tožnik pa naj bi imel tudi druge ženske in je vseskozi netil prepire. Toženka je tožnika prijavila na svojem naslovu zgolj zato, da ne bi imel težav z bolniško, tožnik pa se je večkrat izselil in nato vrnil nazaj, po pozivih toženke pa se nato ni želel izseliti. Pravdni stranki med seboj nista imeli odnosa, kot ga imata mož in žena, tako da se ekonomska in čustvena navezanost ni oblikovala. Morebitna naklonjenost tožnika do toženke pa za obstoj zunajzakonske skupnosti ne zadošča. Po trditvah pritožbe med pravdnima strankama ni bilo niti gospodinjske skupnosti. Toženka je tožniku sicer res omogočila bivanje na njenem vikendu, saj je to ni motilo, vendar pa iz izpovedb prič M.P., M.P.Č., toženkine hčerke A.V., toženkinega sina J.V., toženkine sestre A.L.S. ter priče A.K. izhaja, da s tožnikom ni bila v partnerskem odnosu. Prvostopenjska dokazna ocena o obstoju zunajzakonske skupnosti je zato napačna. Ker je sodišče zmotno ugotovilo, da sta pravdni stranki bila zunajzakonska partnerja, je posledično napačno zavrnilo tudi toženkin pobotni ugovor. Toženka se ne strinja s prvostopenjskim zaključkom, da terjatve v višini 9.043,61 EUR kot tudi terjatve iz naslova stroškov stanovanja, kuhanja, pranja in likanja ni določno specificirala. Poudarja, da je tožnik zaslišan kot stranka priznal vsa nakazila na njegov transakcijski račun in tudi višine nakazil ni prerekal. Toženka je izpovedala, da je zneske plačala iz svojega računa ter pričakovala, da ji bo tožnik denar vrnil. Pojasnila je tudi, da je plačala, ker so opomini prihajali na njeno ordinacijo. Glede na to, da priznanih dejstev ni potrebno dokazovati, bi sodišče prve stopnje temu delu pobotnega ugovora moralo ugoditi. Tožnik je toženki tudi večkrat obljubil, da ji bo vse povrnil, čeprav je zaslišan izpovedal drugače. Tudi pobotni ugovor iz naslova stroškov stanovanja, kuhanja, pranja in likanja je toženka postavila dovolj določno in ga v pritožbi znova povzema. Pri tem dodaja, da je tožnik, ki je pri toženki nesporno živel od 15. 11. 2010 do 28. 10. 2016, izpovedal, da k stroškom bivanja ni prispeval ničesar. Tožnik je namreč sam izpovedal, da je čistila čistilka, ki jo je plačevala toženka ter da sam ni poravnal nobene položnice. Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo zunajzakonske skupnosti, je bil tožnik zato neupravičeno obogaten in je toženki posledično zavezan povrniti nakazana sredstva ter stroške bivanja in hrane. Glede na navedeno toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve toženke do tožnika v znesku 9.600,00 EUR in to pobota s terjatvijo tožnika do toženke, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov toženke.

3. Pritožbena odgovora sta vložili obe pravdi stranki. V njem vsaka prereka pritožbene navedbe nasprotne stranke ter se zavzema za zavrnitev pritožbe in v izpodbijanem obsegu potrditev prvostopenjske sodbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi tožnik, ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima namreč jasne in skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, zato kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje v zadevi v celoti pravilno razjasnilo, na tej osnovi sprejeta odločitev pa je hkrati materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja (predhodno vprašanje), da sta tožnik in toženka od jeseni 2010 do 28. 10. 2016, ko se je tožnik izselil iz hiše na naslovu Š., V.N. (v nadaljevanju tudi sporna nepremičnina), živela v zunajzakonski skupnosti. Temu zaključku pa toženka s pritožbo neutemeljeno nasprotuje. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje v 13. do 15. točki obrazložitve namreč pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov, potrebnih za utemeljitev zunajzakonske skupnosti, kar naslovno sodišče v celoti povzema. Toženka v pritožbi sama kot nesporno navaja, da je tožnik pri njej živel od 15. 11. 2010 do 28. 10. 2016, sodišče prve stopnje pa pravilno ni sledilo njenim zatrjevanjem, da naj bi tožniku bivanje pri njej omogočila zgolj na prijateljski ravni, ker tožnik ni imel možnosti bivanja drugje. Sodišče prve stopnje kot tehtano izpostavlja, da sta pravdni stranki prijateljevali že vse od leta 2004, ne gre pa spregledati tudi trditev tožnika, da sta že od jeseni leta 2004 imeli intimna razmerja. Navedenega toženka namreč ni zanikala, v odgovoru na tožbo pa je tudi sama zatrjevala, da sta s tožnikom ves čas imela zelo zapleten intimni odnos. Ob navedenem pa ni mogoče prezreti, da sta tako tožnik kot priča R.V., to je razvezani zakonec toženke, izpovedala, da je bil razlog razveze zakonske zveze s toženko prav njeno razmerje s tožnikom. Že navedeno pa daje sklepati, da sta pravdni stranki živeli v partnerskem odnosu. Nenazadnje bi bilo tudi izkustveno nesprejemljivo podpreti stališče, da je toženka tožniku v obdobju kar šestih let nudila bivališče le dobrohotnih razlogov. Zgolj dejstvo, da sta pravdni stranki imeli svobodnejši odnos1 ter burno partnersko življenje, povezano s spori in prepiri, ki so za posledico imeli tudi odhod tožnika od doma in nato njegovo vrnitev, pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe z obstojem zunajzakonske skupnosti ni nezdružljivo.

7. Za zunajzakonski odnos prav tako ni potrebno, da bi partnerja želela in načrtovala skupne otroke. Uresničitev takšnega pogoja v določenih objektivnih danostih namreč ne bi vselej mogoča oziroma razumno sprejemljiva (na primer starejši pari, pari, kjer imata oba ali eden od partnerjev otoke že iz prejšnjih zvez, nenazadnje pa tudi pari, ki otrok iz medicinskih razlogov ne morejo imeti). Za obstoj zunajzakonske skupnosti se prav tako ne zahteva, da bi toženkina otroka tožnika morala sprejeti kot očeta. V kolikor tega nista storila, je to z ozirom, da svojega očeta poznata in sta skupaj z njim živela do razveze zakonske skupnosti z mamo, celo razumljivo. To velja sploh, ko sta se starša razvezala zaradi razmerja mame s tožnikom. V svojih izpovedbah sta bila otroka toženke, to sta priči A. in J.V., sicer nekoliko zadržana, kar je vsekakor moč tolmačiti v luči njune zainteresiranosti za izid predmetnega postopka v prid toženke kot njune mame. Vendar pa dokazni postopek kot celota ni pokazal, da bi zgoraj imenovana do tožnika gojila izrazito odklonilen odnos. V smeri, da sta pravdni stranki živeli kot partnerja, pa kaže tudi dejstvo, da je toženka tožniku prijavila bivališče na njenem naslovu ter ga zaposlila v svoji ordinaciji kljub dejstvu, da tožnik, po poklicu varilec, za delo v zobozdravstveni dejavnosti ni imel kvalifikacij. O partnerskem odnosu s tožnikom pa gotovo pričajo tudi zatrjevanja toženke ter njena izpovedba o tem, da je vselej poravnavala tudi določene njegove obveznosti. V kolikor pravdni stranki ne bili bili zunajzakonska partnerja, takšno ravnanje toženke, kljub dejstvu, da je bila dobro situirana, objektivno gledano namreč ne bilo razumsko doumljivo.

8. O tem, da sta tožnik in toženka v spornem obdobju živela kot partnerja, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo predvsem glede na izpovedbe prič B.G., D.H., T.I., R.H., R.K., D.G., S.G., E.K. in V.V., ki jih v 15. točki obrazložitve tudi strnjeno povzema. Imenovani so namreč skladno potrdili, da so pravdni stranki dojemali kot partnerja in ju je tako videla tudi okolica. Da sta funkcionirala kot partnerja izhaja tudi iz izpovedb neposrednih sosedov, prič L. in A.C., ki sta s pravdnima strankama sicer v sporu zaradi meje, vendar je L.C. posebej poudarila, da izpoveduje nepristransko, saj je jezna na oba. Tak partnerski odnos pa je kot sosed potrdil tudi priča V.V., ki pa z nobeno od pravdnih strank ni v prijateljskem ali siceršnjem razmerju. Toženka v pritožbi sicer izpostavlja izpovedbe prič M.P., M.P.Č., njenih otrok A. in J.V., njene sestre A.L.S. ter A.K., ki naj bi med pravdnima strankama potrdile zgolj prijateljski odnos. Na osnovi teh izpovedb, ko sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja tudi, da te partnerskemu odnosu med pravdnima strankama ne nasprotujejo povsem, pa trditvam toženke pravilno ni sledilo. Kot je izpostavljeno že zgoraj, je vsaj izpovedbo toženkinih otrok A. in J.V. ter tudi njene sestre A.L.S. potrebno tolmačiti v luči zainteresiranosti za uspeh toženke v predmetnem sporu, kar enako velja tudi ta pričo A.K., saj je ta že sedem let zaposlena pri toženki in s tem od nje eksistenčno odvisna. Na osnovi fotografij na USB ključku v prilogi A12, ki dajejo zanesljivo sklepati o medsebojni čustveni navezanosti pravdnih strank (na teh je razvidno, kako se tožnik in toženka poljubljata, objemata, skupaj plešeta, prav tako pa udeležba njiju, tudi skupaj z otrokoma toženke, na različnih družinskih srečanjih kot na primer rojstni dnevi, sveti krst, ipd. ter drugih praznovanjih in skupnih izletih) je prvostopenjsko sodišče namreč prepričljivo zaključilo, da sta pravdni stranki v spornem obdobju imeli partnerski odnos. To velja sploh, ko je tudi mama toženke, priča J.L., zaslišana potrdila, da so se na raznih družinskih srečanjih (rojstni dnevi) občasno družili celo starši pravdnih strank, o čemer sta prepričljivo izpovedala že starša tožnika, priči D. in S.G. Da je bil tudi tožnik prisoten na določenih družinskih slavjih in kosilih, da so skupaj preživljali dopust ter se občasno družili z otroci tožnikove sestre, priče M.L., o čemer je ta tudi izpovedala, pa sta nenazadnje potrdila tudi sama otroka toženke, priči A. in J.V. 9. Z ozirom na zgoraj obrazloženo ter ob tem, ko toženka v pritožbi sama navaja, da je v spornem obdobju s tožnikov živela pod skupno streho, sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da sta pravdni stranki potrebe vsakdanjega življenja, vsak v okviru svojih zmožnosti, zadovoljevali v okviru skupne gospodinjske skupnosti. Z ozirom na to, da sta bila tako tožnik kot toženka v spornem obdobju vseskozi zaposlena in sta prejemala osebne dohodke, pa naslovno sodišče ne dvomi, da sta za potrebe skupnega življenja združevala tudi finančna sredstva. Glede na pritožbene navedbe toženke velja pojasnili le še, da skladno z drugim odstavkom 51. člena takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) vse premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, predstavlja skupno premoženje partnerjev. Na oblikovanje tega na podlagi citirane zakonske določbe pa finančna neodvisnost enega od partnerjev v smislu njegove zmožnosti zadovoljevanja vseh življenjskih potreb zgolj iz lastnega zaslužka, v ničemer ne vpliva. Prav tako za obstoj skupnega premoženje ni odločilno, ali partnerja v času trajanja zunajzakonske skupnosti z delom pridobljena finančna sredstva vodita na skupnem ali pa na ločenih računih.

10. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je toženka bivalni vikend v Š. skupaj z vinogradom kupila s sredstvi svojega posebnega premoženja ter da je bila ta nepremičnina v času trajanja zunajzakonske skupnosti nato deloma porušena, adaptirana in dograjena. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključuje, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja povečanje vrednosti te nepremičnine zaradi vlaganj,2 ki jo je izvedenec ocenil v višini 96.000,00 EUR, navedeno pa ni pritožbeno sporno in prestavlja izhodišče na nadaljnjo odločanje. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene prispevke pravdnih strank k povečanju vrednosti sporne nepremičnine zaključilo, da delež tožnika na tem skupnem premoženju znaša 10%, delež toženke pa 90%. V zvezi z navedenim se pritožnik v pritožbi sicer sklicuje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (za tako ugotovljene deleže izpodbijana sodba nima konkretiziranih zaključkov in se ne da preizkusiti oziroma so zaključki arbitrarni in v nasprotju z izvedenimi dokazi). Vendar velja poudariti, da je njegova pritožba vsebinsko dejansko usmerjena v grajo prvostopenjskih dejanskih zaključkov o prispevkih pravdnih strank k oblikovanju skupnega premoženja, predvsem pa v grajo pravne presoje o velikosti deležev pravnih strank na tem premoženju, in je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč vzelo v ozir prav vse oblike prispevka tožnika k oblikovanju skupnega premoženja, ki jih izpostavlja pritožba (finančni vložek, pomoč pri delih v ordinaciji toženke, fizična dela pri sanaciji in dozidavi sporne nepremičnine, pomoč prijateljev in sorodnikov tožnika, ki jo je tožnik tudi povrnil, prevozi toženkinih otrok na dejavnosti, delo v vinogradu oziroma kletarjenje), glede na vložke, ki ji je pri oblikovanju tega premoženja zagotovila toženka, pa je glede na vse danosti konkretnega primera prispevke pravdnih strank k povečanju vrednosti sporne nepremičnine tudi pravilno ovrednotilo.

11. Kot pravilno izpostavlja že sodišče prve stopnje je toženka (4.000,00 EUR do 5.000,00 EUR mesečno) v razmerju do tožnika (1.000,00 EUR do največ 1.300,00 EUR mesečno) imela bistveno (štirikrat) višje mesečne prihodke. Z ozirom, da je v izpodbijani sodbi ugotovljen zgolj minimalni finančni prispevek tožnika h gradbenim delom za sporni nepremičnini,3 česar tožnik v pritožbi niti ne prereka, pa je prvostopenjsko sodišče tožnikovemu še siceršnjemu prispevku k oblikovanju skupnega premoženja dalo zadostno težo. Gotovo drži, da je tožnik, sploh kot moški, pri gradbenih delih na nepremičnini, ki pa sta jih pravdni stranki koordinirali skupaj, pomagal več kakor toženka, ki je bila zaradi dela, izobraževanja in drugih obveznosti veliko z doma. Pomagali so tudi sorodniki (mati, predvsem pa oče) in prijatelji tožnika, ki je nudene usluge določenim tudi povrnil, kakor vse ugotavlja že sodišče prve stopnje in hkrati ocenjuje kot prispevek tožnika z največjo težo. Ne gre pa spregledati, da so dela na nepremičnini potekala tudi z najetimi gradbenimi delavci, ki pa jih je vse, kakor tudi ves ostali za gradnjo potreben material (računi za gradbeni material v skupni višini več kot 30.000,00 EUR v prilogi B10), nesporno plačala toženka. Medtem, ko tožnik v času gradnje, ki je potekala od leta 2011 do leta 2014, ko je bila končana še fasada, zaradi poškodbe komolca dalj časa niti ni bil sposoben za (težje) fizično delo, pa so pri delih pomagali tudi prijatelji toženke, ki je nekaterim usluge povrnila z zagotavljanjem zobozdravstvenih storitev, v zahvalo pa je prirejala tudi zabave in financirala celo letovanja (smučanje na Jahorini), kakor je izpovedala. Ob navedenem pa ni mogoče tudi mimo neprerekanih prvostopenjskih ugotovitev, da je toženka gradbena dela deloma financirala iz svojih prihrankov, ki predstavljajo njeno posebno premoženje. Prevzela je tudi kreditne obveznosti, ki pa jih še sedaj, ko je v postopku na prvi stopnji tehtno opozarjala, da te predstavljajo skupni dolg pravdnih strank, pokriva sama. Kredite je toženka sicer najemala v okviru lastne zobozdravstvene dejavnosti, vendar ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo v zatrjevanjih, da je tako pridobljena denarna sredstva vlagala tudi v sporno nepremičnino, saj je to, ker je dejavnost opravljala kot samostojna podjetnica, lahko storila. S tem, ko je bilo v postopku na prvi stopnji kot nesporno ugotovljeno, da je toženka v času gradnje obnavljala tudi zobozdravstvene ordinacije v Leibnitzu, Sladkem Vrhu in Šentilju, pa naj bo odgovorjeno na pritožbeno dilemo o tem, kako je toženka financirala opravljanje svoje dejavnosti (vlaganja v ordinacije in opremo). Toženka je za potrebe gradnje nesporno prevzela tudi posojila, in sicer je njena mama J.L. zanjo najela kredit v višini 10.000,00 EUR, 7.000,00 EUR pa si je sposodila pri prijateljici, priči A.K. Tako prevzete obveznosti, čeravno tudi te predstavljajo skupni dolg obeh pravdnih strank, pa je toženka povrnila iz svojih dohodkov. Glede na to, da je toženka plačevala tudi vse položnice mesečnih tekočih obveznosti (obratovalni stroški, čistilka), prav tako pa je financirala vse skupne dopuste oziroma letovanja, in še več, vseskozi je poravnala tudi določene tožnikove obveznosti (na primer plačilo leasing obrokov, prejetih opominov), saj jih ta ni bi sposoben poplačati sam, kar kaže, da z osebnim dohodkom ni zmogel pokrivati niti lastnih potreb, kaj šele, da bi ga (v večji meri) trošil za potrebe izvajanja gradbenih del, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da prispevek tožnika na skupnem premoženju zanaša zgolj 10%. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da je tožnik toženki nudil določeno pomoč pri prenovi ambulant, da ji je občasno pomagal pri kletarjenju in pridelovanju vina ter občasno pri skrbi za njene otroke. Dokazni postopek pa je vendar pokazal, da je tožnik dejansko zgolj pobelil (pol) ambulante (priča A.K.), da je sicer res sodeloval pri pridelavi vina (v vinogradu pa je po svoji izpovedbi delal le občasno, saj ni bil vešč obrezovanja), vendar je to vino (nekje 2.000 do 3.000 litrov letno) tudi prodal, denar pa obdržal zase (priča M.P. in J.L. ter priči A. in J.V.), toženkine otroke pa je na dejavnosti vozil zgolj občasno, kakor skladno izhaja iz njunih izpovedb. Glede na navedeno pa pravkar izpostavljeni prispevki tožnika prvostopenjske presoje o deležih pravdnih strank na povečanju vrednosti sporne nepremičnine (96.000,00 EUR) kot skupnem premoženju ne zmorejo pretehtati drugače. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožniku plačati 9.600,00 EUR s pripadki, ki dejansko pomeni že delitev skupnega premoženja, je zato pravno pravilna.

12. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zavrnilo tudi pobotni ugovor, ki ga je v predmetnem postopku s pripravljalno vlogo z dne 9. 10. 2018 postavila toženka (procesno pobotanje). S tem je toženka najprej zahtevala ugotovitev njene terjatve do tožnika v skupni višini 9.043,62 EUR iz naslova nakazil, ki naj bi jih opravila iz svojega TRR na TRR tožnika. Prvostopenjsko sodišče pa je v tem delu pobotni ugovor pravilno zavrnilo že zato, ker toženka terjatve v tej višini ni v potrebni meri substancirala. Iz njenih navedb izhaja, da zgornji znesek predstavlja seštevek več nakazil v korist tožnika, ne pojasni pa konkretizirano, kdaj, v kakšni višini in na kakšni pravni podlagi so bila ta nakazila opravljana ter kdaj so zapadla v plačilo (čeravno je glede na naravo zatrjevanih obveznosti mogoče šteti, da so v plačilo zapadla najkasneje s postavitvijo pobotnega ugovora), tako da bi tožnik zatrjevano lahko argumentirano prerekal. Že v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2018 je sicer navajala, da bo vsa opravljana nakazila tožniku podrobno označila in pojasnila, vendar tega nato niti ob postavitvi pobotnega ugovora ni storila. Tožnik je zaslišan kot stranka sicer potrdil, da mu je toženka plačala par položnic za leasing in motor, ne drži pa, da bi priznal nakazilo v zgornji višini za svoj TRR. Ob postavitvi pobotnega ugovora pa je toženka že sama navajala, da tožnik vztraja, da zneska 9.043,62 EUR ni prejel, enako pa je trdila že v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2018. Ob tem, ko toženka zatrjuje, da je denarna sredstva nakazala iz svojega TRR na TRR tožnika, pa sodišče prve stopnje pravilno zaključi tudi, da iz predloženih izpiskov prometa na TRR toženke (priloga B11) in pregleda opravljenih plačil (priloga B12) ne izhajajo kakršnakoli neposredna nakazila tožniku.

13. Pravilno je z izpodbijano sodbo zavrnjen tudi pobotni ugovor toženke iz naslova obratovalnih stroškov za sporno nepremičnino (stroški stanovanja) ter iz naslova stroškov kuhanja, pranja in likanja za sporno obdobje v skupnem znesku 11.360,00 EUR, za katerega naj bi bil tožnik obogaten. Navedeno ob dejstvu, da sta pravdni stranki v obdobju od jeseni 2010 do 28. 10. 2016, ko naj bi ti stroški nastali, živeli v zunajzakonski skupnosti, neoziraje nato, ali je toženka to terjatev ustrezno substancirala in izkazala, narekuje že pravilna uporaba materialnega prava. V obravnavanem primeru ne more biti dvoma, da je tožnik v sporni nepremičnini brezplačno bival v soglasju s toženko in v tej uči tam neodplačno koristil tudi določene usluge (pranje, likanje, kuhanje). V času trajanja zunajzakonske skupnosti je torej (enako kot za vlaganja tožnika v toženkino nepremičnino) obstajala pravna podlaga za brezplačno bivanje in zagotavljanje drugih storitev. S prenehanjem zunajzakonske skupnosti je ta pravna podlaga sicer odpadla, vendar zgolj za naprej.4 Ker v posledici navedenega ne drži, da je tožnik brezplačno bivanje in druge storitve v času trajanja zunajzakonske skupnosti s toženko, ker je ta kasneje prenehala, koristil brez pravne podlage, je zato pravilen prvostopenjski zaključek, da tožnik v višini 11.360,00 EUR ni obogaten.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem obsegu, to je v I. točki izreka, II. točki izreka glede zneska 19.200,00 EUR s pripadki ter v IV. in V. točki izreka, potrdilo sodba sodišča prve stopnje.

15. Z ozirom na neuspeh s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ob dejstvu, da izvajanja v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP), pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 O tem, da je toženka imela občasno tudi druge intimne partnerje, je izpovedala že sama, enako pa izhaja tudi iz izpovedbe priče M.P.Č. ter tožničine hčerke, priče A.V. Da je imel takšna razmerja tudi tožnik, pa izhaja iz izpovedbe priče M.P. ter priče M.P.Č. 2 Tak zaključek temelji na stališču, da tožnik z vlaganjem v tuje (toženkino) premoženje ni pridobil stvarnopravnih upravičenj, temveč zgolj obligacijski zahtevek. To pa je vodilo k zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem delež tožnika znaša 30/100, delež toženke pa 70/100 celote ter posledično ugotovitev lastninske pravice pravdnih strank na tej nepremičnini v istem razmerju (III. točka izreka izpodbijane sodbe), odločitev o tem pa je že postala pravnomočna. 3 Nakupe v trgovinah z gradbenim materialom je izkazal zgolj v približni višini 1.000,00 EUR, v višini 1.000,00 EUR je plačal izvajalca ometov v kletnih prostorih ter kupil garažna vrata v višini 3.500,00 EUR. Izvedenec pa je ocenil, da je tožnik zaradi nakupa garažnih vrat ter del v kleti in garaži k povečanju vrednosti nepremičnine prispeval le v višini 3.070,00 EUR. 4 Tako VS RS sklep II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015.