Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi. Strateški vojaški ukrep ne more biti podlaga za priznanje tega statusa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v reviziji odpravila odločbo Upravne enote A št. 173-133/01 z dne 17. 12. 2003, s katero je prvostopni organ tožeči stranki priznal status žrtve vojnega nasilja - begunca (pregnanca), ter odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Na podlagi dokazov, izvedenih v prvostopnem postopku - izjave tožnika, da se je njihova družina, kot ostali prebivalci B konec novembra 1942 izselila in se v domačo hišo, ki je bila počena zaradi granate, ni pa bila požgana ali porušena, vrnila sredi aprila 1943 in da njihova družina ni bila ne partizanska in ne bela; izjav prič AA, BB in CC, katere so povedale, da so prebivalce B, ki so bili nekateri za partizane, nekateri pa za bele, pregnali Italijani, verjetno zato, da ne bi sodelovali s partizani, in pri tem niso izbirali, koga bodo pregnali; arhivskega gradiva iz Pokrajinskega muzeja C, Arhiva Republike Slovenije, Zgodovinskega arhiva v D in dokumentacije Območnega združenja borcev in udeležencev NOB A - ugotovila, da so Italijani novembra oziroma v začetku decembra 1942 prebivalce B izselili, da ne bi pomagali partizanom. Mogoče je šteti, da so jih izselili zaradi svojih vojaških in strateških načrtov, ki so jih izvajali v bojih proti partizanskim enotam. Tožnik ni dokazal, da bi bila njegova družina izseljena pod pogoji, ki jih Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju: ZZVN) določa za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ni mogoče šteti za dokazano, da je bila tožnikova družina nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njihove hiše s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se niso mogli vrniti na svoj dom najmanj tri mesece. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova družina zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB nasilno pregnana s svojega doma, ker tožnik teh okoliščin ni dokazal, niti zatrjeval. Glede na to, da ni dokazal izpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev, mu statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka netočno citirala določbo 2. člena ZZVN. Glede na njeno ugotovitev, da je italijanska vojska prisilno izselila vse prebivalce B, so ugibanja o razlogih za to dejanje zakonsko irelevantna, saj se iz zgodovine ve, da je italijanska vojska izvajala prisilne ukrepe zoper sodelavce NOB, kar ni treba ugotavljati za vsak primer posebej. Razlaga tožene stranke, da bi poleg nasilne izselitve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja moral biti podan še pogoj, da je bila družina izseljena zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja hiše, je v nasprotju z določbo četrtega odstavka 2. člena ZZVN, ki za priznanje statusa predvideva dve situaciji in se je v praksi, tudi sovaščanom, priznaval status v primerih, ko hiše pregnancev niso bile porušene ali izropane. Nesmiseln je očitek, da ni sodeloval z NOB, saj je bil takrat star komaj štiri leta. Nepošteno je ločevati ljudi, ki so bili v času vojne še otroci in jim zaradi tega status ni priznan, na malo starejše, ki so jim priznane vse pravice po ZZVN in na tiste, ki so bili v istem času od iste vojske prisilno pregnani z doma in so trpeli enako pomanjkanje in trpijo enako škodo na zdravju. Če je bil priznan status žrtve vojnega nasilja trem četrtinam takratnih prebivalcev B, bi moral biti tudi ostali četrtini.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svojih ugotovitvah v izpodbijani odločbi in predlagala zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, pravilno uporabila določbo četrtega odstavka 2. člena ZZVN, ki je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43/99), po kateri je žrtev vojnega nasilja (begunec) tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja v NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. V tej določbi so opredeljene okoliščine, ki so po oceni zakonodajalca še presegle že sicer težke in negotove razmere med vojno, in so zato osebe, ki so jim bile izpostavljene, upravičene do posebnega varstva kot žrtve vojnega nasilja. Tožeča stranka pravilno navaja, da navedena določba obsega dva dejanska stanova oziroma opredeljuje dve dejanski situaciji, v katerih je okupator izvajal prisilni ukrep izgnanstva. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi tiste okoliščine, katerim je bil izpostavljen tožnik, primerjala glede na obe abstraktni, v zakonu določeni situaciji, in pravilno presodila, da tožnik ni bil izpostavljen takšni obliki nasilja, ki jo zakon zahteva za priznanje statusa.

Da bi italijanski okupator tožnikovo domačijo požgal, porušil ali izropal in s tem tožnikovo družino pregnal iz doma, tožnik ni trdil, niti tega niso izpovedale v postopku zaslišane priče, to pa tudi ne izhaja iz dokumentarnega gradiva. Iz navedenih dokazov je razvidno, da so Italijani konec leta 1942 prebivalce B izselili, v njihovih hišah pa so se do spomladi leta 1943, ko so se vaščani vrnili v vas, občasno zadrževali partizani. Zato je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da v okviru zakonskega dejanskega stana, ki pregnanstvo pogojuje s požigom, porušenjem ali izropanjem hiše, tožniku statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati, ker njegova družina ni odšla v pregnanstvo v takšnih okoliščinah. Okoliščine, v katerih je bila pregnana, se tudi ne pokrivajo z drugim v zakonu določenim dejanskim stanom, po katerem se status žrtve vojnega nasilja prizna osebi, katere pregnanstvo je mogoče opredeliti kot povračilni ukrep okupatorja zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB. Napačno je tožnikovo razmišljanje, da je tožena stranka priznanje statusa pogojevala s tožnikovo udeležbo v NOB. Kot otrok je tožnik delil usodo odraslih družinskih članov in bi po tej določbi bil upravičen do priznanja statusa, če bi okupator prisilen ukrep izvedel zaradi sodelovanja teh družinskih članov z NOB. Tožnik pa ni trdil, da bi bile te okoliščine vzrok za pregnanstvo, saj je v postopku izjavil, da njihova družina ni bila ne partizanska ne bela (zaslišanje dne 18. 6. 2003). Tožbena trditev, da je iz zgodovinskih virov jasno, da je italijanska vojska izvajala prisilne ukrepe zoper sodelavce NOB in da tega ni treba za vsak primer ugotavljati, je zmotna, saj je v vsaki zadevi v smislu procesnega načela ugotavljanja materialne resnice treba ugotoviti vsa dejstva, ki so po zakonu bistvena za odločitev, v obravnavani zadevi pa je tako bistveno dejstvo lahko sodelovanje z NOB.

Na podlagi dejstev in dokazov v upravnih spisih sodišče kot prepričljiv ocenjuje sklep tožene stranke, da so Italijani prebivalce B izselili zato, da vas ne bi postala partizanska postojanka. To pa je mogoče obravnavati kot strateški vojaški ukrep, s kakršnim se je okupator bojevali proti partizanski vojski. Izselitev tožnikove družine v takšnih okoliščinah tudi po mnenju sodišča ni mogoče uvrstiti v tiste prisilne ukrepe okupatorja, zaradi katerih bi bilo tožniku mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja, ker ZZVN za to ne daje pravne podlage.

Ker tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev, ki jih ZZVN zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je odločitev tožene stranke, da mu statusa ne prizna, pravilna. Tožnik drugačne odločitve ne more doseči, tudi če naj bi bil v drugih primerih sovaščanom status priznan, kot to navaja v tožbi. V vsaki zadevi mora upravni organ ugotoviti, kakšne so dejanske okoliščine, in na to ugotovitev v konkretni zadevi uporabiti materialno pravo. Drugačna dejanska stanja pogojujejo drugačno odločitev, kar pa ne pomeni neenakega obravnavanja. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonu utemeljena, pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, zato je sodišče tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločitev, ki izhaja iz izreka sodbe, sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS; št. 50/97 in 70/00).