Jedro

Dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, so vezane predvsem, ne pa izključno, na delovni proces (delo v organiziranem delovnem procesu delodajalca) in povezane z naravo dela delavca.

V vsakem konkretnem primeru posebej je treba presoditi, ali prepoved škodljivega ravnanja velja tudi za dejavnosti delavca v času izven delovnega razmerja in izven prostorov delodajalca, torej v sferi delavčeve zasebnosti. Zato je ZDR v 35. členu določil, da se je delavec dolžan vzdržati vseh moralno ali materialno škodljivih ravnanj za delodajalca, vendar je to prepoved povezal z naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.9.2003, poziv na delo ter poračun neizplačanih plač s prispevki in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2003, zavrnilo pa je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je ta z neresničnim prikazovanjem dogodkov pri toženi stranki dosegel izplačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v višini 2.381.653 SIT, kar predstavlja kršitev z znaki kaznivega dejanja. Tožnik je neresnično prikazal okoliščine prometne nesreče 9.5.2002 - namreč, da je tega dne prometno nesrečo z osebnim avtomobilom kot voznica povzročila njegova žena in ne on. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bilo dejanje storjeno 20.5.2002 in 27.6.2002, ko je pri toženi stranki zahteval izplačilo odškodnin za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Odpoved je bila podana v roku iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ugotovljeno ravnanje tožnika z znaki kaznivega dejanja goljufije predstavlja za toženo stranko škodljivo ravnanje, ki je po določbi 35. člena ZDR prepovedano. Ni potrebno, da se takšno ravnanje nanaša samo na delo, ki ga delavec opravlja pri delodajalcu, temveč lahko pomeni tudi ravnanje izven dela oziroma delovnega področja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške. Ugotovilo je, da se je tožena stranka seznanila s celotno zadevo šele 9.9.2003 - po vpogledu v kazenski spis, zaradi česar je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru 15-dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Sprejelo je zaključek sodišča prve stopnje, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.). Dejanje, ki se mu očita, sicer nima neposredne zveze z delovnim razmerjem, vendar pa je tožnik kot delavec in obenem zavarovanec pri toženi stranki dosegel izplačilo odškodnine, kar predstavlja škodljivo ravnanje v nasprotju z interesi tožene stranke. Tudi če bi sodišče prve stopnje sledilo stališču tožnika, da ne gre za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, to ne bi vplivalo na zakonitost izredne odpovedi, ker je podana tudi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, na katero se je oprla tudi tožena stranka. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev odločalo postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi sodišča druge stopnje očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj le abstraktno povzema ugotovitev sodišča prve stopnje o dokazani kršitvi - neresničnem prikazovanju okoliščin prometne nesreče z dne 9.5.2002. Šteje, da je kršitev podana s tem, da je tožnik ob uveljavljanju zahtevkov vedel, da je zoper njega vložena ovadba. S tem so razlogi in očitki med seboj v nasprotju, saj to sploh ni bil predmet izredne odpovedi. Glede neresničnega prikazovanja okoliščin prometne nesreče sodišče ni izvajalo dokaznega postopka, temveč je samoumevno štelo, da je dejanje storil. Sodišče je samo prilagodilo čas storitve kršitve - z navedbo, da naj bi bilo dejanje storjeno 20.5. in 27.6.2002. Ves čas postopka mu ni bilo znano, kaj se mu sploh očita. Šele v obrazložitvi izredne odpovedi je navedeno, da naj bi kršil 35. člen ZDR. Očitana kršitev je premalo konkretizirana. Nesreča dne 9.5.2002 nima zveze z delovnim razmerjem. Enako velja tudi za zavarovalno pogodbo s toženo stranko. Z uveljavljanjem pravic iz te pogodbe ni kršil delovnih obveznosti, saj bi to storil le, če bi izrabil svojo delovno razmerje za neupravičeno plačilo. Do tega ni prišlo. Sodišče je ocenilo, da je z uveljavljanjem škode vplival na ugled zavarovalnice, vendar nepravilno. Noben dokaz ni bil izveden v smeri ugotavljanja tega, da je neresnično prikazoval okoliščine prometne nesreče, zaradi česar tudi zaključek sodišča o njegovi odgovornosti temelji na dokazih, ki niso navedeni. Zaključki sodišča so tudi neobrazloženi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej nenavedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijski očitek bistvenih kršitev določb postopka, ki glede na vsebino revizijskih navedb predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Iz izpodbijane sodbe izhaja, kaj so znaki kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ, obenem pa tudi jasen zaključek, da so ti znaki dokazani. Neutemeljena je revizijska trditev, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v smeri ugotavljanja kršitve z znaki kaznivega dejanja. Po izvedbi dokazov na več narokih (med drugim tudi vpogledu obsežne dokumentacije o nesreči) in na zadnjem naroku za glavno obravnavo (med drugim tudi z zaslišanjem dr. M.V. stranki tudi nista imeli drugih dokaznih predlogov.

Nadalje je neutemeljen revizijski očitek, da škodna ravnanja, ki se mu očitajo, niso predmet izredne odpovedi. Iz izredne odpovedi izhaja, da je tožnik neresnično prikazoval dogodke prometne nesreče dne 9.5.2002, da ima ta kršitev znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ, da je s tem dosegel pri zavarovalnici (toženi stranki) izplačilo odškodnine in je s takšnim ravnanjem kršil druge obveznosti iz delovnega razmerja - kar predstavlja ravnanje v nasprotju s prepovedjo škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR. Izpodbijana sodba tudi ne temelji le na zaključku, da je dosegel izplačilo odškodnine, kljub temu da je vedel, da je zoper njega podana kazenska ovadba (kar je med drugim ugotovilo sodišče druge stopnje, izhaja pa že iz izredne odpovedi), temveč predvsem na ugotovitvi o neresničnem prikazovanju okoliščin prometne nesreče dne 9.5.2002 in na tem, da je z neresničnim prikazovanjem teh okoliščin pri toženi stranki dosegel izplačilo odškodnine, kar zadošča za opredelitev znakov kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 217. člena KZ in predstavlja ravnanje v nasprotju s 35. členom ZDR. V kolikor tožnik nasprotuje zaključku o tem, da je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi spravil toženo stranko v zmoto oziroma jo zapeljal, da mu je izplačala odškodnino in ji s tem škodoval, izpodbija dejanske zaključke izpodbijane sodbe, kar ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Po 1. alineji te zakonske določbe delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji pa v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

V obravnavanem primeru se kršitev nanaša na kršitev druge obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja goljufije - v zvezi s tem, da je tožnik z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin prometne nesreče (češ, da je takrat vozila njegova žena, on pa je bil sopotnik) zapeljal toženo stranko, da mu je v škodo svojega premoženja izplačala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. To ravnanje predstavlja ravnanje v nasprotju s 35. členom ZDR (prepovedjo škodljivega ravnanja), po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo, ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Gre za hujšo kršitev po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in ne tudi za kršitev po 2. alineji, kot podrejeno zaključuje sodišče druge stopnje.

Le v primeru odpovedi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je tudi pravilen zaključek o pravočasni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takšnem primeru je potrebno odpoved podati v roku 15 dni odkar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca, vendar je odpoved dovoljena ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 110. člena ZDR). V primeru kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR pa mora (v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR) pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15. dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Ker je razlog za izredno odpoved v tem primeru nastal že v letu 2002 (nesreča je bila 9.5.2002, tožnik je zahteval povračilo škode pri toženi stranki dne 20.5. in 27.6.2002), je od takrat oziroma od 1.1.2003, ko je začel veljati ZDR, potekel objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji. Po poteku tega roka odpoved le iz tega razloga torej ne bi bila več zakonita.

Po določbi 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, so vezane predvsem, ne pa izključno, na delovni proces (delo v organiziranem delovnem procesu delodajalca) in povezane z naravo dela delavca.

Očitanega dejanja - kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije tožnik ni storil neposredno pri opravljanju dela pri toženi stranki. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin prometne nesreče izven naselja dne 9.5.2002 okoli polnoči je v razmerju do tožene stranke pomembno v povezavi s tožnikovo zahtevo za povrnitev škode - in se nanaša na zavarovalno (civilno) razmerje med tožnikom in toženo stranko kot zavarovalnico. Tudi tožena stranka v izredni odpovedi ne ugotavlja kršitve z znaki kaznivega dejana s tem, da bi tožnik kršitev storil pri opravljanju delovnih obveznosti ali da bi izkoristil svoj položaj delavca v delovnem razmerju. Kljub temu te ugotovitve ne zadoščajo za presojo (za katero se zavzema tožnik), da sploh ni kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je namreč odpovedni razlog pravilno utemeljila s prepovedjo škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR, kot enim od vidikov lojalnosti delavca do delodajalca. Prepoved se nanaša na zaščito delodajalčevih poslovnih interesov in ne pomeni zvestobe v osebnem ali etičnem pomenu. V vsakem konkretnem primeru posebej pa je treba presoditi, ali prepoved škodljivega ravnanja velja tudi za dejavnosti delavca v času izven delovnega razmerja in izven prostorov delodajalca, torej v sferi delavčeve zasebnosti. Zato je ZDR v 35. členu določil, da se je delavec dolžan vzdržati vseh moralno ali materialno škodljivih ravnanj za delodajalca, vendar je to prepoved povezal z naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu.

Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu samostojnega referenta za izterjavo regresov v organizacijski enoti za obdelavo škod in izvajanje regresov - v sektorju avtomobilskega zavarovanja. Gre za delovno mesto, katerega bistvena vsebina nalog se nanaša na obravnavanje in obdelavo zahtevkov proti regresnim zavezancem - tudi takšnim, ki povzročijo prometno nesrečo pod vplivom alkohola. Pri svojem delu se je srečeval s primeri, ki so enaki ali podobni njegovemu lastnemu primeru. Zato je prav narava njegovega dela tista okoliščina, zaradi katere tudi obravnavano dejanje, ki ga ni storil neposredno pri delu, predstavlja kršitev prepovedi iz 35. člena ZDR. Ker je škodoval delodajalcu z ravnanjem, ki ima obenem vse znake kaznivega dejanja goljufije, to predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je pravilno zaključilo tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.