Jedro

Delodajalec je v zamudi s plačilom odpravnine trajno presežnemu delavcu od izteka odpovednega roka oz. od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje in delavcu pripadajo zamudne obresti od tega dne dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki razliko v odpravnini v znesku 208.561,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo od 1.10.1993 dalje do dneva plačila in zakonite zamudne obresti od zneska 234.630,00 SIT za obdobje od 1.10.1993 do 18.11.1993. Zoper navedeno sodbo se v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti, pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na določbe 394. člena ZOR, po katerem mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero glasi obveznost, razen če zakon določa drugače. Poudarja, da odpravnina ni čista odškodninska terjatev, poleg tega pa zakon za denarne obveznosti, kot je plačilo odpravnine, ne določa obresti, zato tožnik do obresti ni upravičen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne obrestni del zahtevka.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno odločilo o obrestnem zahtevku tožeče stranke. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št.14/90, 4/91) v 3. odstavku 36. f člena, v katerem ureja pravico trajno presežnega delavca do odpravnine, sicer ne določa roka, v katerem mora delodajalec delavcu odpravnino plačati, 13. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93), pa v 13. odstavku določa, da morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka.

Splošna kolektivna pogodba, ki velja za toženo stranko in njene delavce od 1.7.1993 dalje, kot izhaja iz njenih uvodnih določb, torej določa rok dospelosti odpravnine v plačilo, kar pomeni, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom odpravnine od dneva prenehanja delovnega razmerja, ko se je odpovedni rok po sklepu o trajnem presežku iztekel. Odpravnina, ki po zakonu pripada trajno presežnemu delavcu, je namreč denarna terjatev, dolžnik, ki je z izpolnitvijo denarne obveznosti v zamudi, pa poleg glavnice dolguje še zamudne obresti, ki tečejo od tedaj, ko je stranka v zamudi. Pravila 277. člena in ostalih določil ZOR veljajo tudi za denarne obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja. Zato so pritožbene navedbe, da zakon za denarne obveznosti, kot je odpravnina, ne določa obresti, neutemeljene. Skladno s 1. odstavkom 324. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ ŠT. 29/78, 57/89) dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, rok za izpolnitev obveznosti pa je bil v obravnavanem primeru 1.10.1993, zato od tega datuma dalje tožniku pripadajo zamudne obresti. Ker tožena stranka dela odpravnine v znesku 208.561,00 SIT še ni plačala, del odpravnine, to je znesek 234.630,00 SIT, pa je bil tožeči stranki plačan z zamudo, je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in je ugodilo obrestnemu zahtevku tožnika.

Uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan, v postopku pred prvostopnim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dožnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, to je glede zamudnih obresti od prisojene oz. delno plačane odpravnine, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 155. in 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).