Jedro

Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah IV. in V. izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Toženi stranki se naloži, da tožnici v roku 15 dni plača denarno povračilo v znesku 7.607,56 EUR, višji zahtevek za plačilo zneska 11.411,34 EUR pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 346,00 EUR ter ji po plačilu akontacije dohodnine izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni; zavrne se kar zahteva tožnica več, to je obračun regresa za letni dopust v bruto znesku 402,10 EUR, odvod akontacije dohodnine ter plačilo ustreznega neto zneska tožnici.“ V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico 23. 11. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala veljati 30. 11. 2012 (točka I. izreka). Odločilo je, da se pogodba o zaposlitvi tožnice sodno razveže na dan 24. 3. 2014 (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od 1. 12. 2012 do 24. 3. 2014 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ RS, ji za obdobje od 1. 12. 2012 do 26. 6. 2013 obračuna bruto zneske plač, ki bi bili tožnici izplačani, če bi v tem obdobju delala pri toženi stranki, ji od tako obračunanih zneskov mesečnih nadomestil plače plača davke in prispevke, na ustrezne račune DURS ter tožnici izplača neto mesečne zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III/A izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je vpis v matično evidenco pri ZPIZ RS do dneva pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (točka III/B izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača denarno odškodnino v višini šestih mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (točka IV/A izreka), zavrnilo je kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je razliko od vtoževanega zneska odpravnine v višini 19.018,90 EUR (točka IV/B izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 748,10 EUR ter ji po plačilu davkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača stroške postopka v znesku 1.302,35 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imela tožena stranka do 1. 9. 2011 delovno mesto sanitarnega inženirja sistemizirano v okviru službe zdravstvene nege, po tem datumu pa je bilo na oddelku za nalezljive bolezni in vročinska stanja sistemizirano novo delovno mesto z istim nazivom. Obe delovni mesti se razlikujeta glede obsega delovnih nalog. Sanitarni inženir v okviru službe zdravstvene nege je poleg delovnih nalog, ki jih sedaj opravlja sanitarni inženir na oddelku za nalezljive bolezni in vročinska stanja, opravljal tudi dodatne naloge, vezane na zdravstveno nego. Obseg nalog delovnega mesta sanitarnega inženirja v okviru službe zdravstvene nege je bil bistveno širši od obsega delovnih nalog v okviru delovnega mesta sanitarnega inženirja na oddelku za nalezljive bolezni in vročinska stanja. Delovno mesto sanitarnega inženirja v okviru službe zdravstvene nege je bilo ukinjeno z 31. 12. 2011, to je z upokojitvijo A.A.. Zaradi delne nerazumljivosti pritožbeno sodišče nadaljnji stavek pritožbe povzema dobesedno: „Zaradi zgoraj opisane reorganizacije in prenosa delovnega mesta sanitarni inženir v drugi oddelek, ter zmanjšanja obsega delovnih nalog delovnega mesta sanitarni inženir, je prišlo iz razloga, ker organizacijsko gledano delovne naloge delovnega mesta sanitarni inženir sodilo v oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja, do povečanega obsega dela.“ Po spremembi sistemizacije je tožena stranka objavila razpis prostega delovnega mesta sanitarnega inženirja za nedoločen čas, vendar je analiza po objavi razpisa pokazala, da lahko pride do tega, da delavec na tem delovnem mestu ne bo imel zadostne količine dela. Zato je tožena stranka sprejela odločitev, da bo eno leto spremljala obseg dela na delovnem mestu sanitarnega inženirja v okviru oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja in v kolikor bo dela dovolj bo delavca obdržala, v kolikor pa dela ne bo dovolj, bo organizacijo spremenila in delovno mesto prenesla nazaj v stari oddelek zdravstvene nege. Ker je šlo za začasno rešitev, je bil pri toženi stranki podan začasno povečan obseg dela in s tem izpolnjen pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Takšno spremembo organizacije so potrdile priče B.B., C.C. in dr. D.D., sodišče prve stopnje pa je dokazno oceno oprlo izključno na izpovedbo dr. E.E., ki pri toženi stranki glede delovnega procesa in kadrovske reorganizacije nima nikakršnih pooblastil. Odškodnino (pravilno ustrezno denarno povračilo) iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 78/2013) je sodišče prve stopnje odmerilo v nasprotju z uveljavljano sodno prakso. Sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila ni upoštevalo nadomestila, ki ga je tožnica prejemala na podlagi odločbe .... Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica težje zaposljiva. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena samo eno leto, da je zaradi prenehanja delovnega razmerja prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti in nadomestilo za skrb in nego otroka. Ob upoštevanju sodne prakse bi šlo tožnici denarno nadomestilo kvečjemu v višini ene do dveh mesečnih plač. Pri odločitvi o regresu za letni dopust sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 176. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami). Tožnica je bila razporejena v 31. plačni razred, zato ji pripada regres v znesku 346,00 EUR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe, razen tistih, ki se nanašajo na regres za letni dopust za leto 2013. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne, razen v delu, ki se nanaša na višino regresa.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -tožena stranka je 23. 9. 2011 objavila prosto delovno mesto sanitarnega inženirja, razpis je bil za nedoločen čas, tožnica pa se je nanj prijavila, -stranki sta 23. 11. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sanitarnega inženirja I za določen čas in sicer za obdobje od 1. 12. 2011 do 30. 11. 2012, -pogodbo o zaposlitvi sta stranki sklenili potem, ko je bila izvršena reorganizacija, v kateri je bilo delovno mesto sanitarnega inženirja preneseno iz službe zdravstvene nege v oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja, s tem da je bil delno spremenjen tudi opis nalog, -kot razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bilo v pogodbi o zaposlitvi navedeno povečanje obsega dela, -tožnica je delo prevzela od A.A., ki je bila edina izvajalka na delovnem mestu sanitarnega inženirja, -tožnica je imela celo širši obseg dela kot njena predhodnica A.A., pri čemer je v celoti pokrivala delo, ki ga je opravljala njena predhodnica, -tožnici je delovno razmerje prenehalo 30. 11. 2012, to je z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, -delovno mesto sanitarnega inženirja I je tudi po prenehanju delovnega razmerja tožnice ostalo še vedno organizacijsko enako razporejeno (to je v oddelku za nalezljive bolezni in vročinska stanja) in je sedaj zasedeno za nedoločen čas, -tožnica je stara 37 let, je mati dveh otrok, za katere skrbi skupaj s partnerjem, pri toženi stranki je delala le eno leto in je bila v času odločanja sodišča prve stopnje še vedno brez zaposlitve.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede neupoštevanja izpovedb prič B.B., C.C. in D.D., ki so se pri toženi stranki ukvarjale s spremembo organizacije, zaradi katere je bilo delovno mesto sanitarnega inženirja preneseno iz ene službe v drugo. Sodišče prve stopnje se je do te reorganizacije opredelilo, bistveno pa je to, da ta reorganizacija ne more biti in tudi ni bila razlog za začasno povečan obseg dela, kar naj bi bil razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sploh sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V prvem odstavku 52. člena ZDR so bili taksativno našteti primeri, v katerih se pogodbo o zaposlitvi lahko sklene za določen čas. Med temi dopustnimi primeri je tudi začasno povečan obseg dela, na katerega se tudi sklicuje pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora. Vendar pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje z gotovostjo ugotovljeno, da ta razlog v resnici ni bil podan.

Pritožbene navedbe o domnevno povečanem obsegu dela so protislovne in nelogične, na kar utemeljeno opozarja tožnica v odgovoru na tožbo. Tožena stranka namreč trdi, da je analiza izvedena po objavi razpisa (ta je bil za nedoločen čas) pokazala, da se zaradi zmanjšanja obsega delovnih nalog na delovnem mestu sanitarnega inženirja v okviru oddelka za nalezljive bolezni in vročinska stanja lahko zgodi, da delavec na tem delovnem mestu ne bo imel zadostne količine dela, torej da ne bo polno zaseden. Takšna ugotovitev pa je ravno nasprotna od tega, kar se navaja v pogodbi o zaposlitvi, kot razlog za sklepanje zaposlitve za določen čas. Na podlagi bojazni tožene stranke, da bi se lahko naknadno pokazalo, da delavec na novem oddelku ne bi imel dovolj dela, nikakor ne sledi ugotovitev, da gre za začasno povečan obseg dela. V kolikor bi šlo v resnici za začasno povečan obseg dela, bi to lahko pomenilo kvečjemu to, da bi tožena stranka za določen čas potrebovala dodatnega delavca na tem delovnem mestu, v resnici pa je tožena stranka ves čas zaposlovala enega sanitarnega inženirja. Najprej je bila to A.A., potem tožnica, ki je delo prevzela od nje in sedaj delavec, ki je na delovnem mestu, ki ga zaseda tožnica zaposlen za nedoločen čas. Že zgolj navedene okoliščine kažejo na to, da v resnici ni bil podan v pogodbi zatrjevani razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi ne more biti organizacijski prenos delovnega mesta sanitarnega inženirja iz službe zdravstvene nege v oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja. V obeh organizacijskih enotah je šlo za eno delovno mesto sanitarnega inženirja in to delovno mesto je ves čas zasedeno. Domnevna negotovost ali bo delavec v drugi organizacijski enoti imel dovolj dela, ne more biti zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ravno na to pa se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Tudi sicer morebitna negotovost delodajalca ali bo v prihodnosti dovolj dela za delavca, ne more biti zakoniti razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Ob ugotovitvi, da ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 54. člena ZDR štelo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, tudi ko je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala veljati 30. 11. 2012. Glede na to, da tožnica ni želela nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo zakonske določbe o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je sodišče o tem odločalo v času novega zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 118. člena tega zakona. Ta določa, da sodišče lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18-ih mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine interesa obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati, saj se na podlagi samega zakona šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, kar pomeni, da tožnici ni zakonito prenehala pogodba zaradi izteka časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Kot okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo porušeno zaupanje med strankama zaradi načina, kako je tožnica na podlagi razpisa za nedoločen čas sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, prav tako pa tudi dejstvo, da je njeno delovno mesto sedaj zasedeno z naknadno zaposlenim delavcem, drugih delovnih mest za tožnico pa tožena stranka nima. Sodišče prve stopnje je tožnici delovno dobo pravilno priznalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, plačo pa le za čas od 1. 12. 2012 (to je od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja) do 26. 6. 2013, ko je tožnica nastopila porodniški dopust. Pač pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine (pravilno: denarnega nadomestila), ki gre delavcu v primeru sodne razveze. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 se višina denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo navedene okoliščine, vendar pa je denarno povračilo dosodilo v previsokem znesku glede na uveljavljano sodno prakso, zlasti še glede na dejstvo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena zgolj eno leto. Prav tako je potrebno grajati ravnanje sodišča prve stopnje, ki je denarno nadomestilo dosodilo opisno (v višini šestih mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), čeprav je tožnica postavila po višini opredeljen zahtevek in pri tem tudi navedla, koliko je znašala njena povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Povsem nekonsistentno je, da sodišče po eni strani opisno dosodi denarno povračilo, na drugi strani pa zavrne razliko do po višini opredeljenega zneska. Okoliščina, da je tožnica še vedno brez zaposlitve ne odraža zgolj tega, da je težje zaposljiva, temveč je to posledica tudi tega, da je bila tožnica v času odločanja sodišča prve stopnje še vedno na starševskem dopustu. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava, upravičena do denarnega povračila v višini štirih mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Povprečna mesečna plača tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znaša 1.901,89 EUR, kar pomeni, da je tožnica zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičena do denarnega povračila v višini štirikratnika tega zneska, kar znaša 7.607,56 EUR.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust za leto 2013. Sodišče prve stopnje pri odločanju v tem delu tožbenega zahtevka dejansko ni upoštevalo določbe četrtega odstavka 176. člena ZUJF. Ta določa, da se zaposlenim, ki so v letu 2013 v mesecu pred izplačilom regresa uvrščeni od 31. do vključno 40. plačilnega razreda regres izplača v znesku 346,00 EUR. Tožnica je bila uvrščena v 31. plačni razred, zato je za leto 2013 lahko upravičena le do regresa za letni dopust v znesku 346,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o plačilu denarnega povračila delno spremenilo tako, da ga je znižalo s šestih mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi na štiri mesečne plače tožnice oziroma na znesek 7.607,56 EUR in da je zavrnilo, kar je zahtevala tožnica več. V odločitvi o plačilu regresa za letni dopusta za leto 2013 pa je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je dosojeni regres znižalo z zneska 748,10 EUR na znesek 346,00 EUR in da je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več, to je razliko med vtoževanim zneskom 748,10 EUR in dosojenim zneskom 346,00 EUR.

Takšna sprememba izpodbijane sodbe ne vpliva na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ti stroški so bili namreč v celoti odmerjeni glede na vrednost spora o prenehanju delovnega razmerja, pritožbeno sodišče pa je spremenilo odločitev le glede denarnih terjatev, glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa je odločitev ostala enaka.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar kljub temu ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj gre v tem sporu predvsem za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa peti odstavek 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovora za pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.