Jedro

Določitev pristojnosti, oblikovanje in sestava disciplinskih organov je v glavnem prepuščena ureditvi v splošnem aktu delodajalca, zaradi česar je pomembno, da delodajalec takšen akt sploh veljavno sprejme in uveljavi. Pri preizkusu formalne zakonitosti izpodbijanih odločb se zato ni mogoče sklicevati le na temeljna načela disciplinskega postopka, ki so določena v zakonu, temveč je potrebno upoštevati tudi konkretno ureditev v splošnih aktih delodajalca.

Določbe neobjavljenega in zaradi tega neveljavnega pravilnika delodajalca ne morejo predstavljati veljavne pravne podlage za urejanje pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. II Pd 726/2001-33 z dne 28.8.2003, ugodilo zahtevkom tožnika za razveljavitev odločb disciplinske komisije tožene stranke z dne 12.4.2001 in 5.7.2001, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, plačilo neizplačanih plač, polovice plače od izreka suspenza do dneva prenehanja delovnega razmerja ter plačilo pogodbene kazni. Ugotovilo je, da disciplinski pravilnik tožene stranke, v katerem je ta opredelila hujše kršitve delovnih obveznosti, ni bil objavljen in ni začel veljati. Na podlagi neveljavnega pravilnika ni bilo mogoče izpeljati zakonitega disciplinskega postopka.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke takšno odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer predmet pritožbe in te odločitve ni bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka, da je tožena stranka dolžna pri izplačilu plače od 1.5.2001 za tožnika upoštevati osebno oceno. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da disciplinski pravilnik ni bil objavljen in ni začel veljati, vendar je ugotovilo, da se je tožena stranka pri izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja sklicevala tudi na določbe Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo (Uradni list RS, št. 21/98), ki se uporablja neposredno. Zaradi tega pravilnik ni bil potreben za zakonito izveden disciplinski postopek.

Sodišče prve stopnje je nato s sodbo, opr. št. II Pd 1628/2005-41 z dne 4.4.2006, zavrnilo zahtevke tožnika na razveljavitev disciplinskih odločb tožene stranke, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo, zahtevek za plačilo razlike plače od izreka suspenza do prenehanja delovnega razmerja, upoštevanje osebne ocene pri izplačilu plače od 1.5.2001 in plačilo treh povprečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih dela zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti po 1., 10., 15. in 24. točki 40. člena panožne kolektivne pogodbe, ker je dne 5.2., 20.2. in 26.2.2001 zavrnil delovno nalogo, ki jo je bil dolžan opraviti (ker ni hotel izvršiti vpisa člana nadzornega sveta v sodni register).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve delovnih obveznosti in tudi škodoval ugledu podjetja, pri čemer je za prvo očitano kršitev predviden obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da zaradi neobjavljenega in neveljavnega disciplinskega pravilnika ni bilo mogoče izpeljati disciplinskega postopka, se je sodišče sklicevalo na že prej sprejeti sklep v isti zadevi, in sicer da se kolektivna pogodba lahko uporablja neposredno in da disciplinski pravilnik ni bil potreben za zakonito izveden disciplinski postopek. Pomembno je le, da v postopku niso bila kršena temeljna načela tega postopka, ki so določena v zakonu, in da tožnik ni bil spoznan za odgovornega za kršitve, ki kot takšne niso bile že vnaprej določene.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka disciplinskega pravilnika ni objavila in da ta ni začel veljati, kar sta v dosedanjih odločbah ugotovili tudi sodišči druge in prve stopnje. Strinja se s tem, da so nekatere določbe kolektivne pogodbe dejavnosti neposredno uporabljive, vendar opozarja na določbe takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v RS smiselno uporabljal kot republiški predpis), zlasti na 59. člen, tretji odstavek 60. člena, peti odstavek 60. člena in prvi odstavek 65. člena. Med temi je kogentna le določba o pristojnosti disciplinske komisije za odločanje na prvi stopnji, ostale določbe pa so napotilne narave in niso neposredno uporabljive. Ker tožena stranka ni imela disciplinskega pravilnika, takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 - 71/93) pa ni vseboval določb o sestavi disciplinskih organov in o disciplinskem postopku, je ostala na voljo kolektivna pogodba dejavnosti, ki pa določa le, da disciplinsko komisijo imenuje pristojni organ delodajalca in da disciplinski postopek ter kriterije disciplinskih kršitev določi poseben akt delodajalca (drugi odstavek 38. člena in 42. člen). Tožena stranka je zato glede očitanih kršitev lahko uporabila določbe kolektivne pogodbe dejavnosti, ni pa mogla storiti tega glede sestave disciplinske komisije in pritožbenega organa ter glede vodenja disciplinskega postopka. To je bila dolžna urediti v svojem splošnem aktu - kar je sicer storila, vendar ta akt ni stopil v veljavo. O disciplinski odgovornosti in izrečenem ukrepu je odločal organ, ki za to ni imel pristojnosti, poleg tega pa je odločal po pravilih disciplinskega postopka, ki niso bila določena. Takšna odločitev je nezakonita.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijsko sodišče je že večkrat presodilo, da mora biti splošni akt delodajalca, v katerem so urejene pravice delavcev iz delovnega razmerja, ob smiselni uporabi 154. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I in nadalj.), objavljen, da se lahko delavci z njim seznanijo. Brez tega splošnega akta delodajalca ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za urejanje pravic iz delovnega razmerja. Dolžnosti objave ni mogoče zamenjevati z obveznostjo delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja po tretjem odstavku 11. člena ZTPDR (glej sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 31/2004 z dne 15.6.2004, VIII Ips 95/2006 z dne 30.1.2007, VIII Ips 405/2006 z dne 26.6.2007, itd.). Navedeno stališče pomeni, da ni mogoče upoštevati določb neobjavljenega in zaradi tega neveljavnega pravilnika; ta ne more predstavljati veljavne pravne podlage za urejanje pravic iz delovnega razmerja.

Glede na to izhodišče se revizijsko sodišče strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da se tožena stranka v izpodbijanih disciplinskih odločbah ni mogla in smela opreti na opredelitev hujših kršitev delovnih obveznosti tožnika iz njenega disciplinskega pravilnika z dne 13.1.1998, saj ta pravilnik ni bil objavljen in zato ni začel veljati. Kljub temu pa je zaradi neposredne uporabe panožne kolektivne pogodbe lahko upoštevala in uporabila določbe te pogodbe o hujših kršitvah delovnih obveznosti (v 40. in 41. členu kolektivne pogodbe). Ta zaključek se nanaša na preizkus materialne in ne tudi formalne zakonitosti izpodbijanih disciplinskih odločb. Sodišče druge stopnje pa je presodilo tudi, da je za izvedbo disciplinskega postopka pomembno le, da v tem postopku niso bila kršena temeljna načela disciplinskega postopka, ki so določena v zakonu, kar je nepravilno stališče. Revizija pravilno ugotavlja, da ZTPDR, ZDR in kolektivne pogodbe ne določajo natančno sestave disciplinske komisije in drugostopenjskega organa, načina oblikovanja teh organov in postopka za ugotavljanje hujših kršitev delovnih obveznosti delavcev.

ZTPDR v prvem odstavku 23. člena napotuje na splošni akt oziroma kolektivno pogodbo, s katero se natančno uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti delavca, način in postopek njihovega uresničevanja ter organi, ki odločajo o pravicah, obveznostih in odgovornostih. Drugi odstavek 59. člena ZTPDR določa pristojnost disciplinske komisije za odločanje o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, nato v tretjem odstavku 60. člena, da ima disciplinska komisija predsednika in najmanj dva člana ter enako število namestnikov, ki se volijo za dve leti, disciplinska komisija pa lahko dela v polni sestavi ali v senatu, ki ima najmanj tri člane (peti odstavek 60. člena ZTPDR). Po prvem odstavku 65. člena ZTPDR lahko delavec oziroma vložnik zahteve za začetek postopka vloži zoper odločbo disciplinskega organa prve stopnje ugovor organu upravljanja oziroma komisiji, določeni s splošnim aktom. V zvezi s pristojnostjo organov za odločanje o disciplinskem postopku Kolektivna pogodba za cestno gospodarstvo določa le, da hujše kršitve delovnih obveznosti obravnava disciplinska komisija, ki jo imenuje pristojni organ delodajalca (38. člen), da disciplinski postopek in kriterije disciplinskih kršitev ureja poseben akt delodajalca (42. člen), sicer pa v 2. členu glede vprašanj, ki niso urejena s to pogodbo napotuje na določbe zakona in določbe SKPgd. Ta v 25. členu določa, da disciplinsko komisijo imenuje poslovodni organ, nadzorni svet oziroma skupščina v skladu s splošnim aktom delodajalca, da pri delodajalcih z manj kot 50 zaposlenimi odloča o disciplinski odgovornosti poslovodni organ, glede drugostopenjskega organa pa spet napotuje na organ, določen s splošnim aktom oziroma pogodbo o ustanovitvi, zadružnimi pravili ali statutom delodajalca, razen pri delodajalcih z manj kot 50 delavci, kjer tudi na drugi stopnji odloča isti organ, kot je odločal na prvi stopnji (26. člen).

Iz navedenega izhaja, da je tudi določitev o pristojnostih, oblikovanju in sestavi prvo in drugostopenjskega organa, ki odloča o disciplinski odgovornosti delavca, v glavnem prepuščena ureditvi v splošnem aktu delodajalca, zaradi česar je seveda pomembno, da delodajalec takšen akt sploh veljavno sprejme in uveljavi. Pri preizkusu formalne zakonitosti izpodbijanih odločb se zato ni mogoče sklicevati le na temeljna načela disciplinskega postopka, ki so določena v zakonu, temveč je potrebno upoštevati tudi konkretno ureditev v splošnih aktih delodajalca. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča v zvezi s tem sodišči druge in prve stopnje nista ugotavljali dejstev in se opredelili do tega, ali je imela tožena stranka v katerem od splošnih aktov (razen v disciplinskem pravilniku) opredeljene pristojnosti, sestavo in način volitev oziroma imenovanja disciplinskih organov prve in druge stopnje. Sodišče druge stopnje se je pri tem tudi (neustrezno) sklicevalo na svoje stališče v prejšnjem sklepu, opr. št. Pdp 1722/2003-5 z dne 17.11.2005, iz katerega izhaja tudi, da disciplinski pravilnik tožene stranke, v katerem so opredeljeni tudi disciplinski organi, ni bil objavljen in ni začel veljati. Kljub temu to še ne pomeni, da tožena stranka ni imela veljavno izvoljenih oziroma imenovanih disciplinskih organov, saj je njihovo sestavo ter način volitev oziroma imenovanja lahko določila tudi v nekem drugem splošnem aktu. Vsaj glede disciplinske komisije bi o tem lahko sklepali iz statuta tožene stranke (16. in 32. člen).

Ker torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni bilo ugotovljeno, ali so o disciplinski odgovornosti tožnika odločali pravilno oblikovani disciplinski organi, ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je zato razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo (ob upoštevanju gornjih izhodišč) sodišče prve stopnje ugotoviti in odločiti tudi o formalni zakonitosti izvedenega disciplinskega postopka. Pri odločitvi bo moralo upoštevati tudi to, da je bilo že pravnomočno odločeno o zahtevku tožnika, da je tožena stranka pri izplačilu plač od 1.5.2001 dolžna upoštevati osebno oceno (s sodbo II Pd 726/2001 z dne 28.8.2003) in preveriti procesne predpostavke za odločanje o zahtevku za plačilo treh povprečnih plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).