Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že sama okoliščina, da je tožena stranka imela objavljen oglas, da išče nekoga, ki bo prevzel naloge, ki jih je v svojem opisu delovnega mesta imel tudi tožnik, kaže na to, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožniku 31. 1. 2020, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 2. 3. 2020, ampak je trajalo do vključno 21. 6. 2020, ko se delovno razmerje sodno razveže (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi in ga prijaviti v sistem zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti za čas od 2. 3. 2020 do 21. 6. 2020 (III. točka izreka), ter tožniku za čas od 2. 3. 2020 do 21. 6. 2020 za vsak mesec obračunati plačo v višini 1.498,98 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati davke ter prispevke in mu nato izplačati ustrezno neto plačo, pri čemer se neto plača v času od 2. 3. 2020 do 1. 6. 2020 zmanjša za neto znesek prejetega denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), ter tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 2.955,76 EUR bruto in mu izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, s katerim tožnik zahteva poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo v sisteme obveznih zavarovanj, obračun plače v višini 1.498,98 EUR ter izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 22. 6. 2020 dalje in izplačilo neto plače za čas od 2. 3. 2020 do 1. 6. 2020 brez upoštevanja zneska denarnega nadomestila za čas brezposelnosti (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.097,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožnik. Predlaga spremembo izpodbijanega dela tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodba v delu odločitve o obračunu (nadomestila) plače neizvršljiva v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), in glede na podatke, s katerimi je razpolagalo sodišče, nepopolna. Sodišče bi moralo v izreku sodbe izrecno navesti in konkretno zapisati zneske, ki jih je dolžna tožena stranka za tožnika obračunati iz naslova plače. Sodišče je imelo vse relevantne podatke, saj je tožnik po pozivu sodišča predložil odločbo Zavoda RS za zaposlovanje o višini denarnega povračila zaradi brezposelnosti. Glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče namreč ni upoštevalo situacije, v kateri se je tožnik znašel zaradi izgube zaposlitve na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kmalu po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo do splošno znane globalne pandemije COVID-19 in razglasitve izrednih razmer po svetu in Sloveniji (13. 3. 2020), kar je sprožilo veliko gospodarsko krizo in predvsem onemogočilo dodatno zaposlovanje. Tožnik se je znašel na robu eksistence. Pripravljen je bil sprejeti kakršnokoli delo, samo da bi si zagotovil preživetje. Pandemija COVID-19 je dejstvo, ki ga sodišče pri svojem odločanju v konkretnem primeru ne more in ne sme spregledati, saj gre za splošno znano dejstvo. Ravno s tega vidika je treba razumeti in obravnavati postopanje tožnika, ki je v strahu za svoje lastno preživetje stopil v stik z družbo A. V njegovem ravnanju ni ničesar protipravnega in moralno spornega. Tožnika ni zavezovala konkurenčna klavzula. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik novačil druge zaposlene pri toženi stranki, da bi se zaposlili pri njegovem podjetju, pa temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilnem razumevanju odgovorov tožnika na vprašanja sodišča na naroku 8. 9. 2020. Sodišče je tožnika vprašalo, ali je novačil zaposlene, da pridejo delat z njim, v zvezi s tem pa je odgovoril, da je toženi stranki "zrihtal" 6 ali 7 zaposlenih in to potrdil z besedo "seveda". Tožnik je torej vprašanje sodišča razumel, ali je tudi sam urejal in se angažiral za to, da bi zaposlitev pri toženi stranki dobili posamezniki, ki jih je poznal, ne pa, da bi novačil druge zaposlene pri toženi stranki, da bi delali nekje drugje. Tožnik je še vedno v nezavidljivi situaciji. Po izgubi zaposlitve pri toženi stranki se je uspel zaposliti le za določen čas, zato bo po 1. 1. 2021 spet brezposeln.

3. Zoper ugodilni del sodbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je v zadnjem obdobju beležila slabše poslovne rezultate ter manjše prihodke iz poslovanja. Glede na to se je odločila racionalizirati poslovanje, delno reorganizirati razporeditev delovnih nalog, predvsem pa zmanjšati stroške dela z zmanjšanjem števila zaposlenih. Po analizi poslovanja je presodila, da na tožnikovem delovnem mestu ne potrebuje več delavca za polni delovni čas ter da bo tožnikove delovne naloge porazdelila med že zaposlene delavce. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je pri toženi stranki prišlo do padca prodaje v letu 2019, da je tožena stranka imela finančne težave, da ni mogla pravočasno plačevati davčnih obveznosti, kar pa še ne zadošča za utemeljenost odpovednega razloga, saj naj bi šlo za običajne poslovne težave, ki se pri toženi stranki pojavijo v zimskem času. Pritožba meni, da je sodišče bistvene okoliščine za presojo utemeljenosti poslovnega razloga presodilo nepopolno in napačno ter "zgrešilo" poslovni razlog, kot ga je zatrjevala in dokazala tožena stranka. Posledično je napačno uporabilo materialno pravo. Glede na podane trditve in izvedene dokaze pomeni sodba za toženo stranko presenečenje. Razlog za odpoved ni bilo sezonsko nihanje prodaje, temveč ugotovitev tožene stranke, da ima preveč zaposlenih, ter da prihodki iz poslovanja že štiri leta konstantno padajo. Glede na to je v januarju 2020 sprejela odločitev, da bo takoj pristopila k optimiziranju poslovanja in v ta namen trajno zmanjšala stroške dela z zmanjšanjem števila zaposlenih. Potrebnost optimizacije poslovanja sta v svojih izpovedih potrdili direktorica tožene stranke B.B. in računovodja C.C. Tožena stranka na tožnikovo delovno mesto ni nikogar zaposlila, čeprav sodišče kot enega ključnih razlogov za nezakonitost odpovedi šteje "nerealizirani" zaposlitveni oglas. Sodišče na podlagi tega oglasa zmotno zaključuje, da potreba po tožnikovem delu 31. 1. 2020 ni prenehala. Sodišče ne obrazloži, zakaj ne sledi izpovedi B.B., da je tožena stranka lahko funkcionirala kljub tožnikovemu prenehanju delovnega razmerja, prav tako ne bi smelo ocenjevati smotrnosti poslovnih odločitev tožene stranke. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tudi odrejeno opravljanje nadur v tednu od 10. 2. 2020 do 14. 2. 2020 dokazuje, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Tožnik je bil takrat še zaposlen pri toženi stranki, zato bi ga tožena stranka, če bi ga potrebovala na delu, lahko pozvala na delo. Kratkotrajna odreditev nadurnega dela za zaposlene v času zaposlitve tožnika torej ne dokazuje, da tožena stranka brez tožnika ne bi mogla nemoteno opravljati dela. Podrejeno, v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da je odpoved nezakonita, vztraja pri tem, da reintegracija tožnika ni mogoča, saj je tožena stranka v celoti izgubila zaupanje vanj in njegovo nadaljnje delo v družinskem podjetju tožene stranke ni več mogoče. 4. V odgovorih na pritožbo stranki prerekata navedbe iz pritožbe nasprotne stranke, predlagata njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) tožena stranka 30. 1. 2020 podala tožniku (listina A 1). Tožnik je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi, njeno razveljavitev, reparacijo v višini nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo k toženi stranki. Tožena stranka je menila, da je odpovedni razlog podan. Zaradi slabega poslovanja v zadnjem času (ekonomski razlog) je reorganizirala delovni proces tako, da je zmanjšala število zaposlenih (organizacijski razlog). Delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje za določen čas, ni več podaljševala pogodb o zaposlitvi, upokojitev ni nadomestila z novimi zaposlitvami, naloge tožnikovega delovnega mesta pa je porazdelila med ostale zaposlene, zato ni bilo več potrebe po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je odpoved nezakonita, ker ni podan poslovni razlog (oziroma ekonomski in organizacijski razlog), posledično je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z datumom, ko je tožnik pri drugem delodajalcu sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je dosodilo znesek denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 v višini dveh njegovih povprečnih plač oziroma v bruto znesku 2.955,76 EUR.

K pritožbi tožene stranke

8. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

9. Pritožba glede ekonomskega razloga neutemeljeno navaja, da odpoved ni bila posledica sezonskega nihanja prodaje, temveč ugotovitve tožene stranke, da prihodki iz poslovanja stalno padajo že štiri leta zapored ter da ima tožena stranka preveč zaposlenih. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da v "zadnjem obdobju" beleži slabše poslovne rezultate ter manjše prihodke iz poslovanja, zaradi katerih se je odločila racionalizirati poslovanje, delno reorganizirati razporeditev delovnih nalog, predvsem pa zmanjšati stroške dela z zmanjšanjem števila zaposlenih, vse z namenom čimbolj optimizirati poslovanje. Glede na navedbo "v zadnjem obdobju", je sodišče prve stopnje kot odločilne ekonomske dejavnike štelo poslovne rezultate tožene stranke v letu 2019, predvsem pa v zimskem času (odpoved je bila podana 31. 1. 2020), ne pa morebiti slabših poslovnih rezultatov tožene stranke v daljšem časovnem obdobju. Sodišče je namreč pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca vezano na dejansko obrazložitev odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Ta v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov, ki naj utemeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. sklep VS RS opr. št. VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013). Glede na ugotovitev sodišča, da so čisti prihodki od prodaje tožene stranke v letu 2019 znašali 2.309.764,05 EUR in so bili le nekoliko nižji kot leta 2018, ko so znašali 2.334.873,79 EUR (upad za 25.109,74 EUR oziroma en odstotek), da pa je bil čisti dobiček v 2019 za 1.585,03 EUR višji kot v letu 2018, je pravilno zaključilo, da sam padec prodaje še ne zadošča za utemeljenost odpovednega razloga. Pravilno je tudi upoštevalo, da ima tožena stranka vsako leto v času od decembra do marca "mrtvo" obdobje, ko ji promet pade in zato včasih najema premostitvene kredite, da lahko plača material. Gre za običajne poslovne težave tožene stranke, ki se pojavijo vsako leto v zimskem obdobju. Glede na tako opredeljene razloge v odpovedi, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče protispisno ugotovilo, da je razlog za odpoved znižanje prihodkov v zimskih mesecih, temveč da je tožena stranka na podlagi poglobljene analize poslovanja ugotovila, da ima preveč zaposlenih, saj večje zaposlovanje ni prineslo pričakovanih učinkov v ustrezno višjih prihodkih družbe, ter da je kot dokaz za te navedbe predložila računovodske izkaze, ki izkazujejo padec prihodkov v zadnjih štirih letih.

10. Pritožba nadalje tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala organizacijskega razloga, ki bi utemeljeval odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da bi lahko tožena stranka reorganizirala delovni proces tudi v primeru, da bi bili ekonomski rezultati tožene stranke ugodni. Zato neobstoj ekonomskega razloga sam po sebi še ne pomeni, da tožena stranka ne bi mogla izvesti reorganizacije poslovanja, tudi z zmanjšanjem števila delavcev. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dva tedna pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku za delovno mesto tehnolog iskala novega delavca, in sicer tehnologa v pisarni, kot to izhaja iz oglasa na strani mojedelo.com z dne 14. 1. 2020 (A 4) in izpisa s spletne strani bizi.si (A 5). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se opis tega delovnega mesta v večjem delu prekriva z opisom nalog tožnika. Iz oglasa (A 4) izhaja, da je tožena stranka iskala tehnologa v pisarni, ki bi prepisoval tehnične skice izmer senčil, pisal delovne naloge in opravljal pomožna dela v računovodstvu. Tožnikove delovne naloge po določilu 3. člena pogodbe o zaposlitvi (A 2) pa so bile pisanje delovnih nalogov, delo s strankami, komerciala in pomoč nadrejenim, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po tožnikovem delu.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da na podlagi tega oglasa tožena stranka ni nikogar zaposlila, da je šlo za "vrtenje starih oglasov" ter da je zakonita zastopnica v zvezi s tem izpovedala, da sta se skupaj z direktorjem odločila, da bosta onadva "prevzela" naloge, ki sta jih pred tem naložila tožniku, in da tožena stranka sedaj tako funkcionira. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da že sama okoliščina, da je tožena stranka imela objavljen oglas, da išče nekoga, ki bo prevzel naloge, ki jih je v svojem opisu delovnega mesta imel tudi tožnik, kaže na to, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Prav tako je pravilno ugotovilo, da ni šlo za star oglas, saj je bil objavljen 14. 1. 2020. Prepričljivo je tudi stališče, da mora delodajalec, če najame nekoga zaradi objave prostega delovnega mesta, povedati, da mu objavi prosto delovno mesto, povedati za kakšno delovno mesto išče delavca, in podati opis delovnih nalog. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča "krivde" za objavljeni oglas ni mogoče pripisati agenciji, temveč je oglas lahko le posledica jasnih zahtev tožene stranke o tem, kakšne naloge naj bi delavec opravljal na razpisanem delovnem mestu.

12. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi B.B., da tožena stranka na tožnikovo delovno mesto ni nikogar zaposlila, saj to glede na obrazloženo ni pravno odločilno. Sodišče presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi po stanju v času njene podaje, takrat pa je tožena stranka iskala delavca, ki bi tožnika nadomestil. Posledično niso odločilne pritožbene navedbe, da je tožena stranka v letu 2020 dejansko znižala število zaposlenih z 29 na 21 ter s tem racionalizirala poslovanje, kar naj bi izhajalo iz polletne bilance za 2020 ter predloženih M2 obrazcev (odjave iz zavarovanj) za odjavljene delavce. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje spuščalo v smotrnost poslovnih odločitev tožene stranke, saj je svojo presojo oprlo le na ugotovitev, da je tožena stranka hotela zaposliti drugega delavca na delovnem mestu z opisom nalog, ki se v večjem delu prekrivajo z opisom nalog tožnika.

13. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje znižanje števila zaposlenih v letu 2020 neutemeljeno povezovalo z ekonomskimi posledicami pandemije COVID-19, ne pa z reorganizacijo, ki jo je tožena stranka izvedla na podlagi poglobljene analize poslovanja. Ta ugotovitev sodišča sama zase ni odločilna in ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj ravnanje tožene stranke v času po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

14. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da neobstoj odpovednega razloga dokazuje tudi okoliščina, da je tožena stranka z odredbo z dne 7. 2. 2020 (A 6) za čas od 10. 2. 2020 do 14. 2. 2020 vsem zaposlenim odredila opravljanje nadurnega dela v trajanju največ 5 ur na teden zaradi izjemno povečanega obsega dela. Tožena stranka namreč ni dokazala svojih trditev, da je ta potreba obstajala le pri nekaterih delavcih, in še to naj bi le redki opravili eno ali dve naduri. Izpoved B.B. tega ni potrdila, temveč je v svojem zaslišanju izpovedala o razlogih za odredbo nadur, glede katerih tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, in sicer, da je tožena stranka (preventivno) izdala odredbo, ker jim je pred tem inšpektor za delo izrekel opomin, ker nadurno delo ni bilo vnaprej odrejeno, čeprav za to niti ni bilo potrebe. Glede na to, da je B.B. dopustila možnost, da je kdo opravljal nadure tudi zaradi odsotnosti tožnika, čeprav nadurnega dela ni odredila zaradi tega, je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi nadurno delo dokazuje, da potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obravnavalo vse okoliščine primera, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, zato sodbe tudi ni mogoče šteti za sodbo presenečenja.

15. Glede na vse navedeno tožena stranka zakonitega razloga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je nezakonita. Posledično je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki tudi od 2. 3. 2020 do 21. 6. 2020, na ta dan pa sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj se je tožnik 22. 6. 2020 zaposlil pri novem delodajalcu, tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 2 povprečnih mesečnih plač (prvi odstavek 118. člena ZDR-1), zahtevek za reintegracijo in poziv nazaj na delo pa zavrnilo.

K pritožbi tožnika

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodba v delu odločitve o reparaciji neizvršljiva. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo višino tožnikove plače ter tožniku dosodilo nadomestilo v tem bruto znesku, po obračunu in odvodu davkov in prispevkov pa izplačilo neto zneska, znižanega za prejeti znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Na podlagi takšne odločitve lahko tožnik v primeru, da tožena stranka ne bi prostovoljno izpolnila naložene obveznosti, uveljavlja plačilo določljivega nadomestila plače v izvršilnem postopku. Dejstvo, da je tožnik predložil odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 30. 3. 2020 (A 8), iz katere je razvidna višina denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, sodišče pa tega zneska ni navedlo v izreku sodbe, ne vpliva na izvršljivost odločitve sodišča prve stopnje.

17. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR‑1). ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena določa kriterije za določitev višine denarnega povračila in sicer trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019 zapisalo, da kriteriji za višino denarnega povračila niso izrecno omejeni le na zakonske kriterije in da je tudi poudarek na teži posameznih kriterijev lahko nekoliko različen, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Tako je sodišče prve stopnje pravilno kot takšno okoliščino upoštevalo, da je tožnik poskusil pregovoriti poslovnega partnerja tožene stranke A., da bi posloval z njim in na ta način izkoriščal poslovne veze, ki jih je pridobil pri toženi stranki. Zaradi takšnega ravnanja je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika, tudi če tožnik v pogodbi o zaposlitvi ni imel dogovorjene konkurenčne klavzule. Delodajalec namreč utemeljeno pričakuje, da se bo delavec vzdržal ravnanj, ki lahko škodujejo delodajalcu in ne bo uporabljal podatkov, do katerih je prišel v času zaposlitve, v škodo delodajalca oziroma v lastno korist. Pravilno je upoštevalo je, da je tožena stranka manjše družinsko podjetje, kjer so zaupanje in medsebojni odnosi še toliko bolj pomembni. Tožnik je imel pri toženi stranki dostop do vseh konkurenčno pomembnih podatkov in bi lahko ponovno poskusil izkoristiti pridobljene podatke, poleg tega pa je relevantno tudi zatrjevanje tožene stranke, da dela tožnika ne potrebuje več, saj se je njeno poslovanje v letu 2020 poslabšalo zaradi pandemije COVID-19. 18. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da ga prav težak ekonomski položaj, v katerem se je znašel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ekonomskih posledic, ki jih je povzročila pandemija COVID- 19, upravičuje pri njegovem ravnanju glede družbe A. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je s takšnim postopanjem izgubil zaupanje tožene stranke, posebej glede na dejstvo, da ni argumentirano zanikal navedb tožene stranke, da je imel pri njej dostop do podatkov o vseh pogodbenih partnerjih tožene stranke. Pandemija COVID-19 sama zase pa ni okoliščina, ki bi utemeljevala reintegracijo tožnika k toženi stranki.

19. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik nagovarjal delavce tožene stranke, da bi se zaposlili v njegovem podjetju, iz zapisnika pa ne izhaja, da bi bil v zmoti glede vsebine vprašanja v zvezi s tem.

20. Glede na navedeno za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odločilno, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlil za določen čas, in da bo s 1. 1. 2021 zopet brezposeln, saj odločitev o sodni razvezi temelji na dejstvu, da je tožena stranka izgubila zaupanje v njegovo delo.

21. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

22. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

24. Tožnikov odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške te vloge.