Jedro

Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s trditveno podlago o originarni pridobitvi pravice uporabe oziroma lastninske pravice na podlagi samega zakona, ker dvorišče kot funkcionalno zemljišče spada k stavbi in je zato z nakupom stavbe po samem zakonu na njem pridobil tudi pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Ker je bilo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno, da sporno zemljišče v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 30.11.1991 ni imelo statusa funkcionalnega zemljišča, je neutemeljeno in pravno zmotno tožnikovo sklicevanje tako na ZTLR (posredno tudi na SZ), kot tudi na ZLNDL.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik funkcionalnega zemljišča v površini 63 m2 na parc. št. 1893 k.o. ..., ki spada k njegovi stanovanjski hiši v I., kar je toženka dolžna priznati in dopustiti vknjižbo tožnikove lastninske pravice po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obe sodišči sta ugotovili, da sta bila predmet kupne pogodbe po določbah Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91-I in nasl.) le enodružinska stanovanjska (vrstna) hiša in stavbišče pod njo, tožnik (oziroma njegova pravna prednika) pa na spornem zemljišču ni imel pravice uporabe in zato ni mogel pridobiti lastninske pravice na njem na zatrjevani originarni način po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL; Ur. l. RS. št. 44/97 in nasl.).

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja "vse revizijske razloge", predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pojasnjuje nesporno dejansko stanje, da je tožnikov oče kupil vrstno stanovanjsko hišo in dodatno razlaga, zakaj je po njegovem mnenju nesporno tudi, da sporno zemljišče, dvorišče v izmeri 63 m2, predstavlja funkcionalno zemljišče k tej stavbi, saj toženka tega izrecno ni zanikala oziroma je vsaj posredno to priznala. Če torej gre za funkcionalno zemljišče, potem sta obe sodbi v nasprotju z zakonom in sodno prakso. V času sklenitve kupoprodajne pogodbe se je na zemljiščih v mestih lahko pridobila le pravica uporabe, in sicer z zgraditvijo na takem zemljišču ali z nakupom ali z dedovanjem. Funkcionalno zemljišče je delilo usodo hiše in je bilo takó po sili samega zakona. Zato revizija graja razloge pritožbenega sodišča, da 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90) ne ureja načinov pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču. Po prepisu obeh odstavkov navedenega člena opozarja zlasti na drugi odstavek in graja razloge pritožbenega sodišča, da ni zatrjeval, da bi obstajal kak pravni akt, s katerim bi mu toženka priznala pravico uporabe na tej nepremičnini. Tožnik vztraja pri svojem stališču, da se je pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču po sili zakona prenesla na kupca ali dediča hiše, zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini. Graja tudi nekatere od razlogov prvostopenjskega sodišča, zlasti da 117. člen ZS ne predvideva prodaje cele hiše enemu imetniku stanovanjske pravice, saj je v hiši le eno stanovanje, pa tudi razloge, da kupec enostanovanjske hiše ni mogel pridobiti več pravic od kupcev stanovanj v večstanovanjski hiši. Tudi slednji so po tožnikovem mnenju postali solastniki funkcionalnega zemljišča. Zato tožnik vztraja pri svojem stališču, da je z nakupom hiše po sili samega zakona pridobil pravico uporabe na dvorišču kot funkcionalnem zemljišču, da je bila lastnina sicer še naprej družbena (če tožnik ni postal lastnik že na podlagi SZ), s sprejemom ZLNDL pa je po sili zakona postal lastnik navedenega zemljišča, o čemer sodišči nista zavzeli nobenega stališča. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej poudarja, da opredelitev o uveljavljanju vseh revizijskih razlogov sicer pomeni tudi uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar revizija v tem delu ni dovolj konkretizirana. Odločitev v nasprotju z materialnopravnimi zakonskimi določbami pomeni zmotno uporabo materialnega prava, pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih pa bi utegnilo pomeniti uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3), vendar ne drži, da sodišči ne bi zavzeli nobenega stališča do tožnikovega sklicevanja na ZTLR in ZLNDL.

Neupoštevno je revizijsko sklicevanje, zakaj tožnik šteje kot nesporno, da je obravnavano dvorišče funkcionalno zemljišče, ki po sili zakona sodi k njegovi hiši. Nesporna je tista okoliščina, ki je kot taka ugotovljena v postopku na podlagi skladne izjave obeh pravdnih strank, ne pa tista, ki jo ena od strank s svojim sklepanjem utemeljuje kot nesporno. V razlogih nobene od sodb (pa tudi v zapisniku o glavni obravnavi) ni ugotovitve, da naj bi bilo med pravdnima strankama nesporno, da je dvorišče pri tožnikovi hiši funkcionalno zemljišče. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da je bila predmet kupne pogodbe le hiša s stavbiščem in da tožnik ni z ničemer izkazal, da bi bilo ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe določeno kakršnokoli dodatno funkcionalno zemljišče k stavbi. Zato sta se obe sodišči tudi pravilno sklicevali na določbe 46. člena takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN; Ur. l. SRS, št. 18/84 in nadalj.), kako določeno zemljišče pridobi status funkcionalnega zemljišča za že obstoječe objekte: če je kot tako opredeljeno v prostorsko izvedbenem načrtu, sicer pa v ustreznem upravnem postopku z odločbo upravnega organa. Zaradi revizijskega vztrajanja pri "nesporno" funkcionalnem zemljišču revizijsko sodišče dodaja, da je toženka v odgovoru na tožbo (na katerega se sklicuje tudi revizija) pojasnila, da je tožnik šele v januarju 2002 vložil zahtevek za dodelitev (tega) funkcionalnega zemljišča, da je toženka njegovi vlogi ugodila, vendar pa je tožnik sklenitev prodajne pogodbe zavrnil in vložil tožbo.

Tožnik je tožbeni zahtevek utemeljeval s trditveno podlago o originarni pridobitvi pravice uporabe oziroma lastninske pravice na podlagi samega zakona, ker dvorišče kot funkcionalno zemljišče spada k stavbi in je zato z nakupom stavbe po samem zakonu na njem pridobil tudi pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL transformirala v lastninsko pravico. Ker je bilo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno, da sporno zemljišče v času sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 30.11.1991 ni imelo statusa funkcionalnega zemljišča, je neutemeljeno in pravno zmotno tožnikovo sklicevanje tako na ZTLR (posredno tudi na SZ), kot tudi na ZLNDL. Vse ostale revizijske trditve in graja dodatnih razlogov obeh sodišč zato niso pravno relevantne.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.